ponedeljek, 31. december 2018

Ali me ljubiš?

    
     Pogreb mlade, še ne štiridesetletne žene. Vstajenjski dogodek. Velika množica vseh, ki so jo imeli radi in jim je bila blizu.
     Nekaj let po poroki, ko se mlade žene pogosto vrnejo od zdravnika z veselo novico o novem življenju, se je pokojnica vrnila z napovedjo trpljenja: rak. Štiri, pet let med domom in bolnico, med tesnobo in upanjem, v molitvi, zaupanju, utrjevanju prijateljstva in bližine z mnogimi. Čas bojev, preizkušnje, rasti v veri in izročanju Očetu, nje in njenega zvestega moža, njenih domačih. Ona, ki je sama potrebovala tolažbo, je tolažila druge. Dva dni po božiču je dotrpela.
     Med pogrebno mašo je kratko spregovoril tudi njen mož in med drugim dejal: "V času bolezni jo je Jezus vprašal: 'Ali me ljubiš?' Ona je odgovorila in vedno znova odgovarjala: 'Gospod, ti veš, da te ljubim.'"
     Te besede so se mi vtisnile v srce. Močna, globoka izpoved ljubezni. Jezus sprašuje po ljubezni v času preizkušnje, bolezni, zapuščenosti ... "Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, silna kakor podzemlje ljubezenska strast!" poje Visoka pesem.   

četrtek, 29. november 2018

Kaki me je rešil


     Pred časom sem na tem blogu pisal o tistem jutru, ko sem odšel k vojakom. Tam sem se odločil, da bom po končani vojski stopil k jezuitom in postal duhovnik. To se je res zgodilo. En teden po slovesu od vojaške suknje, ko smo se pri izhodu iz vojašnice tovariši soborci ganljivo "izljubili", sem vojaški red zamenjal z jezuitskim.
     Sprejela me je skupnost v Dravljah (Ljubljana). Prvi dnevi so bili težki. Zame je bilo vse novo, okolje, študij, ljudje. Zajela me je neka mučna potrtost. Le kaj ti je bilo tega treba? Mar bi ostal doma in živel v miru, mi je kljuvalo v duši. Kar domov bi se vrnil, če mi ne bi bilo nerodno. Samo en teden je revež zdržal, bi govorili sosedje (z verjetno rahlo privoščljivostjo). Takšne sramote pa že ne, bom rajši ostal, sem sklenil. Vidite, tudi častihlepnost včasih pomaga. Takrat še nisem poznal tistega pravila sv. Ignacija Lojolskega iz duhovnih vaj, v katerem pravi, naj človek v času potrtosti ne spreminja odločitev, ki jih je naredil v mirnem času. Po dveh ali treh tednih pobitosti me je eden izmed izkušenih jezuitov iz skupnosti povabil na pogovor. Po njem sem bil rešen potrtosti in dvomov glede poklica, vse do danes.
     No, poleg slavoželjnosti mi je v času te prve potrtosti pomagalo še nekaj drugega. Prvi dan po prihodu smo pri kosilu na mizo dobili kakije. Prvič v življenju sem videl ta sadež. Sprva sem se ga lotil malce previdno, potem pa z velikim užitkom. Česa tako okusnega pa še nisem jedel, se mi je zdelo. Čudovito, kot da sem prišel v obljubljeno deželo! Mislim, da sem na pravem mestu ...
     Kako dobro, o Bog, da si ustvaril kakije! Vsako jesen, vse do danes, me tolažijo, odganjajo potrtost, utrjujejo poklic ...  

torek, 30. oktober 2018

Vi ste moji prijatelji



V razmisleku o tem, kako je Jezus razumel in živel prijateljstvo, moramo biti pozorni, da ne zaidemo v neke vrste intimizem ali sentimentalizem, v katerem bi človek ostajal zaprt v svojem površinskem čustvovanju ali bi takšno čustvovanje pripisoval Jezusu. Tudi sam izraz prijateljstvo je danes pogosto izrabljen ali celo zlorabljen, zato se je dobro podati k viru, kjer se nam bo prijateljstvo razodelo v pravi luči, to je k evangeliju.

Prijatelj cestninarjev in grešnikov

Jezus je bil prijatelj cestninarjev in grešnikov. Jedel in pil je z njimi, okušal njihovo gostoljubnost. Gostoljubnost ponižanih, ponižanih od njihovih lastnih grehov in obsojajočih pogledov tistih, ki so se imeli za pravične. Grešniki so bili Jezusu blizu, ker so niso imeli za vredne njegove družbe. Bili so na zadnjem mestu, kakor tisti iz prilike (Lk 14,7-11): »Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto.« Izbrati zadnje mesto pomeni, da se človek ne primerja z drugimi, temveč je – in v tem je bistvo prilike – preprosto presenečen in vesel, ker je tudi on povabljen na gostijo. Ne more verjeti, da se mu je zgodila ta milost, tega si ni zaslužil. Kdor si je izbral zadnje mesto, je zelo blizu tistemu, ki ga je povabil. Sposoben je živeti zaupljiv, intimen, prijateljski odnos z gostiteljem. In v tem lahko še raste, saj sliši vabilo tistega, ki ga je povabil: »Prijatelj, pomakni se više!« Pridi bliže, da boš še bolj okušal to, kar si tvoje srce resnično želi, to je mojo bližino in ljubezen.

Imenoval sem vas prijatelje

Jezusov pogled na prijateljstvo se morda najgloblje razodeva v Janezovem evangeliju, v poglavjih o zadnji večerji (Jn 13-17). Takrat je Jezus svojim, ki jih je vzljubil, izkazal ljubezen do konca. V intimnem ozračju velikonočnega obeda je učencem popolnoma odprl svoje srce. Razodel jim je tisto skrivnost, ki jo je vedno nosil v srcu, namreč skrivnost Očetove ljubezni do ljudi. V ljubezen, ki jo je Jezus okušal v odnosu z Očetom, je povabil tudi učence. Ničesar ni hotel skriti ali zadržati zase: »Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,14-15). Prijateljstvo se torej rodi, ko nam drugi razodenejo, kar imajo najbolj dragocenega v svojem srcu.

Kaj je vsebina tega, kar je Jezus razodel svojim učencem- prijateljem, in razodeva danes tudi nam? Najprej nam kaže, da smo dragoceni in ljubljeni. Spominja nas, da smo sinovi in hčere Kralja. Stari so govorili, da je največje zlo prav pozaba tega dostojanstva, ki smo ga deležni. Dostojanstva, ki ga je ob srečanju z Jezusom odkrila Samarijanka, ko je spoznala svojo resnično žejo. Dostojanstva Zaheja, ki je imel priložnost pogostiti Božjega Sina, dostojanstva kánaanske žene ali stotnika, ki sta se v hudi stiski močno zaupala Jezusu, in nenazadnje, dostojanstva desnega hudodelca na križu, ki je vse svoje upanje stavil v umirajočega Odrešenika. In ne pozabimo na Juda Iškarijota. Še celo v trenutku izdajstva mu je Jezus skušal razodeti, da je ljubljen in dragocen: »Prijatelj, čemu si prišel?« (Mt 26,50),

