tag:blogger.com,1999:blog-78445360829209807822024-03-18T18:24:46.462-07:00Janez Poljansek DJHarmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.comBlogger78125tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-52014856872309138952020-12-09T07:00:00.001-08:002020-12-09T07:00:44.085-08:00PROSTITUTKA - PRIPROŠNJICA GREŠNIKOV<div class="" dir="auto"><div class="" dir="auto"><div class="dati1w0a ihqw7lf3 hv4rvrfc ecm0bbzt"><span class="d2edcug0 hpfvmrgz qv66sw1b c1et5uql rrkovp55 a8c37x1j keod5gw0 nxhoafnm aigsh9s9 d3f4x2em fe6kdd0r mau55g9w c8b282yb iv3no6db jq4qci2q a3bd9o3v knj5qynh oo9gr5id" dir="auto"><div class="bi6gxh9e"><span class="d2edcug0 hpfvmrgz qv66sw1b c1et5uql rrkovp55 jq4qci2q a3bd9o3v knj5qynh oo9gr5id"> Dostojevski, <span><i>Zločin in kazen</i></span>:
Po krutem zločinu, ko je morilec Raskolnikov že začel okušati kazen, je
po milosti Božji spoznal Sonjo. To krhko osemnajstletno dekle, ki jo je
kruta družinska revščina potisnila v prostitucijo, je morilcu brala iz
evangelija, brez obsojanja sprejela njegovo priznanje zločina in končno
šla za njim v Sibirijo, kjer je po njeni ljubezni Raskolnikov prišel do
skesanosti in novega življenja. V epilogu je pisatelj upodobil Sonjo s
potezami z ikone Božje Matere, <span><i>Priprošnjice grešnikov </i></span>(na
sliki). Takole pravi: <br /> "Še nekega vprašanja Raskolnikov ni mogel rešiti:
zakaj so vsi tako vzljubili Sonjo? Prilizovala se jim ni; srečevali so
jo poredko, samo včasih na delu, kadar je prišla za trenutek, da ga
vidi. Vendar so jo že vsi poznali in tudi vedeli, da je prišla za njim;
vedeli so, kako živi in kje. Denarja jim ni dajala, kakih posebnih uslug
jim ni izkazovala. Samo enkrat, o božiču, je prinesla dar za vso
kaznilnico: piroge in pogače. Toda polagoma so se vzpostavili med njimi
in Sonjo nekateri tesnejši stiki: pisala jim je pisma za domače in jih
oddajala na pošto. Njihovi sorodniki in sorodnice, ki so prihajali v
mesto, so po njihovem naročilu izročali Sonji stvari in celo denar
zanje. Njihove žene in ljubice so jo poznale in hodile k njej. In kadar
je prišla k Raskolnikovu na delovišče in je srečala skupino kaznjencev,
ki so šli na delo, so vsi snemali kape in jo pozdravljali: »Matuška
Sofja Semjonovna, mati ti naša nežna, ljubeča!« so pravili ti grobi,
žigosani katoržniki temu majcenemu in suhljatemu bitju. Sonja se je
smehljala in ozdravljala in vsem je bilo všeč, kadar se jim je
smehljala. Všeč jim je bila celo njena hoja, obračali so se za njo, da
so videli, kako hodi, in jo hvalili; hvalili so jo celo zato, ker je
bila tako majhna, in jo hvalili kar tako, ne da bi vedeli zakaj. K njej
so se hodili celo zdravit."<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;"><a href="https://1.bp.blogspot.com/-CtI4pjAQwyE/X9DmfEUyrUI/AAAAAAAAAZ0/AZUWDR_ViGU5gVTtDVllXNnBD_CwtSTSwCLcBGAsYHQ/s1024/Pripro%25C5%25A1njica%2Bgre%25C5%25A1nikov.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="1024" data-original-width="776" height="320" src="https://1.bp.blogspot.com/-CtI4pjAQwyE/X9DmfEUyrUI/AAAAAAAAAZ0/AZUWDR_ViGU5gVTtDVllXNnBD_CwtSTSwCLcBGAsYHQ/s320/Pripro%25C5%25A1njica%2Bgre%25C5%25A1nikov.jpg" /></a></div><br /></span></div></span></div></div></div><p> </p>Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com7tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-14923498091237050292020-11-02T11:10:00.001-08:002020-11-02T11:10:41.692-08:00Jesensko jutro<p> Jesensko jutro, čas kostanja in zrele ajde. "A gremo po kostanj?" je nekdo dejal. In smo šli: Martinkov Darko, Ustankov Marjan, Kramarjev Andrej, Žufetov Stane, Rudelnov Roman in Janez, pa morda še kdo ... več otrok kot kostanja. Na Velko Lašno smo šli, tam ga je menda veliko, so pravili. Vrečke v žepih, na obrazih pa sanje o vročih pečenih kostanjih. <br /> Malo iz gorske vasice, na makadamski cesti v smeri Zlatega Polja, pa prizor: Ajdovo polje v bregu vzdolž ceste, v jutranji rosi in megli, skozi katero se je prebijalo jesensko sonce in grelo upehana lica mladih ravbarjev ... Prizor, ki se mi je vtisnil v srce, utrinek lepote, ki še zdaj, po petdesetih letih, greje mojo dušo. Kako je mogoče, da en tak trenutek neizbrisno ostane v spominu in govori o Lepoti?! Nebesa ... <br /> Zato še zdaj, ko hodim na obisk k naši mami, rad zavijem čez Lašno. Kramarjevega Andreja ni več, tiste ajdove njive tudi ne, kostanji čakajo na kakšne druge otroke, a lepo je še vedno pri srcu ... <br /></p><div class="separator" style="clear: both; text-align: center;"><a href="https://1.bp.blogspot.com/-e9tzn1j1tCc/X6BSaT6ZclI/AAAAAAAAAZY/AowsSzDyLJM5PtaZqxVi-CY79c6RMZ9VgCLcBGAsYHQ/s1580/Jutro%2B1.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="1052" data-original-width="1580" height="266" src="https://1.bp.blogspot.com/-e9tzn1j1tCc/X6BSaT6ZclI/AAAAAAAAAZY/AowsSzDyLJM5PtaZqxVi-CY79c6RMZ9VgCLcBGAsYHQ/w400-h266/Jutro%2B1.jpg" width="400" /></a></div><p> <span> </span><span> </span><span> </span><span> </span><span> </span><span> </span><span> </span><span> <span style="font-size: xx-small;"> </span></span><span style="font-size: xx-small;">Foto: J. P. </span><br /></p><p><br /> </p>Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-47183359389466733562020-10-08T11:36:00.000-07:002020-10-08T11:36:14.717-07:00Je lepota v Sodomi?