petek, 22. november 2019

Duhovnost desnega razbojnika

           V središču kalvarijskega dogodka (o tem beremo na praznika Kristusa, Kralja vesoljstva) sta dva hudodelca, ki pred Križanim zavzameta dve možni drži, ’brezbožno’ in ’pobožno’ (bogaboječo, bogovdano); eden razburjen, drugi v miru, eden obupan in žaljiv, drugi dobrohoten in zaupljiv. Prvi je preklinjal Jezusa in govoril podobno kot voditelji naroda: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« V resnici ne verjame, da ima Jezus kakšno moč. V tonu njegovega glasu lahko slišimo opravičevanje sebe in obtožbo drugih: Godi se mi krivica, drugi so krivi, da sem se znašel na križu. Imel sem slabo družino, težko otroštvo, okoliščine so me prisilile v hudodelstvo … Levi razbojnik se je postavil v vlogo žrtve, v njem je polno zahtev in pričakovanj. Ostaja na površini, ne gre v svoje srce.
           Drugačna je drža ’desnega razbojnika’. V njegovem odgovoru soobsojencu najprej vidimo, da ga je prevzel božji strah:
»Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi?« Te strahospoštljive besede kažejo na to, da se zaveda pomembnosti položaja in čuti - morda prvič v življenju -, da je življenje resno in dragoceno. Bližina smrti ga pretrese, zaveda se, da je zanj prišla ura resnice. Nadaljnje besede kažejo na to, da se je tudi spravil s preteklostjo: »In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila.« Desni razbojnik je razumel, da imajo slaba dejanja slabe posledice. To dejstvo je sprejel, nič se ne izgovarja, nikogar ne obsoja, nikogar ne žali. Pomirjen je s tem, kar ga je doletelo. Takšen mir v pogledu na preteklost je zanj velika milost, kar velja tudi za nas. Kadar v miru sprejmemo posledice svojih dejanj, je to začetek naše skesanosti. Spomnimo se Jožefovih bratov, ki so prišli v Egipt po žito in jih je Jožef začel preizkušati; govorili so med seboj: »Resnično, pregrešili smo se nad svojim bratom … zato je prišla ta stiska nad nas« (1 Mz 42,21).
          
»Ta pa ni storil nič hudega,« je še dodal desni razbojnik. Opazoval je Jezusa, kako je prenašal trpljenje in molil za tiste, ki so ga križali. Iz tega je sklepal, da mora ta človek biti nedolžen. Morda ga je presunil tudi sijaj Jezusovega obličja, ki ga je lahko opazoval od blizu. Vsekakor je ob zrenju trpljenja »Jagnjeta, ki je bilo žrtvovano«, spoznal svojo revščino in bedo, hkrati pa se je v njegovem srcu vnelo upanje: Ta nedolžni, ki tako krotko sprejema vse žalitve in zasramovanje, me lahko reši. Rešitve si nisem z ničemer zaslužil, a lahko ga prosim. Z veliko zaupljivostjo se je torej obrnil k Jezusu in mu rekel: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« V vseh evangelijih je edino ta hudodelec naslovil Jezusa le z njegovim imenom, kar je znamenje velikega zaupanja. In Jezus ne more, da ga ne bi uslišal. Takšna drža, ki je prosta kakršnih koli zahtev, privlači Božjo milost. To je drža vere, ki jo je Jezus občudoval že pri stotniku, ki je prosil, da Jezus ozdravi njegovega služabnika, ali pri kánaanski ženi, ki je prosila za svojo obsedeno hčer. Ti ljudje so vedeli, da si ne zaslužijo, da bi se Jezus ozrl nanje, a bili so v veliki stiski in so z zaupanjem prišli k Jezusu. Čisto srce, svobodno od kakršnih koli zahtev ali domišljavosti, privlači Božjo milost.
           Na nekaterih starodavnih freskah v Italiji vidimo vrata v nebesa, pri vhodu pa ne stoji sv. Peter, temveč desni razbojnik. On najbolje razume, kaj pomeni dar odrešenja, kaj pomeni Božje usmiljenje in odpuščanje. Njegova predsmrtna drža je vstopnica v nebesa.

