ponedeljek, 30. april 2018

Kdor ljubi ljudi, ljubi tudi njihovo veselje


          "Kdor ljubi ljudi, ljubi tudi njihovo veselje," je zapisal Dostojevski. Kako težko se je veseliti z veselimi! To je bila težava prvega Adamovega potomca Kajna. Ni se mogel veseliti, da je Bog sprejel daritev njegovega brata Abela. Ni ljubil bratovega veselja ...
          Zavist, nevoščjivost, ljubosumnost - tri imena za čutenje, ki se tako pogosto prebuja v nas. Zaradi primerjanja z drugimi. Kdo je večji, pametnejši, močnejši, lepši? S tem vprašanjem so se pogosto ukvarjali tudi Jezusovi učenci, celo med zadnjo večerjo ...
          Če gre drugemu dobro, sem žalosten, ker meni ne gre tako dobro. Če drugi kaj lepega doživi, me razjeda zavist, ker se mi zdi, da sem za nekaj prikrajšan. Če se drugi veseli, mu zavidam njegovo veselje, ker ga nimam tudi jaz ...
           Delamo napačno sodbo. Kakor Kajn: Če Bog ljubi brata Abela, mene ne ljubi. Ubil bom brata, pa bo vsa ljubezen zame. Zavist je vedno posledica napačne sodbe, ki jo naredimo v sebi o sebi ...
          Prilika o čebulici, ki jo najdemo v Bratih Karamazovih, iz katerih je vzet tudi uvodni navedek, med drugim govori tudi o zavisti. Prisluhnimo.
          Nekoč je živela neka babnica, hudobna, da ji ni bilo para, in je umrla. V svojem življenju ni naredila niti enega dobrega dela. Zgrabili so jo hudiči in jo vrgli v ognjeno jezero. Njen angel varuh je stal zraven in razmišljal: "Ko bi se le spomnil kakšnega njenega dobrega dela in ga povedal Bogu." Spomnil se ga je in rekel Bogu: "Na vrtu je izpulila čebulico in jo dala baračici." In Bog mu je odgovoril: "Potem pa vzemi to čebulico in jo pomoli babi v jezero. Naj se je oprime in se izvleče. Če jo izvlečeš iz jezera, naj pride v raj, če se bo pa čebulica pretrgala, naj ostane tam, kjer je." Angel je stekel k babnici, ji pomolil čebulico in rekel: "Na, baba, primi se in se potegni ven." Začel jo je previdno vleči in jo je že skoraj vso izvlekel, toda ko so drugi grešniki v jezeru videli, da jo vlečejo ven, so se je začeli vsi oprijemati, da bi z njo vred izvlekli tudi njih. Ampak babnica je bila sila hudobna in jih je začela brcati z nogami: "Mene vleče ven, ne pa vas, to je moja čebulica in ne vaša." In takoj ko je to rekla, se je čebulica utrgala. Babnica je padla v jezero in gori tam še dandanes. Angel pa je zajokal in odšel. 

petek, 27. april 2018

Stojte pokončno


          Jordan B. Peterson, kanadski psiholog, v tem času eden najbolj priljubljenih in prodornih mislecev, je v začetku leta izdal 12 PRAVIL ZA ŽIVLJENJE, protistrup za kaos. V teh dneh je delo v prevodu izšlo pri Družini. V prvem pravilu, ki se glasi Stojte pokončno in z vzravnanimi rameni, so v glavni vlogi jastogi. Ti prebivalci morskega dna so živeli že pred 350 milijoni let (no, kakšno leto več ali manj). Med njimi, posebej med samci, je značilen boj za ozemlje. Kdor zmaga (in v boju znajo biti precej kruti), ima od tega obilo koristi: oblast, mir, obilo oboževalk. Njegova drža je pokončna, zmagoslavna. Nasprotno se poraženci skrijejo nekam med skalovnje, se stisnejo vase in žalostno objokujejo svojo usodo žrtve.
          Tudi ljudje, kadar smo poraženi, ravnamo podobno kot jastog, ki je izgubil boj. Naša drža se povesi, gledamo v tla. Počutimo se ogrožene, prizadete, tesnobne in šibke. V takih razmerah ne moremo nuditi boja, ki ga življenje zahteva. Imamo manj samozaupanja, več izpostavljenosti stresu, manj veselja, več bolečine, tesnobe, bolezni, krajše življenje ... Sprejmemo vlogo žrtve in se ji zlepa ne odpovemo.
          Avtor sprašuje: Če smo poraženci, ali moramo poraženci tudi ostati? In svetuje: Začnite z držo telesa, obraza. Postavite se pokončno, vzravnano. Mi nismo samo telo. Stati pokončno pomeni sprejeti izziv in breme življenja. Odzovite se na izziv, namesto da bi se pripravljali na katastrofo. Stati pokončno z vzravnanimi rameni pomeni sprejemati strašansko odgovornost življenja, s široko odprtimi očmi.
          Ob branju teh misli Petersona mi je prišlo na misel, da smo kristjani zmagovalci, pokončna bitja. Vsekakor bi to morali biti. S Kristusom smo vstali, premagali smrt - najhujšega sovražnika. Pokončna drža je znamenje vstajenja. Vzhodni kristjani v velikonočnem času ne smejo moliti kleče temveč vedno stoje. Pokončna drža je znamenje našega krsta, znamenje dostojanstva, ki smo ga prejeli. Vstajenjski dogodek in naš krst, s katerim smo vraščeni v vstalega Kristusa, nam daje vrednost Božjih otrok. Božji izvoljenci smo, sveti in ljubljeni, pravi apostol Pavel. Prvi kristjani - o tem beremo v Apostolskih delih in spisih prvih krščanskih stoletij, posebej o mučeništvu - so se močno zavedali tega svojega dostojanstva. Ni jih bilo strah umirati za svobodo, ki jim jo je prinesel Kristus.
          Kot zmagovalci lahko torej v sebi gojimo zmagovalno miselnost. A ne kot jastogi, ki kot zmagovalci gospodujejo nad drugimi in uveljavljajo svojo moč in oblast. Smo zmagovalci, da bi mogli služiti bratom in sestram, da bi imeli za brate in sestre tudi tiste, ki nas sovražijo.
          Stojmo torej pokončno in z vzravnanimi rameni.