<p> Včeraj (sreda, 7. oktober 2020) smo v <i>Ignacijevem domu duhovnosti</i> začeli z duhovnimi večeri ob Dostojevskem. Naslov večerov je SVET BO REŠILA LEPOTA, zato je bil prvi večer posvečen prav temi o lepoti. V odlomku iz romana <i>Bratje Karamazovi</i>, ki ga je na listu prejel vsak udeleženec, je del izpovedi Mitje, najstarejšega izmed bratov, ki jo je zaupal najmlajšemu Aljoši, novincu v samostanu. Mitja je človek velikih strasti in notranjih nasprotij, v nenehnem boju med plemenitostjo in padanjem v brezno strasti in greha. Poglejmo, kaj je povedal o skrivnostni lepoti:<br /></p><p>
</p><p style="font-weight: normal; line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;"> <b><span style="font-family: Cambria, serif;"><span style="font-size: small;"><i>»Žužek
tone v sladostrastju!</i></span></span></b></p><b>
</b><p style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
</p><b>
</b><p style="font-weight: normal; line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;"><b> <span style="font-size: small;"><span style="font-family: Cambria, serif;"></span></span></b><span style="font-family: Cambria, serif;"><span style="font-size: small;"><b><span lang="sl-SI"><span style="font-style: normal;">Jaz,
brat, sem ta žužek, to je rečeno prav o meni. In vsi mi,
Karamazovi, smo takšni, tudi v tebi, angelu, živi ta žužek in bo
v tvoji krvi rodil viharje. To so viharji, kajti sladostrastje je
vihar, več kot vihar! </span></span></b><span lang="sl-SI"><b>Lepota je
nekaj strašnega in grozljivega! Strašna je zato, ker se je ne da
opredeliti, opredeliti se je pa ne da zato, ker nam je Bog zastavil
same uganke. Tukaj se stikajo bregovi in vsa protislovja živijo
skupaj. Jaz, brat, sem zelo neizobražen, ampak o tem sem veliko
razmišljal. Strašno veliko je skrivnosti! Preveč ugank muči
človeka na svetu. Razvozlavaj jih, kakor veš in znaš, in zlezi suh
iz vode. Lepota! Pri tem pa ne morem prenesti, da včasih kak človek,
celo tak z najplemenitejšim srcem in vzvišenim umom, začne z
idealom Madone, konča pa s sodomskim idealom. Še grozljivejše je,
če kdo, ki že ima v duši sodomski ideal, ne zanikuje tudi
Madoninega ter mu od njega srce gori in mu resnično gori, tako kot v
nedolžnih mladih letih. Ja, človek je širok, celo preširok, jaz
bi ga zožil. Vrag naj ve, kako je z vsem tem! To, kar se razumu zdi
sramotno, je za srce ena sama lepota. Je lepota v Sodomi? Verjemi mi,
da se za veliko večino ljudi skriva prav v Sodomi - si poznal to
skrivnost ali ne? Grozljivo je to, da je lepota ne samo strašna,
ampak tudi skrivnostna. Tukaj se hudič bojuje z Bogom in bojišče
so človeška srca.«</b> </span></span></span>
</p>
<p> Po prebranem odlomku in kratki razlagi smo nekaj časa ostali v tišini,
potem pa je vsakdo lahko podelil svoj odmev, kar ga je nagovorilo. Razmišljali smo o mnogih ugankah, ki nam jih je zastavil Bog. O protislovjih, ki jih doživljamo v sebi, v svetu, v Cerkvi. Pogosto nam je težko sprejemati ta protislovja, to širino človeka, ki hrepeni po idealu Madone (tj. po lepem, dobrem, plemenitem), pa ga hkrati vleče v sodomski ideal (v ogenj strasti in greha). Kakor Mitja v odlomku bi tudi današnja družba rada zožila človeka, mu odvzela ta protislovja. In končno: Je lepota v Sodomi? Za veliko večino ljudi se skriva prav v Sodomi, pravi Mitja. Težava je v tem, ker se skriva, težko jo je odkriti. Umetnost je tista, ki zna odkrivati to lepoto, ki naredi stvari lepe.<br /> Nekaj lepega, tolažečega, je ostalo tudi v naših srcih, ko smo se poslovili.</p><p>------------------- <br /> Naslednje srečanje bo <b>21. oktobra ob 18.30</b>, tretjo sredo v mesecu. Lepo vabljeni! <br /></p><div class="separator" style="clear: both; text-align: center;"><a href="https://1.bp.blogspot.com/-J1hE0Bp9OXo/X39bRcy2FPI/AAAAAAAAAZA/Uj35Pshlyk0YnnTMV_VfBYA7skNHwjQKgCLcBGAsYHQ/s960/Krompir.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="707" data-original-width="960" height="295" src="https://1.bp.blogspot.com/-J1hE0Bp9OXo/X39bRcy2FPI/AAAAAAAAAZA/Uj35Pshlyk0YnnTMV_VfBYA7skNHwjQKgCLcBGAsYHQ/w400-h295/Krompir.jpg" width="400" /></a></div><br /><p><br /></p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> </p><p> <br /></p>Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com2tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-46720503836328310002020-08-08T11:07:00.003-07:002020-08-08T11:09:15.214-07:00Kakšna globina ljubezni!<p> Sv. Pavel je v pismu Rimljanom, v tistem delu, v katerem govori o svojih rojakih in o upanju, da se tudi oni spreobrnejo h Kristusu, zapisal: <i>"V svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino. Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu"</i> (Rim 9,2-3). Pavel, ki je ljubil Kristusa nad vse in malo prej zapisal, da nas nič ne more ločiti od njegove ljubezni, je zdaj pripravljen biti ločen od Kristusa, samo da bi bili njegovi rojaki deležni daru odrešenja. Kakšna nezaslišana želja, kako globoko seže ljubezen!