Pot izpraznitve

Jezus nam odkriva držo, ki pelje do zadovoljitve človekovih najglobljih želja in hrepenenj. To je kenoza - pot izpraznitve, izničenja, ponižanja, ki jo čudovito izrazi pismo Filipljanom: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem ...« (Flp 2,6-11). Pavel govori o tem, kako se je Bog v svoji dobroti in človekoljubnosti spustil na zemljo do nas, kako se nam je ponižno približal. Samo takšna pot navzdol, na zemljo, ki je podoba ponižnosti, nas more usposobiti za okušanje polnosti življenja, bližine, intimnosti, se pravi prijateljstva, tako z Bogom kot z ljudmi. Če se povzdigujemo, če hočemo biti veliki pred drugo osebo, ne bomo nikoli zaživeli zaupljivega odnosa s to osebo. Tisti, ki si izbirajo prve sedeže, se pravi tisti, ki želijo gospodovati nad drugimi, ki se povzdigujejo v svojih mislih in hočejo imeti vedno, za vsako ceno prav, niso sposobni bližine z drugimi. To velja za odnose med moškimi in ženskami, za poročene, za redovne skupnosti, za vse. Bližina, ki jo želimo in po njej hrepenimo, pride iz kenoze, iz izpraznitve, iz ponižnosti. Vse Jezusove besede, ki so pogosto zahtevne in se zdijo celo trde, ker vabijo v izničenje, v celoti in popolnoma odgovarjajo željam našega srca. Tako smo ustvarjeni. Če se jim ne izročimo, če jim ne zaupamo, bomo zaman hrepeneli po lepih odnosih, po globokih prijateljstvih, po osrečujoči tolažbi in miru. Živeti mimo evangelija pomeni hraniti se z rogljiči, kakor je to želel izgubljeni sin v Jezusovi priliki. Nikogar ni imel, ki bi mu jih dal. Bil je sam, brez prijateljev.

Boleča radost

Nadalje nas Jezus uči, kako osvoboditi moči našega srca. Naše srce je namreč nabito z močjo, energijo, ki pa je zaradi greha vklenjena, zaprta, kot ohromela. Zato nas Gospod vabi na pot spreobrnjenja. Gotovo si vsi želimo ljubezni. A ljubezen ne more vzcveteti, če za to ni potrebnih pogojev. Eden od glavnih pogojev za rast ljubezni je skesanost. Vztrajno in ponižno ponavljajoča molitev »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me, grešnika!« je zelo na mestu, če bi radi okušali bližino in zaupljiv odnos z Bogom in ljudmi. Skesanost ali boleča radost (gr. harmolupe), kakor so jo imenovali grški cerkveni očetje, je bolečina ob zavesti lastne grešnosti in istočasna radost, ker nam je odpuščeno. Globlja je ta radostna bolečina, bolj postajamo krotki, blagohotni in naklonjeni svojim bližnjim, to pa je pogoj za lepo prijateljstvo. Dar pristne skesanosti osvobaja energije našega srca.

Ostanite v meni

Beseda o vinski trti in mladikah – tudi to najdemo v Jezusovem govoru učencem pri zadnji večerji – je še ena čudovita prispodoba, s katero nam Jezus razodeva, v čem je skrivnost prijateljstva. »Ostanite v meni in jaz v vas … kajti brez mene ne morete storiti ničesar « (Jn 15,4-5). Ostanite v meni in jaz v vas - v vseh okoliščinah, v dobrih ali slabih, ko prejemate nežnost ali udarce, ko vas spoštujejo ali zaničujejo. Brez mene ne morete ničesar storiti – to pomeni, da lahko rastemo v občestvu z Gospodom, v zaupljivem odnosu z njim in v njem, v vseh okoliščinah, ugodnih ali neugodnih. Jezus ne govori o kakršnem koli prijateljstvu, temveč o rodovitnem. Govori o tako močnem in globokem občestvu z njim, da lahko on sam živi in deluje po prijateljih, v katerih prebiva.

- Objavljeno v reviji Božje okolje (2018)

sreda, 24. oktober 2018

Sitting at his feet


The Lord went to the desert 40 days
no thunder spoke, nor did strange fire appear
but after, he was tested many ways
yet in the Spirit went forth without fear

what words can I say after a retreat
when silence was sufficient for the Lord
where love was simply sitting at his feet
whose presence held the meaning of his word

as pilgrims know, we only come to go
yet even so, we are not spared surprise 
when suddenly, with warmth of home a glow
we see the place we have in Christ's own eyes

Martha told Mary: the Lord is here!
He is calling you! Leave your house without fear.

"after the long retreat"
R.P. XI 2015

nedelja, 30. september 2018

Zadostuje mi, da te samo vidim



Doma na kavču ležim, prebiram Cankarja in se oziram na blago obličje naše mami, ki s tresočo, ljubečo roko pripravlja kosilo. Naprošen sem bil, naj napišem nekaj o svetnikih danes, naj navedem kakšen primer sodobnega svetnika in omenim nekaj znakov svetosti v našem času. Kaj pa, če bi se ustavil kar ob naši mami? Zdi se mi, da v čudovitih, globokih gubah maminega zagorelega obraza vidim znamenja svetosti. Kot zorana njiva so njene gube, kot dozorelo klasje, sveže pečeni kruh. O čem govorijo? Kakšni so sadovi njenega polnega, preizkušenega, premoljenega življenja?

Ljubljena
Ko sem bil majhen, sem jo nekoč vprašal, koliko bi dobila zame, če bi me prodala. Le kaj ti pride na misel? je smeje odgovorila. Pa vendar, koliko bi dobila, enega jurja, dva ali tri? Kaj sprašuješ, saj veš, da te ne bi prodala. Kaj pa en koš zlata? sem vztrajal. Tudi ona je vztrajala, še vedno smehljaje: Ti Janko ti, kaj ti hodi po glavi, saj veš, da ni cene za človeka. Razumel sem, kako dragoceni smo ljudje, kakšne neprecenljive vrednosti. Te vrednosti se zaveda tudi naša mami. Čuti se ljubljeno in vredno ljubezni. Zaveda se, da si ljubezni ni zaslužila, temveč da jo je le ta dosegla in osvojila. Iz zavesti dragocenosti se rodi čut dostojanstva, istovetnosti. Seveda je grešnica – tega ne pozablja – a ljubljena. Ne išče potrditve svoje vrednosti pri ljudeh, nima pričakovanj in zahtev, kakšni bi morali biti drugi. Tudi si ne domišlja, kaj vse ji pripada in se ne pritožuje, če se ji kdaj zgodi kakšna krivica. Zaveda se, da njena vrednost ni odvisna od tega, kaj si o njej mislijo drugi. Gotovo ji ni vseeno, ker na primer njeni potomci ne živimo vedno po njenih naukih in zgledih; to jo boli, vendar ničesar ne zahteva in ne goji neke užaljenosti ali grenkobe. Samo moli, v dolgih nočnih urah, ko ne more spati. Moli in kliče blagoslova na vse nas, nehvaležne. Prav iz molitve je v teh dolgih devetdesetih letih zrasla njena gotovost, da je ljubljena. V družini smo običajno ob večerih molili kleče. Naš atek, krojač, je odložil svoje delo, pokleknil in vodil molitev. Tudi otroci smo klečali (in v utrujenosti preizkušali še vsakršne druge molitvene položaje), a mami je vedno molila stoje, ob likanju. In prepričan sem, da je med vsemi molila najbolj zbrano. Delo je prepletala z molitvijo, bila je Marta in Marija v enem.