Objavljeno v Magnificat 2019/11

 

ponedeljek, 18. november 2019

Golob ali vrana

          Puščavnik oče Niketas je pripovedoval o dveh bratih, ki sta sklenila, da bosta živela skupaj. Prvi je sam pri sebi sklenil: "Če bo moj brat kaj želel, mu bom ustregel." Prav tako je sklenil tudi drugi: "Uresničil bom voljo svojega brata." In mnogo let sta živela v veliki ljubezni. Ko je sovražnik to videl, je šel, da bi ju ločil. Postavil se je na vhodna vrata in se enemu pokazal kot golob, drugemu pa kot vrana. Tedaj je prvi rekel: "Ali vidiš tega goloba?" Drugi pa je dejal: "To je vendar vrana!" In začela sta se prepirati ter sta ugovarjala drug drugemu; nato sta se dvignila in se stepla do krvi v največje sovražnikovo veselje; nato sta se ločila. Po treh dneh sta šla vase, se spametovala, se vrgla drug drugemu k nogam in potem oba priznala, da je vsak od njiju mislil, da je bilo to, kar sta videla, pač neki ptič. Spoznala sta sovražnikovo skušnjavo in ostala tako do konca življenja, ne da bi se ločila.

           Vse, kar vemo o očetu Niketasu, je tale simpatična zgodbica o dveh bratih. Golob ali vrana? Sovražnik ima lahko delo, kajne? Med nas prinaša razdor in delitve, ker na stvari gledamo različno in trmasto vztrajamo pri svojem videnju. Na vseh področjih, začenši s perutnino. Težko se spametujemo in priznamo, da smo pač videli nekega ptiča ... No, kaj vidite spodaj na sliki? Mar ni golob? ...


nedelja, 10. november 2019

Na sedlu

          Nekajkrat na leto grem maševat na Šmarno goro. Ponavadi v nedeljah. Tudi danes sem šel. Na goro se povzpnem iz Zavrha, mimo domačije Jakoba Aljaža (lažja, bolj položna pot - za nas, osivele). Počasno vzpenjanje me vedno napolni z blago, tiho radostjo, ki je tudi običajne misli na skorajšnjo pridigo ne zmotijo.
          Neko posebno razpoloženje pa se prebudi v mojem srcu, ko že pošteno zadihan in oznojen pridem na šmarnogorsko sedlo (slika spodaj). Belomakadamska cesta mi prebudi spomine na mojo domačo vas, na čas bosonogega in kratkohlačnega otroštva, ko smo otroci tekali po takšni beli cesti, med rumenimi kmečkimi hišami, brezskrbni, ko je bilo še vse življenje pred nami, ko je bilo še vse mogoče ... O, kako rad bi se kdaj vrnil v tisti dragoceni, nikdar pozabljeni čas! Da bi spet videl razposajene obraze naše vaške tovarišije, da bi znova vonjal in okušal prelesti tistega raja pod kamniškimi planinami ... Spomini, tolažba, nostalgija ...
          Potem pa na vrhu, v Marijinem svetišču, Spomin nad spomini: "Vzemite in jejte ..."

 