<br /> Podobno ljubezen je izrazil neki drugi judovski rabin, mnogo stoletij pozneje, ko je molil takole: "Gospod, ti veš, kakšen grešnik sem; nebes si ne zaslužim, nisem vreden prebivati s svetniki v tvoji slavi. A da bi šel v pekel, da bi bival v družbi z ubijalci, kriminalci in podobnimi, to pa tudi ne gre. Saj sem vendarle ustvarjen po tvoji podobi. Veš, kaj naredi? Vse, ki so v peklu, vzemi k sebi v nebesa, potem pa mene pošlji v pekel." Kakšna nesebična molitev! Prava podoba Božje ljubezni na zemlji. <a href="https://1.bp.blogspot.com/-Jr2GVAD9ENw/Xy7plChLtmI/AAAAAAAAAXs/eUnvKnWRqJUoiJXmJBCpPF7_D4qlOmOMgCLcBGAsYHQ/s2048/IMG_20200807_120702.jpg" style="display: block; padding: 1em 0px;"><img border="0" data-original-height="2048" data-original-width="2048" height="512" src="https://1.bp.blogspot.com/-Jr2GVAD9ENw/Xy7plChLtmI/AAAAAAAAAXs/eUnvKnWRqJUoiJXmJBCpPF7_D4qlOmOMgCLcBGAsYHQ/w512-h512/IMG_20200807_120702.jpg" width="512" /></a></p><p><br /></p>Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-72867200515746548552020-06-05T01:24:00.000-07:002020-06-05T01:24:37.374-07:00Goreče srce<i><b> </b>"Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?" </i>sta svoje doživetje s poti ubesedila učenca v Emavsu, potem ko sta Jezusa spoznala po lomljenju kruha.<br />
Pomembno je, da si podobnega doživetja zaželimo oz. izprosimo tudi mi, kadar koli se približamo Božji besedi. Gre za to, da ne pozabimo na dramatični vidik Besede, če lahko tako rečemo. Običajno smo pozorni samo na vsebino in tako Beseda pride le v glavo, v razum, v našo misel. Premišljujemo, kako naj ravnamo, kaj smemo in ne smemo, kakšno naj bo naše etično delovanje. A glava, naj bo še tako bistra, ne more dati tistega goriva, ki bi ogrelo srce. Naše srce pa potrebuje prav to, namreč da se ob Besedi vname, da zagori. Če se srce ne vžge, se kaj bistvenega v nas ne bo zgodilo.<br />
Vse besede, ki jih poslušamo, moramo poslušati znotraj nekega odnosa. Le tako lahko spregovorijo srcu. Če tega ni, bodo besede le sporočila, podatki, napotki, ki pa ne ogrejejo srca in ne ustvarjajo povezanosti, občestva, ljubečega odnosa. In naše srce potrebuje odnos, zaupljivo bližino. Če vse to velja za naše medčloveške odnose, koliko bolj velja za naš odnos z Bogom.<br />
Včasih se ta dramatični vidik Božje besede izgubi pri prevodu. Še pogosteje pa smo enostavno pred nalogo, da dolgo, vztrajno in potrpežljivo poslušamo Besedo ter tako začutimo ton, s katerim je izgovorjena. Ton besede, barva glasu, odtenki in poudarki izgovorjenega, bodo Besedi dali tisto dramatičnost, ki bo ogrela naše srce in ustvarila zaupljiv odnos.<br />
<br />
Gospod, naj zagori naše srce, ko nam boš spregovoril!<br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://1.bp.blogspot.com/-92i-yQ0GiWE/XtoAXn1_jzI/AAAAAAAAAW0/pWFaovEKf-8ITEJXzpLWhoVYontgyWNpQCLcBGAsYHQ/s1600/Chagall%2Bljubezen.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="1500" data-original-width="1095" height="320" src="https://1.bp.blogspot.com/-92i-yQ0GiWE/XtoAXn1_jzI/AAAAAAAAAW0/pWFaovEKf-8ITEJXzpLWhoVYontgyWNpQCLcBGAsYHQ/s320/Chagall%2Bljubezen.jpg" width="233" /></a></div>
<br /><b></b><i><b></b></i>
<br />
<i><b> </b></i>Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com4tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-30031787414718600832020-05-09T12:51:00.000-07:002020-05-09T12:57:46.770-07:00Razkolniki V teh dneh sem prebral monografijo <i>Slovenski razkol </i>avtorja<i> </i>Jožeta Možine. Od prve do zadnje črke, ničesar nisem želel izpustiti, nobene podrobnosti, nobenega datuma in kraja, nobenega imena. Z nekim strahospoštovanjem sem pristopil k temu zajetnemu delu, z željo po očiščenju in zdravljenju vojne travme, s katero je obremenjeno tudi moje srce. Z občutki ganjenosti, sočutja, tudi groze, sem sledil ljudem, krajem in dogodkom, ki so tako globoko zaznamovali in razdelili naš narod. Toliko trpljenja. Najbolj pretresejo poročila o pobojih, o likvidacijah. Na Streliški, na Ulici talcev (čisto blizu naše cerkve sv. Jožefa, kjer živim zdaj), v Polhograjskih Dolomitih, na Bloški planoti, v Velikih Laščah ... Umori družin, mladih deklet, otrok ... Oče in hčerka na parah ... Slovenec že mori Slovenca, brata ... Tudi jaz sem tam, s svojo jezo, sovraštvom, zamero ... Vsi smo razkolniki, tako ali drugače. <br />
In upanje, sprava? Tolažeč je primer vnukinje nekega znanega partizanskega poveljnika, ki je pisala potomcu enega med vojno umorjenih in ga v imenu svojih prednikov prosila odpuščanja. V tej in podobnih gestah se po mnenju avtorja zrcali svetlejša prihodnost težavnega slovenskega spravnega procesa.<br />
Na koncu se mi je prebudila tudi želja, da bi obiskal te kraje trpljenja, o katerih sem bral, se dotaknil in poljubil sveto zemljo ... Gospod, usmili se nas!<br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://1.bp.blogspot.com/-vXhsWlCYoMI/XrcI34-xgjI/AAAAAAAAAWY/y-srt6mvtwoTig5KEVXwX3apI26X41kiACLcBGAsYHQ/s1600/Slovenski%2Brazkol.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="1177" data-original-width="1177" height="320" src="https://1.bp.blogspot.com/-vXhsWlCYoMI/XrcI34-xgjI/AAAAAAAAAWY/y-srt6mvtwoTig5KEVXwX3apI26X41kiACLcBGAsYHQ/s320/Slovenski%2Brazkol.jpg" width="320" /></a></div>