Spokojna
Naša mami blago in dobrohotno sprejema vse, kar živi in se ji dogaja, sebe, ljudi, dogodke. To je sad sprave, odpuščanja, usmiljenja, ki ga je okušala v življenju. Spravljena je s preteklostjo, s seboj in z drugimi. Koliko preizkušenj je imela v svojem življenju: revščina otroštva, ko je izkusila tudi grenki kruh dekel in hlapcev, grozote druge svetovne vojne, skrb in žrtvovanje za družino osmih otrok z njihovimi različnimi življenjskimi potmi, zgodnja ovdovelost … Njeno žrtvovanje je ni vodilo v grenkobo in razočaranje, kakor se pogosto dogaja, temveč je dozorelo v spokojnost, ki jo je čutiti na njenem obrazu. V miru je, z vsem in vsemi. Počasi je rasla v zavedanju, da svet vodi in uravnava neka nevidna Previdnost, v luči katere ima vse svoj pomen in smisel. Ona ne obsoja in ne sodi. Podobna je tistemu svetniku Makariju, ki je postal kakor Bog na zemlji; kajti tako kot Bog varuje in ščiti svet, tako je Makarij pokrival slabosti, ki jih je videl, kot da ne bi videl, in ki je o njih slišal, kot da ne bi slišal. Seveda se naša mami tudi jezi – v teh dneh so razlog za njeno jezo politiki, ki sestavljajo novo vlado – a v srcu ostaja mirna, spokojna. Življenje jo je naredilo ponižno, a ne tako, da bi hodila naokoli (zdaj resda že težko hodi) s sklonjeno glavo, temveč tako, da drugim ni treba sklanjati glave pred njo. Imeti druge za boljše od sebe - v tem je prava ponižnost.

Nežna
Ker se zaveda svoje vrednosti, ker živi v miru in spravi, je sposobna živeti bližino, se pravi živeti zaupljiv odnos z Bogom in ljudmi. Sposobnost bližine je dragoceni sad prave duhovne rasti. Sposobnost zaupljivega, domačega, nežnega odnosa z Bogom, brez samo-opravičevanja, brez bolestnega obsojanja sebe in drugih, brez zapiranja v lastne občutke krivde. Bližina pomeni nežnost. Ne bojte se nežnosti, je vzklikal in vabil novoizvoljeni papež Frančišek. Bodite blizu ljudem, posebej ubogim, tistim na obrobju. Spominjam se, kako smo se kot otroci včasih norčevali iz kakega vaškega posebneža, ki je čudno govoril; norčevali smo se iz njegovega govorjenja in ga oponašali. No, nikar, ni lepo delati se norca iz takšnega človeka, nas je opozarjala mami. Nežnost ima moč, da ohranja dostojanstvo druge osebe in varuje njeno lepoto. Zato ne opravlja in ne obrekuje. Varovati lepoto druge osebe pomeni tudi graditi in ohranjati vez, občestvo z njo. Otroci smo se v družini čutili vedno sprejete in dobrodošle; nihče ni bil izključen, četudi se je kdaj morda sam oddaljil in šel svojo pot. Sposobnost živeti bližino, biti blizu, je predvsem vir pristnega veselja in radosti. Naša mami je polna nekega tihega veselja, ki se ne kaže toliko navzven, temveč ga je čutiti ob srečanju z njo. Zanjo v veliki meri veljajo besede meniha, ki je več let obiskoval svetega Antona Puščavnika, pa ga ni nikoli nič vprašal. Ko se je Anton enkrat zanimal, zakaj ga ničesar ne vpraša, mu je menih odgovoril: Zadostuje mi, da te samo vidim, oče. Brat Roger iz Taizíja, Jean Vanier, pater Špidlík, mati Terezija iz Kalkute, naša mami, to je nekaj oseb, ki sem jih v življenju sreč(ev)al in bi jim lahko rekel: Zadostuje mi, da te samo vidim ... Svetniki danes. 

- Objavljeno v reviji Cerkev danes (5/2018). 

sreda, 26. september 2018

Krivice voljno trpeti

Kako ravnati, da se krivičniku ne bodo zaprla vrata milosti

Ko je nekoč oče Janez Pritlikavec sedel pred cerkvijo, so se okrog njega zbrali bratje in ga spraševali o svojih mislih. To je videl eden od starcev, padel v skušnjavo zavisti in mu je rekel: »Janez, tvoj kozarec je poln strupa!« Janez je odgovoril: »Tako je, oče! In to si rekel, ko vidiš samo zunanjost. Kaj bi lahko šele rekel, če bi videl še notranjost!«

Priložnost za pričevanje preganjalcem
Krivice voljno trpeti je eno izmed sedmih duhovnih del usmiljenja. Utemeljeno je v Svetem pismu in v Jezusovem zgledu. Najprej nam pride na misel Jezusova beseda iz govora na gori: »Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve« (Mt 5,39-41). Težka, zahtevna beseda, ki pa je ne smemo vzeti dobesedno. Ko je bil namreč Jezus pred sodnim zborom in ga je nekdo udaril po enem licu, mu ni nastavil drugega, temveč je dejal: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,23). To lahko razumemo tako: Če te kdo udari, ne izgubi svojega miru, ne izgubi svoje ljubezni. Poskusi ostati v odnosu z drugim, ne da bi se oddaljil od njega. Tako je delal Jezus. On ni odgovoril z držo tistega, ki ga je udaril. Ostal je v miru in ljubezni. Nastaviti drugo lice pomeni na krivico odgovoriti tako, da bo dobro za tistega, ki je krivico storil. Tudi za krivičnika je še možnost rešitve, tudi njemu se lahko še razodene ljubezen. Glavno vprašanje je torej: Kako odgovoriti na krivico, da se krivičniku ne bodo zaprla vrata milosti? Jezus je učencem napovedal, da jim bodo preganjanja in krivice priložnost za pričevanje. Za pričevanje česa? Za pričevanje Božje ljubezni, ki jih je osvojila in za katero želijo, da bi osvojila tudi preganjalce.