torek, 15. oktober 2019

Ne videti hudobije drugih

          "Obstajajo tri vrline, ki vedno razsvetljujejo um: ne videti hudobije drugih, mirno prenašati, kar se zgodi in delati dobro tistim, ki delajo zlo," sta v Filokaliji (zbirki spisov o askezi, molitvi in čuječnosti) zapisala Kalist in Ignacij (11. in 12. stoletje).
          Misel, ki sta si jo avtorja sposodila pri svetem Izaku Sirskem (7. stoletje), je vsekakor nastala po navdihu Jezusovega govora na gori (prim. Mt 5-7), v katerem Jezus spodbuja, naj ne gledamo iveri (se pravi hudobije) v očesu svojega brata, naj molimo za tiste, ki nas sovražijo, naj delamo dobro tistim, ki nam delajo zlo, naj govorimo dobro o tistih, ki o nas govorijo slabo in podobno. 
          Kako ne videti hudobije drugih? Ali je to sploh mogoče? O puščavniku svetem Makariju Velikem so pripovedovali, da "je postal, kakor je pisano, Bog na zemlji (prim. Ps 82,6); kajti tako kot Bog varuje in ščiti svet, tako je oče Makarij pokrival slabosti, ki jih je videl, kot da ne bi videl, in ki je o njih slišal, kot da ne bi slišal." Njegovo srce je bilo čisto in po besedah apostola Pavla je čistim vse čisto (prim. Tit 1,15). Seveda je Makarij opazil slabosti in zlo drugih, vendar je do njih gojil usmiljenje in ljubezen, ki je bila podobna božji. Po besedah drugega puščavnika, Evagrija Pontskega, se je Makarij imel "za enega z vsemi, saj je bil prepričan, da v vsakem neprestano vidi samega sebe". Grehe, ki jih je videl pri drugih, je vzel za svoje in v skesanosti jokal nad njimi. In takšna drža srca razveseljuje Božje srce.
          Naj povedano osvetlim s primerom, ki sem ga slišal pred kratkim: Oče in mati imata več otrok in eden izmed njih je lahko bolj težaven, naporen, samosvoj ... Iz šole (od učitelja ali ravnateljice) dobita sporočilo: "Vaš otrok je nemogoč, nič ni z njim." To ju seveda razžalosti. A sporočilo iz šole je lahko tudi drugačno: "Vaš otrok je nemogoč. A danes sem se pogovoril/a z njim in zdi se mi, da se bodo stvari izboljšale." Takšno sporočilo starše pomiri in lahko celo razveseli, saj vidijo, da njunega težavnega otroka ljudje sprejemajo in mu skušajo z ljubeznijo pomagati. Podobno je pri Bogu: Vsi smo njegovi otroci. Ko eden izmed nas greši, ko postane nemogoč, a ga bližnji kljub temu sprejemajo, ne obsojajo in so dobri do njega - torej na nek način ne vidijo njegove hudobije -, je Bogu to v neizmerno veselje, saj vidi, da so njegovi otroci dobri do tistega težavnega otroka. To pomeni ne videti hudobije drugih in po zgledu Makarija pokrivati slabosti, ki jih vidimo, kot bi jih ne videli. Če že mi, ki smo grešniki, sprejemamo in ljubimo bližnjega, ki greši, koliko bolj ga bo nebeški Oče sprejemal in ljubil v svojem neizmernem usmiljenju! 


petek, 11. oktober 2019

Kot bi se dotikal bližine

          Pred nekaj meseci sem v svojem blogu napisal, kako sem se razveselil izzida pesniške zbirke Gorazda Kocijančiča Od Talesa do tebe, apokrifne zgodovine evropske filozofije. Štirikrat sem jo že prebral, za prvi vtis. Bogato, globoko, okusno branje o ljubezni do modrosti, o skrivnostnem človeškem duhu in seveda, o Skrivnosti sami. Med drugimi sem se ustavil ob treh mislih, o katerih nekaj besed (poudarki so moji):

          Prva je iz pesnitve o Justinu, filozofu in mučencu (str. 78). Govori Junij Rustik, rimski prefekt, ki se je pripravljal, da Justina muči in usmrti. Med drugim pravi: "Zato mi gre ta starec hudo na živce, / lažnivo zamotan v filozofski plašč. / Kar koli ga vprašam, zašepeta: 'Jezus.' / In to ne kot željo in priznanje napake, / kot krik pred molkom, klicanje izmišljenega, / ampak kot bi se dotikal bližine." Ta zadnji verz se me je dotaknil, "kot bi se dotikal bližine". Rimski uradnik je v Justinovem šepetanju imena Jezus prepoznal resničnost Boga, v katerega mučenec veruje in h kateremu moli. Tako moli, kot bi se dotikal Njegove bližine. To tudi v meni prebuja žejo po molitvi, po dotiku bližine Gospoda.
          Druga misel je iz zapisa o Viljemu iz Occama (str. 148). Tokrat govori njegov učenec: "Ne tolaži se zato z ničem. Vsemogočni zmore vse, zanj ni meja in ne pravil. Pred Njim te je zato premalo groza in premalo te navdaja s srečo." Pred skrivnostnim Bogom nas je premalo groza, se pravi, da ga premalo vzamemo resno, premalo nas pretrese, v smislu besede, ki jo je Bog govoril po  preroku Izaiju: "Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu in se trese pred mojo besedo." Ne gre za nek servilni strah, temveč za držo strahospoštovanja pred Bogom, držo, ki je začetek modrosti. Pred Njim nas je premalo groza in premalo nas navdaja s srečo. Naše hrepenenje po Bogu ne more nikoli biti zadovoljeno, naše želje nikoli nasičene. Bog je skrivnost, ki ji nikoli ne moremo priti do dna, je ljubezen, ki je nikoli ne moremo vse okusiti in izčrpati. Prehitro se zadovoljimo z nekim površinskim odnosom z Bogom, ne gremo v globino, premalo nas navdaja s srečo.
          In še tretja misel, iz Kocijančičeve pesmi, namenjene Marsiliju Ficinu (str. 154), odpadlemu duhovniku, ki se je vrgel v filozofijo. V pesmi Marsilija s trdo besedo izziva Girolamo Savonarola: "Zagonil si biser, zapravil si zaklad. Ne govori mi o erosu in lepoti. Človeško lepoto vidiš prej, kot jo ljubiš, Božjo pa moraš že ljubiti, če jo želiš uzreti." Človek, ki se Skrivnosti ne približuje z ljubeznijo, je ne bo okusil. Brez dobrohotnosti in naklonjenosti do Božje besede se nam le ta ne bo odprla. Brez ljubeče odprtosti in zaupanja v molitvi ne bomo okušali, ne bomo zrli Božje lepote ...
     