<br />Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com7tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-81112769872030241842020-05-08T12:53:00.001-07:002020-05-08T12:54:08.270-07:00Bog ne ureja stvari po naši meri<br />
<b>"Bog ne ureja</b> <b>stvari po naši meri, </b><b>temveč po meri svojega brezmejnega usmiljenja."</b><br />
<b><br /></b>
To misel je zapisal duhovni pisatej Kalist (14. st.) v <i>Filokaliji </i>(ime v gr. pomeni ljubezen do dobrega, lepega), zbirki asketsko molitvenih spisov iz časa med 4. in 14. stoletjem. Kako razumeti to misel?<br />
<br />
V življenju se nam dogaja marsikaj nepričakovanega, pogosto težko razumljivega. Želimo, da bi se stvari odvijale drugače, da bi živeli v drugačnih okoliščinah, da bi bili ljudje okrog nas drugačni, da bi bolje izkoristili svoje talente, da ne bi bilo nepotrebnih skušnjav in preizkušenj itd. Z eno besedo, Bog ne ureja (vodi) stvari, kakor bi si mi želeli oz. kakor se nam zdi, da bi bilo za nas dobro ali boljše. Ne ureja stvari po naši meri (in to nas jezi, vznemirja, napolnjuje z dvomi, nezaupanjem ...). Pač pa jih ureja po meri svojega brezmejenega usmiljenja. Se pravi, da bi se po vsem, kar se nam dogaja, mogla razodeti njegova ljubezen in usmiljenje, njegova dobrota in previdnostna skrb za nas. Po vsem, vključno z našim grehom, seveda.<br />
<br />
Je izrek modrega Kalista vreden daljšega in globljega premisleka? <br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://1.bp.blogspot.com/-_TzlUGo0UNA/XrW4k3Zm7CI/AAAAAAAAAWM/dFuuYeusPLIsLODh7WNC_YXP1Nqi7iUkwCLcBGAsYHQ/s1600/DSC_0013.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="1072" data-original-width="1600" height="267" src="https://1.bp.blogspot.com/-_TzlUGo0UNA/XrW4k3Zm7CI/AAAAAAAAAWM/dFuuYeusPLIsLODh7WNC_YXP1Nqi7iUkwCLcBGAsYHQ/s400/DSC_0013.JPG" width="400" /></a></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<br /></div>
<br />
<br />Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com49tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-12386786328165635302020-05-07T09:24:00.000-07:002020-05-07T09:24:14.165-07:00Jeza "Ne smeš se jeziti," so nas učile naše mame. "Človek mora izraziti svojo jezo (na pravi način, ako je mogoče)", nas učijo psihologi, "sicer bo eksplodiral." Kakšni so rezultati ene in druge šole? Vsekakor je dosti nasilja med nami, takšnega in drugačnega. Jeza ima veliko oblik, ogromno sorodnikov.<br />
Stari (modri) so govorili, da upravičena jeza ne obstaja, da ni pravih razlogov za jezo. Tega seveda danes ne bomo kupili, kajne? Dobro, recimo, da gre včasih za sveto jezo. Tudi Jezus jo je kdaj pa kdaj pokazal. Jeza iz ljubezni. A naša jeza ni vedno tako sveta. Včasih so imeli jezo za veliko večji greh kot npr. nečistost. Zakaj? Ker so jezo močno povezovali s častihlepnostjo. Človek se jezi, ker se ima za pomembnega, ker bi rad izpadel pred drugimi kot pomemben. Išče ljudi, ki ga bodo hvalili in častili. <i>"Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga,"</i> (Jn 5,44) je dejal Jezus tistim, ki so bili proti njemu. Kadar človek išče lastno hvalo, se ločuje od Boga. Ne more prav moliti. Kaj pravi o tem puščavski modrec Evagrij Pontski? "Vse, kar narediš iz maščevanja bratu, ki ti je storil krivico, ti bo kamen spotike v času molitve. Molitev je poganjek krotkosti in nejezljivosti" (<i>O molitvi</i>, 13, 14).<br />
Kako je naša jeza povezana z iskanjem prazne slave, mora vsakdo raziskati pri sebi. Vzame naj primer, ko nekoga sodi (v tem smo več ali manj vsi izvežbani) in pogleda, kaj pri tem išče, koga išče. Zakaj se zjezim (ali ponorim), kadar vidim, da drugi ne delajo prav? Morda bi rad pokazal, da jaz delam prav, pa drugi tega ne opazijo. S svojo sodbo bi morda rad pokazal, da sem pameten, inteligenten, da znam presojati stvari - skratka, da sem pomemben, da sem nekaj. Sveti Pavel je tukaj zelo zahteven: <i>"Če kdo misli, da je nekaj, ko (v resnici) ni nič, vara sam sebe"</i> (Gal 6,3).<br />
Jeza je hitra strast. Se pravi, še preden se dobro zavem, moja kri že zavre. Kakor da človek ne bi imel svobode glede tega. Mojstri duhovnega življenja pravijo, da je med tem, ko človek nekaj vidi, kar po njegovem ni prav (npr. nekdo vozi pred menoj in ko zavija, ne da smerokaza) in vzgibom jeze majhen trenutek (manj od sekunde), ko smo še svobodni, ko še lahko ustavimo proces, ki vodi v obsojanje, nasilje, izbruh ipd. Z vztrajno vajo pozornosti lahko zaznamo tisti trenutek svobode in prekinemo razvoj jezljivosti. Seveda, z vajo, vajo, vajo!!!<br />