Nujni pogoj – ker smo ljubljeni
Da bi mogli krivice voljno trpeti, je pri tem izrednega in odločilnega pomena temelj, ki ga najdemo v pismu Filipljanom: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 25-8). Jezus je mogel prenašati krivice in sramotenja v moči svojega dostojanstva, svoje podobe Boga. V zavesti, da je ljubljeni Božji Sin, se je mogel izprazniti in pustiti poteptati, pribiti na križ. Močno ljubljen od Očeta je želel to ljubezen razodeti in podariti vsem, tudi mučiteljem. Odpovedal se je svojim pravicam, da je ljudem ohranjal možnost občestva, rešitve, spreobrnjenja. Tudi Judežu, hudodelcema na križu, mučiteljem. Krivice lahko rodovitno trpi le tisti, ki je ljubljen, ki se je ukoreninil in utemeljil v ljubezni.
To še posebej velja za mučence. Mučenec je tisti, ki umira z molitvijo za krvnike. Tako je delal sv. Štefan, tako mnogi mučenci, vse do danes. Mučenec, ki moli za mučitelje, hoče reči tole: Jaz sem tako močno ljubljen, da želim to ljubezen tudi tebi, ki me mučiš. Vem, da ta ljubezen lahko osvoji tudi tebe. Brez te molitve bi bili preganjani kristjani zgolj heroji, ti pa ne zanimajo nikogar. Cerkev ne časti herojev, temveč mučence. Njim podobni so bili tudi nekateri puščavniki, npr. oče Zaharija, ki je vrgel svojo kapo na tla, jo poteptal z nogami in dejal, da biti menih pomeni pustiti se poteptati kot tista kapa. Odlično! Nekdo hodi po tebi, ti pa ostajaš miren in se ne jeziš. Znova ne pozabimo: To je lahko rekel le nekdo, ki se je zavedal svojega dostojanstva Božjega otroka. Samo v moči tega dostojanstva se je možno pustiti poteptati. Sicer bi šlo za herojstvo, mazohizem ali kaj podobno sterilnega. Žrtvovanje iz naše, zgolj človeške velikodušnosti, nujno vodi v zagrenjenost, razočaranje, obtoževanje in zahteve do drugih. Zato je nevarno in škodljivo, če skušamo prenašati krivice zgolj iz lastnih močeh. Nevarno in škodljivo, za nas in za druge.

Odgovor ni en sam
Ne moremo mimo popolnega veselja svetega asiškega ubožca. Saj poznate zgodbo o popolnem veselje, kajne? Tvoj redovni sobrat (minorit ali frančiškan) te zmerja in pretepe, ti pa to potrpežljivo prenašaš, ponižno misleč celo, da te pretepa po Božjem naročilu – to je popolno veselje! Frančišek je v tem videl največjo podobnost s Kristusom, ki je sam sebe izpraznil in sprejel sramotno smrt na križu. Kakor je Kristus s to držo vse pritegnil k sebi, kakor je tako zbral razkropljene ovce v eno čredo, je tudi Frančišek zbiral brate in ohranjal skupnost tako, da se je odpovedal svojim pravicam. Odpovedal se je temu, kar mu je pripadalo, da bi v občestvu ohranil tistega brata, ki ga je (naj bi ga) sramotil in pretepal. In to je mogel storiti le nekdo, ki je bil zelo, zelo ljubljen, ki ga je prevzela Kristusova ljubezen. Nobena žalitev, nobena krivica, mu ni mogla vzeti tega dostojanstva, te vrednosti, ki jo je imel v Bogu.
In mi? Vabljeni smo, da krivice voljno trpimo. K temu nas spodbuja papež Frančišek, posebej je to poudarjal v jubilejnem letu usmiljenja. Tudi za nas je pomembno, da se najprej ukoreninimo in utemeljimo v Božji ljubezni. To je temelj. Brez zavesti, da smo dragoceni Božji otroci, ljubljeni in blagoslovljeni, ne bo šlo. Očetova ljubezen, ki jo doživljamo, pripada tudi tistim, ki nam storijo krivico. Če mi je nekdo nasproten in se borim za svojo pravico, ali pričujem za Očetovo ljubezen in veličino? Če ne vključim drugega v delitev te ljubezni, ali sem Gospodova priča? Gotovo ne. In ne gre samo za to, da nekaj naredim za drugega, temveč za način, da bi se drugi čutil dragocenega, deležnega istega dostojanstva kot jaz, da bi v svobodi odkril Božjo ljubezen, ki jo okušam tudi jaz. Drugi ne potrebuje moje ljubezni, temveč da po meni odkrije veličino Božje ljubezni. Kako konkretno odgovoriti na krivico, ki jo doživimo, pa mora biti podvrženo razločevanju, to je razsodnemu odločanju glede tega, kaj bo zares pomagalo krivičniku, da se mu razodene Očetova ljubezen. Enkrat bo odgovor drugo lice, drugič meja, ki jo bomo postavili, tretjič udarec (ljubeč, seveda), četrtič v hudomušnem slogu očeta Janeza Pritlikavca …


- Besedilo je bilo objavljeno v Božjem okolju (2108/4)

torek, 28. avgust 2018

Solze ob slovesu

   
    
     Na današnji dan,  pred štiridesetimi leti, sem odšel k vojakom. Brat Dane me je peljal s tovornjakom. Dane je delal pri špediciji, pa je imel ravno tisti dan vožnjo v smeri Postojne, kamor so me poslali za petnajst mesecev.
     Bil je ponedeljek, ob petih zjutraj, ko sva odšla. Prejšnji večer smo s fanti malo povasovali, kot se ob takšnih priložnostih pač spodobi. Dve, tri podoknice smo zapeli dekletom, ena mi je vrgla rdeč nagelj, ki sem ga posušenega skrbno čuval ves čas vojske.
     Slovo je bilo ganljivo. Vedel sem - pred menoj so šli k vojakom že moji trije starejši bratje - da se ob slovesu objame in joka. To je bilo del obreda, nekaj svečanega, svetega. Objem in solze. Kot dež sem jokal, ko sem tisto jutro objel očeta in mater (drugi so še spali). Morda sem v srcu slutil, da je to moje dokončno slovo od doma (en teden po končani vojski sem namreč odšel k jezuitom). Nič narejenega ali umetnege ni bilo v solzah, ki so kar same polzele po licih. Verjetno sem prvič v življenju zares jokal. Tudi starša sta jokala. Z blagoslovom njunih ljubečih solz sem odšel od doma.

 

ponedeljek, 27. avgust 2018

Peš na Brezje

    