         



ponedeljek, 2. september 2019

Hudič o vstajenju

     Tine Hribar, eden prepoznavnejših slovenskih filozofov, je v začetku tega leta izdal tretji, zadnji del knjige z naslovom Nesmrtnost in neumrljivost. Gre za obsežno delo (okrog tisoč strani), v katerem se avtor sprehodi skozi tri tisoč let zgodovine, od začetkov grške (in še kakšne druge) filozofije do danes. Knjige nisem bral, le nekaj strani drugega dela, ki sem ga kupil, pa še uvod v prvi del in sklepno besedo zadnje knjige sem prelistal v knjigarni. V uvodu in sklepu sem bil pozoren na navedek iz Dostojevskega, ki ga avtor zapiše brez kakšnega posebnega komentarja, pravi le, da so besede Dostojevskega preroške za 20. stoletje. Citat je iz Bratov Karamazovih:
"Vsak bo spoznal, da je ves smrten, brez vstajenja, ter bo sprejel smrt ponosno in mirno, tako kot bog. Iz ponosa bo razumel, da nima kaj godrnjati, ker je njegovo življenje le trenutek, in bo svojega brata vzljubil že brez kakršnega koli plačila. Ljubezen bo zadovoljevala samo trenutek življenja, toda že samo zavedanje njegove trenutnosti bo njen ogenj okrepilo za toliko, kolikor se je prej raztekala v upih na neskončo posmrtno življenje."
     Zdi se mi (nisem sicer čisto prepričan), da so zaključki našega filozofa glede nesmrtnosti in neumrljivosti podobni tej misli Dostojevskega. A povedati je treba, da je Dostojevski te besede položil v usta hudiču, ki je proti konca romana še zadnjič obiskal Ivana Karamazova, nevernega upornika. Pa še hudič ni govoril nekaj svojega, temveč je Ivanu, v zabavljivem in ironičnem tonu, ponavljal njegove lastne besede izpred nekaj časa.
     Mislim, da je imel Dostojevski o vstajenju in nesmrtnosti povsem drugačno prepričanje kot "njegov" Ivan. Ko je bil Fjodor še mlad in je simpatiziral z novimi, naprednimi (revolucionarnimi) gibanji, je bil s skupinico somišljenikov obsojen na smrt. Pet minut pred usmrtitvijo - ki se potem ni zgodila - je zaklical svojemu tovarišu Spešnevu: "Nous serons avec le Christ (s Kristusom bomo zmagali)!!?" Spešnev je odgovoril hladno in v odgovoru skoraj poosebil svoj dvom in svoje pomanjkanje vere: "Un peu de poussière (kupček pepela)." Od tega trenutka do konca svojega življenja je Dostojevski skušal pokazati, da po smrti ne bomo le kupček pepela, temveč da obstaja vstajenje in nesmrtnost. Vsi njegovi veliki romani govorijo o tem.
     S temo o vstajenju se tako konča njegov zadnji roman, Bratje Karamazovi. Aljoša, najmlajši Karamazov, in njegovi prijatelji "šolarji" so se zbrali na pogrebu malega Iljušečka. Preden so se odpravili na pogrebščino, je imel Aljoša zanje ganljiv poslovilni govor. Na koncu je Kolja, vodilni izmed dečkov, vzkliknil:
     "Karamazov! Ali religija res uči, da bomo vsi vstali od mrtvih, oživeli in spet videli drug drugega, pa tudi vse druge, tudi Iljušečko?"
     "Gotovo bomo vstali, gotovo se bomo videli in veselo drug drugemu povedali vse, kar je bilo," je na pol v smehu, na pol v navdušenju odgovoril Aljoša.
    