In še to. Kadar pademo v ta greh, je pomembno, da se potem ne obtožujemo, da ne obsojamo sami sebe, da se ne jezimo sami nase. Prva jeza je škodljiva, ta druga pa še mnogo bolj. Potrebno se je hitro in ponižno obrniti k Bogu in blago moliti: "Gospod, ti me imaš rad. Poglej, kako sem se jezil na svojega brata, sestro. Očisti mi srce, naj iščem samo tebe." Nič drugega ni treba. Če pa se jezimo nase in zapremo v svoje občutke krivde, bo naslednjič z našo jezo še slabše. <br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://1.bp.blogspot.com/-lUosg-OEMUQ/XrQ2AifvgSI/AAAAAAAAAVs/sVq9utcxt4o-_m25pWgiyZ9oRPcYJq9pQCLcBGAsYHQ/s1600/Jeza.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="340" data-original-width="945" height="143" src="https://1.bp.blogspot.com/-lUosg-OEMUQ/XrQ2AifvgSI/AAAAAAAAAVs/sVq9utcxt4o-_m25pWgiyZ9oRPcYJq9pQCLcBGAsYHQ/s400/Jeza.jpg" width="400" /></a></div>
<br />Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com10tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-16271321455533156022020-04-11T09:16:00.002-07:002020-04-11T09:16:51.973-07:00Morilec obujen v življenje
<div align="left" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0.35cm;">
<span style="font-family: Cambria, serif;"><span style="font-size: medium;"><i> Včeraj,
na veliki petek, sem na blogu iz romana </i><span style="font-style: normal;">Zločin
in kazen</span><i> (Dostojevski) priobčil odlomek o tem, kako je
morilec Raskolnikov zavrnil Božjo milost in s tem »kakor s škarjami
odrezal samega sebe od vseh in vsega«. A Bogu ni nič nemogoče. V
nadaljevanju romana je Raskolnikov srečal Sonjo (dekle, ki je svojo revno družino preživljala s prostitucijo, a svoje srce ohranjaja čisto). Njej je
priznal svoj zločin, ona mu je svetovala, naj se prijavi in sprejme
pokoro za svoj greh. Ona, ki ga </i><i>je že pred tem </i><i>vzljubila,
je bila pripravljena iti za njim, kamor koli ga bodo poslali v
kaznilnico. Tako se je tudi zgodilo. Raskolnikov se je prijavil,
dobil osem let zapora v Sibiriji, ona pa je šla za njim in ga tam
obiskovala. V zaporu je bil on sprva precej zagrenjen. Čeprav je že
priznal svoj umor, se vendar še vedno ni pokesal in razjokal nad
svojim grehom. Potem pa je, v nekem trenutku, Božja milost – in
Sonjina ljubezen - le prodrla v njegovo srce … Vstal je v novo
življenje. </i></span></span>
</div>
<div align="left" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0.35cm;">
<span style="font-family: Cambria, serif;"><span style="font-size: medium;"> …
Raskolnikov je sedel in gledal nepremično, ne da bi odtrgal oči;
misli so mu prehajale v sanje in meditacijo: premišljeval ni o
ničemer, vendar ga je vznemirjala in mučila nekakšna tesnoba.
Nenadoma se je znašla poleg njega Sonja. Približala se je komaj
slišno in prisedla. Bilo je še zelo zgodaj, jutranji hlad še ni
ponehal. Na sebi je imela svoj stari, borni burnus (volneno
ogrinjalo) in zeleno ruto. Znamenja bolezni ji še niso izginila z
obraza, bil je shujšan, bled in upadel. Ljubeznivo in veselo se mu
je nasmehnila in mu kakor po navadi plaho podala roko.<br /> Roko
mu je zmerom podajala plaho, včasih pa celo sploh ne, kakor bi se
bala, da jo bo odrinil. Raskolnikov ji je zmerom segel v roko kakor z
odporom, jo zmerom sprejel kakor z nejevoljo in včasih vztrajno
molčal ves čas njenega obiska. Dogajalo se je, da je trepetala pred
njim in odhajala silno žalostna. Zdaj pa se njuni roki nista ločili;
za trenutek jo je hitro pogledal, ne da bi kaj rekel, in uprl oči v
tla. Bila sta sama, nihče ju ni videl. Stražar je takrat gledal v
drugo stran.<br /> Kako
se je zgodilo, še sam ni vedel, začutil je le, kakor da ga je
nenadoma nekaj zgrabilo in ga vrglo k njenim nogam. Jokal je in ji
objemal kolena. V prvem trenutku se je grozno ustrašila in ves obraz
ji je odrevenel. Planila je kvišku in se vsa drhteča zazrla vanj.
Vendar je takoj, že tisti hip, vse razumela. V očeh ji je zasijala
neizmerna sreča; razumela je in zanjo ni bilo več dvoma, da jo
ljubi, da jo neizmerno ljubi in da je naposled le prišel ta
trenutek...<br /> Hotela
sta že kaj reči, a nista mogla. V oči so jima navrele solze. Oba
sta bila bleda in mršava; toda iz teh bolnih in bledih obrazov je že
sijala zarja obnovljene prihodnosti, popolnega vstajenja v novo
življenje. V življenje ju je obudila ljubezen, v srcu enega so bili
neusahljivi viri življenja za srce drugega.<br /> <span style="color: #00000a;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">Sklenila
sta potrpežljivo čakati. Preostalo jima je še sedem let, dotlej pa
toliko neznosnega trpljenja in toliko neizmerne sreče! Vendar je bil
obujen v življenje in je to vedel, dodobra je čutil z vsem svojim
obnovljenim bitjem, ona pa – ona pa je vendar živela samo od
njegovega življenja!</span></span></span></span></span></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://1.bp.blogspot.com/-1lKgTC5BKrQ/XpHtWslom9I/AAAAAAAAAVc/ucyYb9sUQNEobzRKMXH6WAR81Zg9Z8bWwCLcBGAsYHQ/s1600/noli%2Bme%2Btangere.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="1548" data-original-width="1185" height="320" src="https://1.bp.blogspot.com/-1lKgTC5BKrQ/XpHtWslom9I/AAAAAAAAAVc/ucyYb9sUQNEobzRKMXH6WAR81Zg9Z8bWwCLcBGAsYHQ/s320/noli%2Bme%2Btangere.jpg" width="244" /></a></div>
<br />
<div align="left" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0.35cm;">
<span style="font-family: Cambria, serif;"><span style="font-size: small;"><span style="color: #00000a;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">F.