     Pred štiridesetimi leti sem se po končani maturi odločil, da grem v zahvalo za opravljeno maturo peš na Brezje. Nekega poletnega jutra sem se zgodaj odpravil na petdesetkilometersko pot. Sendvič ali dva ter orglice v popotni torbi, na nogah pa nove športne copate s tankimi gumijastimi podplati (nič kaj pohodniško!). Sprva je bila pot hitra, šest do sedem kilometrov na uro. V veselju in zagonu sem jo mahnil skozi Kamnik, čez Podgorje, Moste, Komendo, Lahovče, Brnik. Malo sem zaigral na orglice, zmolil rožni venec, si zapel kakšno pesem. V posebno tolažbo so mi bila znamenja ob poti, ob katerih sem vsakič izrekel hvalo Kristusu, ker je s svojim križem svet odrešil. Od Brnika do Šenčurja sem vzel bližnjico, makadamsko cesto. Na podplatih sem začutil prve bolečine - žulji. A kaj bi to, nekaj pokore mora biti. Na poti sem nekajkrat zašel, v Podbrezju nisem vedel, kje teče stara cesta, pa sem se podal kar na glavno, skozi predor in že sem zagledal brezjansko cerkev. Kar čez polje sem jo mahnil, bilo je okrog dveh, ko sem vstopil v prijetno hladno baziliko.
     Romarjev skoraj ni bilo. Ustavil sem se pred milostno podobo Matere Božje, kakšne pol ure, se zahvaljeval in prosil. Mariji sem izročal vse svoje domače, sošolce in prijatelje. Spomnim se, da sem posebej prosil za svojo bodočo ženo (kdorkoli že bo) in družino. Na koncu pa sem dodal: "Gospod, če pa me kličeš v duhovništvo, sem pripravljen tudi na to." (Očitno je Bog najbolj  prisluhnil temu zadnjemu delu molitve.)
     Po molitvi sem šel - vse me je bolelo - v gostilno na desni strani bazilike. Spil sem hladno pivo, do hrane mi zaradi utrujenosti ni bilo. Potem sem se povzpel na tisti vrt, ki je malo višje, se ulegel na klopco pod drevesi in zaspal. Kakšni dve, tri ure sem spal. Namenil sem se, da se vrnem z vlakom. Upam, da pridem do vlaka, sem si dejal, ko sem vstajal in čutil, da sem po telesu ves trd. Naredil sem prve korake, vse je škripalo, a po nekaj sto metrih se je telo razgibalo in ogrelo, pa sem si dejal: Zakaj pa ne bi šel peš še nazaj. Do koder bo šlo, bo šlo.
     In sem šel. Bolečine v nogah so bile znosne. Okrog Naklega me je ujel večer. Bil je spokojen, v srcu sem čutil neko nepopisno radost, ko sem okušal blagost sončnega zahoda. A pot je bila še dolga. Malo pred Šenčurjem me je ujela nevihta. Ustavil sem se v gostilni, naročil pivo (tisti dan sem pojedel samo košček kruha) in si malo oddahnil. S težavo sem vstal in se opotekaje odpravil naprej. Trije pijančki v gostilni so se gotovo spogledali: Samo eno pivo, pa ga že zanaša.
     Naprej je šlo vedno počasneje. Ne samo podplati, vse noge so bolele. Od Most do Kamnika (štirje kilometri) sem prišel v dveh urah, ob petih zjutraj. V Kamniku, šest kilometrom pred domom, sem omagal. Ulegel sem se na klopco in počakal na prvi jutranji avtobus. S skrajnimi močni sem ves kruljav z avtobusne postaje v naši vasi prikrevsal domov. In takoj v posteljo.
     Pred dnevi sem vprašal našo mami: "Se spomniš, kako sem šel po maturi peš na Brezje. Zdaj je ravno štirideset let od tega." "Seveda se spomnim, potem si pa dva tedna ležal v postelji," je dejala. 
     Romanje na Brezje mi je dalo veliko, veliko tolažbe. V moči tiste tolažbe sem se pol leta po romanju odločil za duhovnika. Bilo je pri vojakih, v Postojni. 

torek, 31. julij 2018

Eksamen - molitveni pregled dneva

     Na praznik svetega Ignacija, ustanovitelja jezuitov, voščim vsem darove, ki so bili po njem dani Cerkvi, predvsem dragoceni dar razločevanja.
     V pomoč je lahko tudi molitev eksamna, ki jo prilagam (prevod je iz jezuitskega vira). Vsak večer, petnajst do dvajset minut ...
     Blagoslova!
                                            p. Janez


    

ponedeljek, 30. julij 2018

Podoba Nevidnega




     Tromostovje. Vse je prešerno. Že nekaj večerov je prišla, okrog osmih. Na stopnice pod Prešerna se je usedla, si snela veliko torbo iz blaga in jo položila na svojo desno. Vtis je bil, da ji je trg pred frančiškani precej domač. Noge ji niso segale do tal, zato so ji ves čas in brez posebnega ritma igrivo zvonile. Od časa do časa je segla v torbo po svojem rdečem mobilniku, ga odprla, šla parkrat s prstom po ekranu in ga znova vrnila v torbo. Segla je tudi po plastenki z vodo in naredila kakšen požirek. Njen pogled se je obračal na vse strani, blago in nežno, a bežno in nezvedavo. Množica mimoidočih, vsemogočih narodov, jezikov, barv, oblek, ji ni prebujala kakšnega posebnega zanimanja. V tistih petnajstih, dvajsetih minutah, kolikor je obsedela, se je njen nežni obraz nekajkrat razveselil. Bogve kaj je privabilo nasmeh na njena lica? Morda tisti harmonikar v narodni noši, ki neutrudno igra - tudi malce mimo - slovensko glasbo? Ali kakšna posebna, nenavadna, nevsakdanja noša iz pisane promenade? Ali pa spomin na kaj lepega, svetlega? Bog ve, kaj se sveti v srcu tega dekleta z downom.
     Morda spet pride nocoj. Vesel je bom - te lepe, ljubljene podobe Nevidnega.













sobota, 30. junij 2018

Ste dovolj slabotni?


     Smo v času duhovniških posvečenj. Znani duhovni pisatelj Henri Nouwen je kandidatom za posvečenje postavil tole vprašanje: "Ste dovolj slabotni, da bi mogli biti posvečeni?" Hotel je reči: Ste že dovolj spoznali in sprejeli svojo krhkost, slabotnost, šibkost, ranljivost, da lahko postanete duhovniki? Naše vprašanje bi bilo verjetno prav nasprotno: Ste dovolj močni za to službo?
     V ozadju Nouwenovega vprašanja je verjetno še nekaj drugih: Ste se preizkusili v duhovnem boju? Poznate skušnjave, padce, neuspehe, potrtost? Ste že bolj domači s svojimi strastmi, neurejenimi nagnjenji? Kadar padete v greh, ali se znate kolikor toliko hitro pobrati? Ali znate o svoji šibkosti pripovedovati Gospodu, brez obsojanja sebe ali drugih? Vam je blizu Kristusova beseda apostolu Pavlu: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabostnosti"? Vam uspeva na vašo krhkost gledati tudi s kančkom humorja?
     Blag, usmiljen pogled nase in na lastno slabotnost je sad naše rasti v zaupljivem, domačem odnosu z Gospodom. Je sad utrjevanja našega dostojanstva in istovetnosti, sad ukoreninjenosti in utemeljenosti v Kristusovi ljubezni (prim. Ef 3,17).
     Te ukoreninjenosti želimo tudi štirim jezuitskim novomašnikom, Roku, Benjaminu, Egonu in Marku, ki so bili posvečeni pred tremi dnevi. Kot kaže, so že dovolj slabotni ...

 

nedelja, 24. junij 2018

Lepo je biti Janez

    
     "Janez je njegovo ime," je dejal oče Zaharija ob rojstvu svojega sina Janeza Krstnika, čigar rojstvo praznujemo danes. Ker je bilo ob mojem rojstvu rečeno nekaj podobnega, mi je seveda odlomek o rojstvu Jezusovega predhodnika posebej všeč (Lk 1,57-66). V Lukovem opisu dogodka prevladuje veselje, posebno pozornost pa zaslužita dva izraza čustev, ki sta se rodila med sorodniki in sosedi, navzočimi v tem prizoru. To sta čudenje in strah. 
     Čudenje in strah (ne gre za strah, ki človeka hromi, temveč za neke vrste strahospoštovanje, ko se zgodi nekaj skrivnostnega, ko človek zasluti, da je na delu skrivnostna Božja roka; vedno, ko se v Svetem pismu razodene skrivnostni in sveti Bog, človeka prevzame takšen strah ...). Čudenje in strah je ozračje, ki naj bi nas prevzelo vedno, kadar se posvetimo Božji besedi. Mar ne pravi Bog po preroku Izaiju: "Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu in se trese pred mojo besedo" (Iz 66,2)? Če se ob poslušanju Božje besede v nas ne rodi nekaj čudenja in strahu, smo lahko prepričani, da Beseda ni prišla do srca, temveč ostala le v glavi, nerodovitna.
     Ime Janez pomeni: Bog je razodel svojo dobroto, svojo ljubezen in zvestobo. In dobri, ljubeči, zvesti Bog je Bog, ki preseneča, ki spravlja v čudenje in v duši prebuja strahospoštovanje. Zato je lepo biti Janez! Vsi smo malo Janezi ...

nedelja, 27. maj 2018

Himna molčeča

     V teh dneh sem hranil svojo dušo s tole čudovito pesmijo/molitvijo sv. Gregorja iz Nazianza (329-389). Kakšna globina in lepota! Za vse bogoiskatelje ...