     Te besede o vstajenju so zadnje besede velikega Dostojevskega, njegov credo.
 

petek, 23. avgust 2019

Težko se je predati ljubezni

     Težko se je predati ljubezni, pogosto jo je težko sprejeti. Človeka je strah sprejeti ljubezen, ker se boji vezi, odvisnosti, boji se izgubiti svobodo.
     V Žrtvovanju, zadnjem filmu Andreja Tarkovskega, je to misel izrazila Adelaide, žena glavnega junaka Aleksandra. Iz njenega izkustva razočaranja v zakonu je v trenutku krize prišla tale izpoved: "Oh, ljubi Bog! Zakaj vedno počnemo vse nasprotno od naših želja? Vedno. Ljubila sem enega moškega... in se poročila z drugim. Zakaj? ... Ne. Mislim, da zdaj vem. Preprosto si ne želimo, da bi bili odvisni od kogarkoli. (...) Iz nekega razloga sem se vedno upirala. Borila sem se proti nečemu. Branila sem se, kot bi imela v sebi nekoga, ki mi govori: 'Nikomur se ne predaj ... z ničemer se ne strinjaj ... sicer boš umrla!' Ljubi Bog, kako neumni smo! Da. Končno razumem, čeprav je malce pozno."
     Bojimo se sprejeti ljubezen in se ji predati - ljubezen, ki prihaja od človeka in ljubezen od Boga. Človeška je resda krhka, hitro lahko postane posesivna, domišljava, zahtevajoča. A Božja nikoli. Nikoli ne zasužnji. Vez, ki jo ustvari Božja ljubezen, je vedno osvobajajoča, nežna, blaga. Ni se je treba bati, ničesar nam ne bo vzela, lahko se ji prepustimo. "Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega ..."

                                          iz filma Žrtvovanje

sreda, 8. maj 2019

Svetnik

Umrl je Jean Vanier, ustanovitelj Barke in gibanja Vera in luč. Spoznal sem ga v poznih osemdesetih, ko je prvič prišel na obisk v Slovenijo. V Stični je imel duhovne vaje. Naprošen sem bil, da ga z železniške postaje v Ljubljani peljem v Stično. Bil je že večer, ko je prispel. Na peronu me je ena izmed tistih, ki so organizirali ta dogodek, predstavila visokemu gostu (visokemu po rasti in tudi sicer). Podal mi je veliko, krepko roko in me močno stisnil k sebi, tako močno, da so me moja očala kar malce ranila na nosu. Bilo je, kot da se že dolgo poznava, da sva stara prijatelja. En objem in zdelo se mi je, da sem v trenutku spoznal njegovo veliko, lepo, nežno srce. To je svetnik, sem si mislil, ko se je (za silo) stisnil v staro katrco in sem ga (previdno) odpeljal proti Stični. "Ubogi nas učijo evangelija," je bil naslov duhovnih vaj. Takšen ubogi je bil tudi Jean Vanier. Zdaj je v Bogu in prosi za nas ...


petek, 3. maj 2019

Dolgo sem jo čakal ...

Končno. Dolgo sem jo čakal, vsaj dve leti. Zdaj je pred nami, Gorazd Kocijančič: OD TALESA DO TEBE, Apokrifna zgodovina evropske filozofije. Založba Beletrina.

Na ovitku knjige, na notranji strani, je napisano: V zbirki Od Talesa do tebe (tebe bi lahko pisali tudi z veliko začetnico, op. J.P.) ne najdemo zgolj mešanja književnih zvrsti, ampak zlitje dveh različnih polj - zgodovine filozofije in poezije. V apokrifni zgodovini evropske filozofije se prehodimo čez poltretje tisočletje filozofske misli, od antične Grčije, prek območij rimskega imperija na Bližnji vzhod, pa proti severu in nazaj do Srednje Evrope. In to po ovinkih. Pričujoča knjiga ni zbirka dejstev, pa tudi ne zgolj upesnjena interpretacija zgodovine filozofije, temveč je, kot zapiše avtor: trmasto ponavljanje teze o primatu življenjskega sveta pred teoretskimi abstrakcijami in popredmetenji. Predvsem pa je Kocijančič v njej napisal enigmatično ljubezensko pismo evropskemu mišljenju in duhovnosti, ki se jima posveča vse življenje.