Dostojevski, Zločin in kazen, Ljubljana, 2005; prevedel Marjan
Poljanec</span></span></span></span></span></div>
Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-6113058788199466762020-04-10T10:21:00.002-07:002020-04-10T10:25:50.037-07:00S škarjami odrezal sebe <i>Veliki petek je. Iz Njegove prebodene strani sta pritekli kri in voda. Ljubezen. Vzljubil nas je, ko smo bili še grešniki. A kako težko je včasih sprejeti to ljubezen! Ker je dar, ki se ne vsiljuje ... <br /> V romanu </i>Zločin in kazen<i> (Dostojevski) je Raskolnikov tisti, ki ne sprejme daru, ki odkloni, odvrže milost. Zgodilo se je nekaj dni po tistem, ko je umoril staro oderuhinjo in njeno mlajšo sestro. </i><br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://1.bp.blogspot.com/-yzDrrHgq5-w/XpCqpVvP_fI/AAAAAAAAAVI/UDFojuD_EG8D8SZLAXjMhb4JjyuPAX4NwCLcBGAsYHQ/s1600/Raskolnikov%2B1.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="617" data-original-width="990" height="199" src="https://1.bp.blogspot.com/-yzDrrHgq5-w/XpCqpVvP_fI/AAAAAAAAAVI/UDFojuD_EG8D8SZLAXjMhb4JjyuPAX4NwCLcBGAsYHQ/s320/Raskolnikov%2B1.jpg" width="320" /></a></div>
<br />
V trenutku, ko je Raskolnikov stal pri ograji in še kar naprej neumno in zlovoljno gledal za odhajajočo se kočijo in si drgnil hrbet, je na lepem začutil, da mu nekdo tišči denar v roko. Pogledal je: bila je priletna trgovka v čepcu in čevljih iz kozlovine, z njo pa deklica s klobučkom in zelenim sončnikom, najbrž hči. "Vzemi, ljuba duša, v Kristusovem imenu." Vzel je in šli sta naprej. Dobil je dvajset kopejk. Glede na njegovo obleko in videz sta ga čisto lahko imeli za berača, za pravega nabiralca novčičev za pol kopejke; da pa sta mu dali kar dvajset kopejk, se je imel gotovo zahvaliti udarcu z bičem, ki je vzbudil njuno sočutje.<br />
Stisnil je kovanec v pest, naredil kakih deset korakov in se obrnil z obrazom proti Nevi, v smeri Zimskega dvorca. Na nebu ni bilo niti oblačka, voda pa skoraj temno modra, in takšna je Neva le malokrat. Kupola stolnice, ki se od nikoder ne očrtuje lepše, kakor če jo gledaš od tod, z mostu, kakih dvajset korakov pred kapelo, je kar žarela in skozi čisto ozračje je bilo mogoče razločno videti celo vsak okras na njej. Bolečina od švrka z bičem je ponehala in Raskolnikov je na udarec že pozabil; zdaj ga je izjemno zaposlovala ena sam nemirna in ne povsem jasna misel. Stal je in gledal v daljavo dolgo in napeto; ta kraj mu je bil še posebej znan. Ko je hodil na univerzo, se mu je navadno - mogoče najmanj stokrat - zlasti domov grede dogajalo, da se je ustavil ravno na tem mestu, se zastrmel prav v ta zares čudoviti razgled in se vsakikrat skoraj čudil nekemu svojemu nejasnemu in nerazumljivemu vtisu. Ta čudoviti razgled ga je zmerom navdal z nerazložljivim hladom; ta slikovita podoba je bila zanj polna nemega in gluhega duha... Vsakikrat se je čudil svojemu mračnemu in nedoumnemu vtisu in v nezaupanju do sebe odlagal rešitev te uganke na prihodnost. Zdaj se je nenadoma živo spomnil teh svojih nekdanjih vprašanj in zadreg in zazdelo se mu je, da se jih zdaj ni spomnil po naključju. Že zgolj to se mu je zdelo neznansko čudno, da se je ustavil na istem nekdanjem kraju, kakor da je v resnici pomislil, da lahko premišljuje o istih stvareh kakor nekoč in se posveča istim temam in podobam, kakršnim se je posvečal še... pred kratkim. Kar smešno se mu je zazdelo, hkrati pa ga je boleče stisnilo v prsih. V nekakšni globini, spodaj, nekje komaj vidno pod nogami, se mu je zdaj pokazalo vse, nekdanja preteklost, nekdanje misli, nekdanje naloge, téme in vtisi in ves ta razgled, on sam in vse, vse... Zdelo se mu je, da leti nekam navzgor in da vse izginja spred njegovih oči... Ko je nehote premaknil roko, ja mahoma začutil kovanec za dvajset kopejk, ki ga je stiskal v pesti. Odprl je roko, srepo pogledal novčič, zamahnil in ga zalučal v vodo; nato se je obrnil in odšel domov. Zazdelo se mu je, kakor da je v tem trenutku samega sebe s škarjami odrezal od vseh in vsega.<br />
<br />
<i> V trenutku potrtosti, ko se je po umoru v srcu morilca začela "kazen", je Raskolnikov nepričakovano dobil dar. "Vzemi, ljuba duša, v Kristusovem imenu," mu je rekla priletna trgovka. Pomenljive so besede "v Kristusovem imenu" - zaradi Kristusa. Kristus ti pošilja dar, daje ti svojo ljubezen, odpuščanje, sprejmi ga. On pa je zamahnil in novčič zalučal v vodo. Zavrnil, odklonil je milost. S škarjami je odrezal samega sebe od vseh in vsega, kakor se mu je zazdelo. Podobno se je Juda Iškarjot po izdajstvo ločil od vseh: od Jezusa, od učencev in od judovskih voditeljev. Odrezati se, ločiti se od vseh in vsega, to je greh napuha. Gospod, usmili se nas, kadar tudi mi režemo sami sebe od drugih!</i><br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<i><a href="https://1.bp.blogspot.com/-USADdwrJ9pA/XpCq6_ZkyqI/AAAAAAAAAVQ/3EA3hMHnkRs7FP0LCxWQK8Cn1kugwSuaQCLcBGAsYHQ/s1600/Raskolnikov.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="851" data-original-width="600" height="320" src="https://1.bp.blogspot.com/-USADdwrJ9pA/XpCq6_ZkyqI/AAAAAAAAAVQ/3EA3hMHnkRs7FP0LCxWQK8Cn1kugwSuaQCLcBGAsYHQ/s320/Raskolnikov.jpg" width="225" /></a></i></div>
<br />
<br />
<span style="font-size: x-small;">F. Dostojevski, Zločin in kazen, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005; prevedel Marjan Poljanec</span> Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-75010851143925232712019-11-22T02:24:00.003-08:002019-11-22T02:24:56.028-08:00Duhovnost desnega razbojnika
<div align="left" class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="color: #00000a; font-size: large;"><span style="font-family: Times New Roman, serif;"><span lang="sl-SI"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">V