O Ti, ki si onkraj vsega - saj kako bi Te smel opevati drugače?
Kako naj Te beseda hvali? - saj nisi izrekljiv z nobeno besedo.
Kako naj Te um dojame? - saj nisi spoznaten za noben um.
Edini Neizrekljivi - ker si rodil vse izrekljivo.
Edini Nespoznatni - ker si rodil vse spoznatno.
Vse, kar govori in ne govori, Ti kliče.
Vse, kar misli in ne misli, Te slavi.
Ker vse skupaj hrepeni, skupaj trpi porodno bol - zaradi Tebe.
Tebe vse moli, Tebi vse, kar je spoznalo znamenje Tvoje,
     prepeva himno molčečo.
Zaradi Tebe vse vztraja, zaradi Tebe se giblje,
     smoter vsega si Ti, Eden in Vse in Nihče,
     nisi ne Eno ne Vse - Vseimni,
     kako naj Te imenujem, edini Nepoimenljivi?
Kateri nebeški um lahko prodre skozi nebeška zagrinjala
     nad meglicami?
Bodi milostljiv, o Ti onkraj vsega,
     saj kako bi Te smel opevati drugače!

(v: Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Celje 1996, str. 150)

sreda, 23. maj 2018

Gorje mi!

     "Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami,
prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami ...!" (Izaija 6,5)


ponedeljek, 30. april 2018

Kdor ljubi ljudi, ljubi tudi njihovo veselje


          "Kdor ljubi ljudi, ljubi tudi njihovo veselje," je zapisal Dostojevski. Kako težko se je veseliti z veselimi! To je bila težava prvega Adamovega potomca Kajna. Ni se mogel veseliti, da je Bog sprejel daritev njegovega brata Abela. Ni ljubil bratovega veselja ...
          Zavist, nevoščjivost, ljubosumnost - tri imena za čutenje, ki se tako pogosto prebuja v nas. Zaradi primerjanja z drugimi. Kdo je večji, pametnejši, močnejši, lepši? S tem vprašanjem so se pogosto ukvarjali tudi Jezusovi učenci, celo med zadnjo večerjo ...
          Če gre drugemu dobro, sem žalosten, ker meni ne gre tako dobro. Če drugi kaj lepega doživi, me razjeda zavist, ker se mi zdi, da sem za nekaj prikrajšan. Če se drugi veseli, mu zavidam njegovo veselje, ker ga nimam tudi jaz ...
           Delamo napačno sodbo. Kakor Kajn: Če Bog ljubi brata Abela, mene ne ljubi. Ubil bom brata, pa bo vsa ljubezen zame. Zavist je vedno posledica napačne sodbe, ki jo naredimo v sebi o sebi ...
          Prilika o čebulici, ki jo najdemo v Bratih Karamazovih, iz katerih je vzet tudi uvodni navedek, med drugim govori tudi o zavisti. Prisluhnimo.
          Nekoč je živela neka babnica, hudobna, da ji ni bilo para, in je umrla. V svojem življenju ni naredila niti enega dobrega dela. Zgrabili so jo hudiči in jo vrgli v ognjeno jezero. Njen angel varuh je stal zraven in razmišljal: "Ko bi se le spomnil kakšnega njenega dobrega dela in ga povedal Bogu." Spomnil se ga je in rekel Bogu: "Na vrtu je izpulila čebulico in jo dala baračici." In Bog mu je odgovoril: "Potem pa vzemi to čebulico in jo pomoli babi v jezero. Naj se je oprime in se izvleče. Če jo izvlečeš iz jezera, naj pride v raj, če se bo pa čebulica pretrgala, naj ostane tam, kjer je." Angel je stekel k babnici, ji pomolil čebulico in rekel: "Na, baba, primi se in se potegni ven." Začel jo je previdno vleči in jo je že skoraj vso izvlekel, toda ko so drugi grešniki v jezeru videli, da jo vlečejo ven, so se je začeli vsi oprijemati, da bi z njo vred izvlekli tudi njih. Ampak babnica je bila sila hudobna in jih je začela brcati z nogami: "Mene vleče ven, ne pa vas, to je moja čebulica in ne vaša." In takoj ko je to rekla, se je čebulica utrgala. Babnica je padla v jezero in gori tam še dandanes. Angel pa je zajokal in odšel. 

petek, 27. april 2018

Stojte pokončno


          Jordan B. Peterson, kanadski psiholog, v tem času eden najbolj priljubljenih in prodornih mislecev, je v začetku leta izdal 12 PRAVIL ZA ŽIVLJENJE, protistrup za kaos. V teh dneh je delo v prevodu izšlo pri Družini. V prvem pravilu, ki se glasi Stojte pokončno in z vzravnanimi rameni, so v glavni vlogi jastogi. Ti prebivalci morskega dna so živeli že pred 350 milijoni let (no, kakšno leto več ali manj). Med njimi, posebej med samci, je značilen boj za ozemlje. Kdor zmaga (in v boju znajo biti precej kruti), ima od tega obilo koristi: oblast, mir, obilo oboževalk. Njegova drža je pokončna, zmagoslavna. Nasprotno se poraženci skrijejo nekam med skalovnje, se stisnejo vase in žalostno objokujejo svojo usodo žrtve.
          Tudi ljudje, kadar smo poraženi, ravnamo podobno kot jastog, ki je izgubil boj. Naša drža se povesi, gledamo v tla. Počutimo se ogrožene, prizadete, tesnobne in šibke. V takih razmerah ne moremo nuditi boja, ki ga življenje zahteva. Imamo manj samozaupanja, več izpostavljenosti stresu, manj veselja, več bolečine, tesnobe, bolezni, krajše življenje ... Sprejmemo vlogo žrtve in se ji zlepa ne odpovemo.
          Avtor sprašuje: Če smo poraženci, ali moramo poraženci tudi ostati? In svetuje: Začnite z držo telesa, obraza. Postavite se pokončno, vzravnano. Mi nismo samo telo. Stati pokončno pomeni sprejeti izziv in breme življenja. Odzovite se na izziv, namesto da bi se pripravljali na katastrofo. Stati pokončno z vzravnanimi rameni pomeni sprejemati strašansko odgovornost življenja, s široko odprtimi očmi.
          Ob branju teh misli Petersona mi je prišlo na misel, da smo kristjani zmagovalci, pokončna bitja. Vsekakor bi to morali biti. S Kristusom smo vstali, premagali smrt - najhujšega sovražnika. Pokončna drža je znamenje vstajenja. Vzhodni kristjani v velikonočnem času ne smejo moliti kleče temveč vedno stoje. Pokončna drža je znamenje našega krsta, znamenje dostojanstva, ki smo ga prejeli. Vstajenjski dogodek in naš krst, s katerim smo vraščeni v vstalega Kristusa, nam daje vrednost Božjih otrok. Božji izvoljenci smo, sveti in ljubljeni, pravi apostol Pavel. Prvi kristjani - o tem beremo v Apostolskih delih in spisih prvih krščanskih stoletij, posebej o mučeništvu - so se močno zavedali tega svojega dostojanstva. Ni jih bilo strah umirati za svobodo, ki jim jo je prinesel Kristus.
          Kot zmagovalci lahko torej v sebi gojimo zmagovalno miselnost. A ne kot jastogi, ki kot zmagovalci gospodujejo nad drugimi in uveljavljajo svojo moč in oblast. Smo zmagovalci, da bi mogli služiti bratom in sestram, da bi imeli za brate in sestre tudi tiste, ki nas sovražijo.
          Stojmo torej pokončno in z vzravnanimi rameni. 