Na dušek sem prebral to ljubezensko pismo. Lepo je, bogato, globoko, in seveda - enigmatično - zato se ga bom lotil znova in znova. Priporočam ga tudi vsem vam, ljubiteljem modrosti, ki jo na koncu knjige Kocijančič nagovarja in hvali:
Adoriram Te, Neustvarjeni,
čista gola Resnica, Stvariteljica
neskončnih odsevov, ki so me oplazili,
neizrekljiva Mati, presunja me trepet,
Neustvarjeni, Oče in Sin in Duh svetosti,
troje nadštevilsko v enem in eno v trojem,
raztrganje vseh logik, onstran biti,
pred vsemi mislimi in besedami,
Izvir duhov in vsega, kar ti zaznajo,
Resnica vseh svetov, ničesar ne razumem,
samo klanjam se Ti, poln zaupanja in blaženega upanja.
Amen. 
 


četrtek, 31. januar 2019

Načelo postopnosti

        
          Ideali sami po sebi niso nekaj slabega. Kaj bi bilo, če bi bili mladi ljudje brez idealov? Tudi v duhovnem življenju jih imamo, najvišje najdemo prav v evangeliju: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče ... Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil ... Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje ..." Lepi, visoki ideali, ki pa nam lahko postanejo vir nezadovoljstva in grenkobe, če se skušamo dokopati do njih s svojimi močmi, če jih vzamemo kot neke vrste moralne zahteve, kot kreposti, ki jih moramo osvojiti. Ideali so visoki, naši uspehi so skromni in mi smo razočarani. Višji ideali, manjša naša realizacija, bolj smo frustrirani. Kako iz tega? Bodimo skromnejši pri idealih, povečajmo svojo realizacijo, pa bomo spokojnejši. 
          Pri tem nam lahko pomaga tako imenovano načelo postopnosti: Radi bi ljubili in sprejemali vse ljudi, a ne gre. Ne trudimo se preveč, samo živčni bomo (in ljudje okrog nas)! Ljubímo in sprejemajmo v miru tiste ljudi, ki jih lahko, pa bomo morda dobili milost, da bomo sprejeli tudi druge. Naša molitev je lahko takšna: "Gospod, vidiš, da ne morem sprejemati vseh ljudi. Nekaj jih imam rad, precej pa je takšnih, ki jih ne morem prenašati. Naj živim v miru s prvimi, če mi boš pomagal vzljubiti druge, bom sprejel tudi te." In če na splošno težko prenašamo ljudi, če nam gredo vsi na živce? Potem imejmo radi živali, pobožajmo mačko ali psička. In če nam tudi živali niso pri srcu? Pa začnimo pri rastlinah. V veseljem zalijmo kakšno rožico, bodimo nežni z njo. Začnimo z rastlinami, morda bomo potem prišli do živali in na koncu do ljudi. Po načelu postopnosti. 
          A to načelo deluje le pod enim, zelo pomembnim pogojem - da smo namreč popolnoma iskreni pred Bogom: "Gospod, poglej, toliko zmorem, zazdaj znam biti prijazen s tole rožco. Hvala ti za to. Ko mi boš dal milost, bom vzljubil še kaj več ... Z ljudmi v glavnem živim v miru, temu ali onemu pa ne morem odpustiti. Ko mi boš podaril milost odpuščanja, bom odpustil tudi temu. Kadar in kakor se bo tebi zdelo prav, seveda ..." Taka iskrena, zaupanja polna molitev, bo prinesla mir.

četrtek, 17. januar 2019

Skušnjave

 
     Sveti Anton puščavnik, oče meništva, mi je eden najljubših svetnikov. Ves Božji je, moder in blag. Z velikim zaupanjem v Boga se je boril s skušnjavami in se jim znal upreti tudi s humorjem. Izmed njegovih modrih izrekov, ki so se ohranili, sta mi blizu prav dva, ki govorita o neizbežnosti in koristnosti skušnjav.
     Nekoč je k Atonu prišel mlad menih Pojmen, in ga vprašal, v čem je človekova veličina. Anton mu je odgovoril: "To je veliko človekovo delovanje, da dvigne svoj greh pred Božje obličje in računa s skušnjavo vse do zadnjega diha." In je dodal: "Nihče ne more priti v Božje kraljestvo, ne da bi bil skušan. Odvzemi skušnjave in nihče ne bo odrešen."
     Vredno dolgega, potrpežljivega premišljevanja ...