središču kalvarijskega dogodka (o tem beremo na praznika Kristusa, Kralja vesoljstva) sta dva hudodelca, ki pred Križanim
zavzameta dve možni drži, ’brezbožno’ in ’pobožno’
(bogaboječo, bogovdano); eden razburjen, drugi v miru, eden obupan
in žaljiv, drugi dobrohoten in zaupljiv. Prvi je preklinjal Jezusa
in govoril podobno kot voditelji naroda: </span></span></span></span></span><span style="color: #00000a; font-size: large;"><span style="font-family: Times New Roman, serif;"><span lang="sl-SI"><i><span style="font-weight: normal;">»Ali
nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!«</span></i></span></span></span><span style="color: #00000a; font-size: large;"><span style="font-family: Times New Roman, serif;"><span lang="sl-SI"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">
V resnici ne verjame, da ima Jezus kakšno moč. V tonu njegovega
glasu lahko slišimo opravičevanje sebe in obtožbo drugih: Godi se
mi krivica, drugi so krivi, da sem se znašel na križu. Imel sem
slabo družino, težko otroštvo, okoliščine so me prisilile v
hudodelstvo … Levi razbojnik se je postavil v vlogo žrtve, v njem
je polno zahtev in pričakovanj. Ostaja na površini, ne gre v svoje
srce. <br />
Drugačna je drža ’desnega razbojnika’. V njegovem
odgovoru soobsojencu najprej vidimo, da ga je prevzel božji strah:
</span></span></span></span></span><span style="color: #00000a; font-size: large;"><span style="font-family: Times New Roman, serif;"><span lang="sl-SI"><i><span style="font-weight: normal;">»Ali
se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi?«</span></i></span></span></span><span style="color: #00000a; font-size: large;"><span style="font-family: Times New Roman, serif;"><span lang="sl-SI"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">
Te strahospoštljive besede kažejo na to, da se zaveda pomembnosti
položaja in čuti - morda prvič v življenju -, da je življenje
resno in dragoceno. Bližina smrti ga pretrese, zaveda se, da je zanj
prišla ura resnice. Nadaljnje besede kažejo na to, da se je tudi
spravil s preteklostjo: </span></span></span></span></span><span style="color: #00000a; font-size: large;"><span style="font-family: Times New Roman, serif;"><span lang="sl-SI"><i><span style="font-weight: normal;">»In
midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva
storila.«</span></i></span></span></span><span style="color: #00000a; font-size: large;"><span style="font-family: Times New Roman, serif;"><span lang="sl-SI"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">
Desni razbojnik je razumel, da imajo slaba dejanja slabe posledice.
To dejstvo je sprejel, nič se ne izgovarja, nikogar ne obsoja,
nikogar ne žali. Pomirjen je s tem, kar ga je doletelo. Takšen mir
v pogledu na preteklost je zanj velika milost, kar velja tudi za nas.
Kadar v miru sprejmemo posledice svojih dejanj, je to začetek naše
skesanosti. Spomnimo se Jožefovih bratov, ki so prišli v Egipt po
žito in jih je Jožef začel preizkušati; govorili so med seboj:
</span></span></span></span></span><span style="color: #00000a; font-size: large;"><span style="font-family: Times New Roman, serif;"><span lang="sl-SI"><i><span style="font-weight: normal;">»Resnično,
pregrešili smo se nad svojim bratom … zato je prišla ta stiska
nad nas«</span></i></span></span></span><span style="color: #00000a; font-size: large;"><span style="font-family: Times New Roman, serif;"><span lang="sl-SI"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">
(1 Mz 42,21). <br />
</span></span></span></span></span><span style="color: #00000a; font-size: large;"><span style="font-family: Times New Roman, serif;"><span lang="sl-SI"><i><span style="font-weight: normal;">»Ta
pa ni storil nič hudega,«</span></i></span></span></span><span style="color: #00000a; font-size: large;"><span style="font-family: Times New Roman, serif;"><span lang="sl-SI"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">
je še dodal desni razbojnik. Opazoval je Jezusa, kako je prenašal
trpljenje in molil za tiste, ki so ga križali. Iz tega je sklepal,
da mora ta človek biti nedolžen. Morda ga je presunil tudi sijaj
Jezusovega obličja, ki ga je lahko opazoval od blizu. Vsekakor je ob
zrenju trpljenja »Jagnjeta, ki je bilo žrtvovano«, spoznal svojo
revščino in bedo, hkrati pa se je v njegovem srcu vnelo upanje: Ta
nedolžni, ki tako krotko sprejema vse žalitve in zasramovanje, me
lahko reši. Rešitve si nisem z ničemer zaslužil, a lahko ga
prosim. Z veliko zaupljivostjo se je torej obrnil k Jezusu in mu
rekel: </span></span></span></span></span><span style="color: #00000a; font-size: large;"><span style="font-family: Times New Roman, serif;"><span lang="sl-SI"><i><span style="font-weight: normal;">»Jezus,
spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«</span></i></span></span></span><span style="color: #00000a; font-size: large;"><span style="font-family: Times New Roman, serif;"><span lang="sl-SI"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">
V vseh evangelijih je edino ta hudodelec naslovil Jezusa le z
njegovim imenom, kar je znamenje velikega zaupanja. In Jezus ne more,
da ga ne bi uslišal. Takšna drža, ki je prosta kakršnih koli
zahtev, privlači Božjo milost. To je drža vere, ki jo je Jezus
občudoval že pri stotniku, ki je prosil, da Jezus ozdravi njegovega
služabnika, ali pri kánaanski ženi, ki je prosila za svojo
obsedeno hčer. Ti ljudje so vedeli, da si ne zaslužijo, da bi se
Jezus ozrl nanje, a bili so v veliki stiski in so z zaupanjem prišli
k Jezusu. Čisto srce, svobodno od kakršnih koli zahtev ali
domišljavosti, privlači Božjo milost. <br />
Na nekaterih
starodavnih freskah v Italiji vidimo vrata v nebesa, pri vhodu pa ne
stoji sv. Peter, temveč desni razbojnik. On najbolje razume, kaj
pomeni dar odrešenja, kaj pomeni Božje usmiljenje in odpuščanje.