sobota, 31. marec 2018

Raj v peklu


     Veliki ruski pisatelj Fjodor Dostojevski je bil zaradi mladostnega spogledovanja s takratnimi   revolucionarnimi idejami obsojen na štiriletno zaporno kazen v sibirskih stepah. Po prestani kazni je spomine na tisti čas strnil v romanu Zapiski iz mrtvega doma. V njem je upodobljeno življenje zapornikov, kakor ga je doživel Dostojevski.
     V devetem delu romana je avtor opisal, kako so se zaporniki kopali. Prvič je bil med njimi tudi on. Zaporniški tovariš Petrov se je dobrohotno ponudil, da mu bo pomagal pri tem za novinca zahtevnem opravilu. Dogajanje v kopališču, kjer se je naenkrat gnetlo okrog sto zapornikov, je bilo peklensko. Med drugim beremo: "Paro so dodajali vsak trenutek. To že ni bila več vročina; to je bil pekel. Vse je rjovelo in se krahljalo, sto verig je rožljalo, ko so se valjale po tleh ... Nekateri so se zapletli v sosedove verige, ko so hoteli kam naprej, obenem pa trkali s svojimi po glavah tistih, ki so sedeli pod njimi; padali so, preklinjali in potegovali ujete za seboj. Blato se je razlivalo na vse strani. Vsi so bili v nekakšni pijanosti, v nekakšni duševni razburjenosti; slišati je bilo cviljenje in vpitje ... Prišlo mi je na misel, da bo v peklu, če pridemo kdaj vsi skupaj vanj, najbrž precej podobno temule kopališču. Ni me strpelo, da ne bi tega domisleka povedal Petrovu; ta se je samo ozrl okoli sebe in še naprej molčal."
    Takoj zatem se je zgodilo nekaj lepega. Takole piše Dostojevski: "Petrov je dejal, da me bo umil od nog do glave, tako 'da boste popolnoma čisti,' in me strašno naganjal, naj se grem parit. Vendar si tega le nisem upal. Petrov me je vsega natrl z milom. 'Zdaj pa vam umijem nožice,' je rekel nazadnje. Hotel sem mu že reči, da si  jih tudi sam lahko umijem, vendar mu le nisem ugovarjal, temveč sem se popolnoma prepustil njegovi volji. V pomanjševalnici 'nožice' prav gotovo ni bilo čutiti niti senčice hlapčevstva; Petrov kratko in malo ni mogel mojim nogam reči noge, najbrž zato ne, ker so imeli drugi, pravi ljudje - noge, jaz pa kvečjemu nožice."
     Med kopanjem zapornikov, sredi pekla - kakor to dogajanje opiše Dostojevski -, se zgodi ta obred umivanja nog, ki spominja na Jezusovo zadnjo večerjo. Izbira imena Petrov ni slučajna. Božje kraljestvo, lepota ljubezni, se razodene sredi pekla. Raba pomanjševalnice "nožice" pa kaže na pravoslavno ikono Jezusovega umivanja nog, na kateri so učenci res videti kot otroci in so njihove noge res nožice.
    Raj v peklu ...
     

nedelja, 25. marec 2018

Juda Iškarijot


     Jezus je v začetku svojega javnega delovanja poklical in postavil apostole, "da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat" (Mr 3,14). Da bi bili z njim. Med njimi je bil tudi Juda Iškarijot. Bil je z njim, a v resnici ni bil z njim. Imel je svoje načrte in želje, svoj pogled na stvari.
     "Tedaj je Juda Iškarijot, eden izmed dvanajsterih, šel k vélikim duhovnikom, da bi jim ga izročil" (Mr 14,10). Jeza je Judu omračila um, jeza na Jezusa, ki ni hotel vstopiti v njegove načrte, v njegove želje po imetju in oblasti.
     "Resnično, povem vam: Eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal" (Mr 14,18). Eden izmed vas, za katerega se zdi, da je z menoj, me bo izdal. Z menoj pomaka kruh v isti kelih - kar je znamenje občestva, bratstva, ljubezni - a v srcu ima načrt zoper mene. Jezus vidi gorje, ki se bo zgrnilo nanj: "Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil" (Mr 14,21).
     "In takoj je Juda stopil k Jezusu in rekel: 'Pozdravljen, rabi!' in ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: 'Prijatelj, čemu si prišel?'" (Mt 26,49-50). Pri Luku ga Jezus v tem trenutku pokliče po imenu - kar je znamenje velike bližine in zaupnosti - in vpraša: "Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?" (Lk 22,48). Jezusu ni vseeno za Juda, rad bi ga rešil, rad bi mu še zadnjič povedal, da ga ljubi, da ga ne obsoja. Jezusova največja bolečina je, da ne more človeku razodeti Očetove ljubezni.
     "Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal. Vélikim duhovnikom in starešinam je prinesel nazaj trideset srebrnikov in rekel: 'Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.' Oni pa so rekli: 'Kaj nam mar? Ti glej!' Tedaj je vrgel srebrnike v tempelj, se umaknil ter šel in se obesil" (Mt 27,3-5). Skesal se je, bilo mu je žal, vendar se ni obrnil k Jezusu. Zaprl se je vase, šel k njim, s katerimi je sodeloval pri izdaji - pri njih seveda ni našel sočutja, kajti izdajalci niso cenjeni niti med lopovi - se umaknil (umaknil se je od vseh: od Jezusa, od učencev, od Judovskih voditeljev in templja) ter šel in se obesil. Razumel je, da je storil veliko zlo in morda razmišljal nekako takole: Za takšno zlo zaslužim kazen, pokoro. Vem, kako se lahko odkupim. S svojim življenjem. Ubil se bom in tako Jezusu pokazal, da nisem tako hudoben, kot se zdi. Razumem, kakšno kazen sem si zaslužil. A v tem je hudičeva zanka, namreč v misli, da mora človek žrtvovati sebe Bogu. Podobno je razmišljal tudi apostol Peter: "Življenje dam zate" (Jn 13,37). Jezus daje življenje za nas, ne mi zanj!
     Gospod, naj se po grehu vedno z zaupanjem obrnemo k tebi!

torek, 20. marec 2018

Ne glej moje nagote, prosim!




Ko sta Adam in Eva jedla od drevesa, »so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov« (1 Mz 3,7). Bilo ju je sram. Spoznanje krhkosti, ranljivosti, slutnja smrti. Prosim, ne glej moje nagote, je bila prošnja prvega zemljana.

»Noe, mož zemlje, je začel saditi vinograd. Ko pa je pil vino, se je napil in nag obležal sredi svojega šotora. Ham, Kánaanov oče, je videl nagoto svojega očeta in je šel to pravit obema bratoma, ki sta bila zunaj. Sem in Jafet pa sta vzela plašč, si ga dala na ramena, šla zadenjsko in pokrila nagoto svojega očeta. Obrnjena sta bila torej proč, tako da nista videla njegove nagote« (1 Mz 9,20-23). Ham ni imel usmiljenja do krhkosti svojega očeta. Gledal je in se naslajal nad njegovo nagoto (nekateri razlagalci menijo, da je celo spolno zlorabil očeta). Ko se je Noe prebudil iz vinske omame in izvedel, kaj mu je storil njegov mlajši sin Ham, ga je preklel, druga dva sinova pa je blagoslovil, ker sta spoštljivo pokrila njegovo nagoto.

»Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo« (Jn 19,23). »Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo« (Lk 23,35). Sramotili so ga, preklinjali, se naslajali nad njim. »Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo … oni pa me gledajo, pasejo oči na meni« (Ps 22,8.18).

Pornografija – skrita, globoka, mila prošnja upodobljene osebe, naj ne gledamo njene nagote. Prošnja za milost, ki jo odbijam prav z gledanjem, je zapisal filozof Gorazd Kocijančič. Kljub očitnemu popredmetenju gre za osebo, za podobo Boga. »Mar ne veste, da tisti, ki se druži z vlačugo, postane z njo eno telo? Saj je rečeno: Dva bosta eno meso« (1 Kor 6,16), je grajal apostol Pavel Korinčane, ki so spolno občevanje enačili z uživanjem hrane. Nekdo, ki se slači in se daje gledati, je oseba, ne predmet. Četudi se zdi, da hoče biti le predmet, ostaja oseba, z vsem svojim dostojanstvom. V svoji globini želi reči, prositi, rotiti: Ne glej moje nagote. Prosim!

torek, 13. marec 2018

Vaja v niču



»Če kdo misli, da je nekaj, čeprav je nič, vara samega sebe« (Gal 6,3).

Prijetno, a varljivo. Kadar o sebi mislim, da sem nekaj – in takšne misli mi nikakor niso tuje –, me to navdaja z ugodjem. In ker ta »nekaj« zaznavam predvsem, ko se primerjam z drugimi, se hitro znajdem nad njimi in jih gledam zviška. Samemu sebi se zdim sijajnejši, kot sem v resnici. Grški izraz hyperephanía, ki ga prevajamo z napuhom, bi lahko poslovenili kot pretiran sijaj. Človek se pretirano sveti. Samemu sebi, seveda, manj drugim. Prijetno, a varljivo.
Sv. Pavel pravi, da sem v resnici nič. Ustvarjen sem iz nič, vse mi je podarjeno, tudi sam sebi sem podarjen. Takole piše Pavel Korinčanom, ki so se napihovali v prid enega proti drugemu: »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?« (1 Kor 4,7). Zavedati se torej, da sem nič, postajati nič, to je moja pot. Pri tem pa se moram varovati neke izkrivljene, sključene ponižnosti, poniževanja in celo sovraštva do sebe. Gre namreč za hvaležen uvid, da je vse dar, da je vse milost. Moja istovetnost, moj izvor je božanski. Podoben sem Bogu, kot takšen pa sem povabljen na pot izničevanja, kakor Kristus, ki »se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika« (Flp 2,6-7). Kenoza (izpraznjenje, izničenje) Božjega Sina. Le ta je rodovitna, le ta je radostna.
»Uri se v niču. Vera – to so vaje v niču,« je zapisal filozof Gorazd Kocijančič. Iz njegove knjige O nekaterih drugih, štirje eseji o preobilju (Ljubljana 2016) navajam nekaj misli avtorjev, ki so bili dobri vajenci v niču. Kot povabilo k vaji

Sv. Bazilij Veliki je govoril o »indeferentnosti do (lastnega življenja)« kot sestavnem delu »nošenja križa«, h kateremu je poklican vsak kristjan.

Sv. Ambrozij daje govoriti Kristusu: »Pri meni biva, kdor od-biva sebi. Pri meni biva, kdor sebi zanikuje sebe...«

Sv. Gregor Veliki: Ne gre za odpoved našim stvarem, ampak nas samih, za zanikanje našega sebstva.

Sv. Tomaž Akvinski: »Moraš se zanikati in se imeti za nič.«

Sv. Bonaventura: Ker vsa ustvarjena bitja »izvirajo iz enega Počela in so bila ustvarjena iz nič, je resnično moder tisti človek, ki resnično spoznava ničnost sebe in drugih – ter vzvišenost prvega Počela.«

V Hoji za Kristusom beremo: »Za to se trudi, za to môli, to žêli, da se znebiš vsega svojega (db. vse svójosti) in boš gol hodil za golim Jezusom … Bodi čist in notranje svoboden in ne zapletaj se v nič ustvarjenega. Biti moraš do kraja nenavezan in prinašati Bogu čisto srce, če hočeš biti spokojen in videti, kako sladek je Gospod.«

Sv. Janez od Križa: k zedinjenju z Bogom vodi pot, ki gre skozi nada, nič – kar pomeni popolno odmaknjenost od vsakega ustvarjenega bitja, tako čutnega kot inteligibilnega.

Kardinal de Berulla (1575-1629): »Biti moramo nič, obravnavati se moramo kot nič … in biti le v Njem.«

Bl. Marija od Učlovečenja, karmeličanka, je na noč pred svojo smrtjo dejala: »Celo smrti si ne želim bolj od življenja. Hočem, kar hoče Bog in nič drugega.«

Sv. Claude de Colombière: »Prosim Boga, da bi lahko živel brez tukajšnjih užitkov, tudi brez rajskih užitkov, v popolni osvobojenosti, navezan le Nanj … Mir je le v popolni pozabi samega sebe; odločiti se moramo, da pozabimo vse, celo svoje duhovne interese, da bi iskali zgolj čisto Božje veličastvo.«

Papež Klement XI. (1649-1721): »Hočem, karkoli Ti hočeš; hočem, ker Ti hočeš; hočem, kakor Ti hočeš; hočem, dokler Ti hočeš.«

Bl. Libermann (†1852) je pisal svojemu korespondentu: »Bodimo kot nič, imejte se pred Njim za nič … Vedno se imejte za nične in nebivajoče pred Njim. Nikoli se ne ozirajte nase. V tem pogledu morate biti, kot da ne bi nikdar bili.«

Sv. Tereza iz Lisieuxa, ki je pred smrtjo v karmelski osami šla skozi vsa brezna modernega ateističnega nihilizma, je v pismu materi Agnes zapisala: »Želela bi biti pozabljena, ne samo od ustvarjenih bitij, temveč od same sebe, želela bi biti tako zvedena na nič, da ne bi imela več nobene želje.«