Njegova predsmrtna drža je vstopnica v nebesa.</span></span></span></span></span></div>
<div align="left" class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div align="left" class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="color: #00000a; font-size: large;"><span style="font-family: Times New Roman, serif;"><span lang="sl-SI"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;"><span style="font-size: small;">Objavljeno v Magnificat 2019/11</span></span></span></span></span></span></div>
<div align="left" class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://1.bp.blogspot.com/-ls2vRYIAv9I/Xde3UBYA3DI/AAAAAAAAAUc/zZEocQkeyzQcY-nZgDueCxW16r1SHK2MQCLcBGAsYHQ/s1600/Desni%2Brazbojnik.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="1187" data-original-width="984" height="400" src="https://1.bp.blogspot.com/-ls2vRYIAv9I/Xde3UBYA3DI/AAAAAAAAAUc/zZEocQkeyzQcY-nZgDueCxW16r1SHK2MQCLcBGAsYHQ/s400/Desni%2Brazbojnik.jpg" width="331" /></a></div>
<div align="left" class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="color: #00000a; font-size: large;"><span style="font-family: Times New Roman, serif;"><span lang="sl-SI"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;"><span style="font-size: small;"> </span> </span></span></span></span></span></div>
Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com2tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-91357015978307266092019-11-18T11:28:00.002-08:002019-11-18T11:28:43.857-08:00Golob ali vrana <i>Puščavnik oče Niketas je pripovedoval o dveh bratih, ki sta sklenila, da bosta živela skupaj. Prvi je sam pri sebi sklenil: "Če bo moj brat kaj želel, mu bom ustregel." Prav tako je sklenil tudi drugi: "Uresničil bom voljo svojega brata." In mnogo let sta živela v veliki ljubezni. Ko je sovražnik to videl, je šel, da bi ju ločil. Postavil se je na vhodna vrata in se enemu pokazal kot golob, drugemu pa kot vrana. Tedaj je prvi rekel: "Ali vidiš tega goloba?" Drugi pa je dejal: "To je vendar vrana!" In začela sta se prepirati ter sta ugovarjala drug drugemu; nato sta se dvignila in se stepla do krvi v največje sovražnikovo veselje; nato sta se ločila. Po treh dneh sta šla vase, se spametovala, se vrgla drug drugemu k nogam in potem oba priznala, da je vsak od njiju mislil, da je bilo to, kar sta videla, pač neki ptič. Spoznala sta sovražnikovo skušnjavo in ostala tako do konca življenja, ne da bi se ločila.</i><br />
<br />
<i> </i>Vse, kar vemo o očetu Niketasu, je tale simpatična zgodbica o dveh bratih. Golob ali vrana? Sovražnik ima lahko delo, kajne? Med nas prinaša razdor in delitve, ker na stvari gledamo različno in trmasto vztrajamo pri svojem videnju. Na vseh področjih, začenši s perutnino. Težko se spametujemo in priznamo, da smo pač videli nekega ptiča ... No, kaj vidite spodaj na sliki? Mar ni golob? ...<br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://1.bp.blogspot.com/-Ac3pcfCFIAU/XdLv7ubzC-I/AAAAAAAAAUE/mhL4HgFnDtANQpU2F3PA0-U9wtaVHw8ZwCLcBGAsYHQ/s1600/Vrana.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="750" data-original-width="1000" height="300" src="https://1.bp.blogspot.com/-Ac3pcfCFIAU/XdLv7ubzC-I/AAAAAAAAAUE/mhL4HgFnDtANQpU2F3PA0-U9wtaVHw8ZwCLcBGAsYHQ/s400/Vrana.jpg" width="400" /></a></div>
<br />Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-71576899471998718212019-11-10T11:02:00.001-08:002019-11-10T11:02:28.131-08:00Na sedlu Nekajkrat na leto grem maševat na Šmarno goro. Ponavadi v nedeljah. Tudi danes sem šel. Na goro se povzpnem iz Zavrha, mimo domačije Jakoba Aljaža (lažja, bolj položna pot - za nas, osivele). Počasno vzpenjanje me vedno napolni z blago, tiho radostjo, ki je tudi običajne misli na skorajšnjo pridigo ne zmotijo.<br />
Neko posebno razpoloženje pa se prebudi v mojem srcu, ko že pošteno zadihan in oznojen pridem na šmarnogorsko sedlo (slika spodaj). Belomakadamska cesta mi prebudi spomine na mojo domačo vas, na čas bosonogega in kratkohlačnega otroštva, ko smo otroci tekali po takšni beli cesti, med rumenimi kmečkimi hišami, brezskrbni, ko je bilo še vse življenje pred nami, ko je bilo še vse mogoče ... O, kako rad bi se kdaj vrnil v tisti dragoceni, nikdar pozabljeni čas! Da bi spet videl razposajene obraze naše vaške tovarišije, da bi znova vonjal in okušal prelesti tistega raja pod kamniškimi planinami ... Spomini, tolažba, nostalgija ...<br /> Potem pa na vrhu, v Marijinem svetišču, Spomin nad spomini: "Vzemite in jejte ..."<br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://1.bp.blogspot.com/-haz84_uIpok/XchYJz-3XuI/AAAAAAAAAT4/FrJ_BdiNmtk2mySiKUjGQZorO9ZQjqH4wCLcBGAsYHQ/s1600/Sedlo.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="600" data-original-width="800" height="300" src="https://1.bp.blogspot.com/-haz84_uIpok/XchYJz-3XuI/AAAAAAAAAT4/FrJ_BdiNmtk2mySiKUjGQZorO9ZQjqH4wCLcBGAsYHQ/s400/Sedlo.jpg" width="400" /></a></div>
Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-20904494830099815142019-10-15T13:23:00.001-07:002019-10-15T13:23:36.760-07:00Ne videti hudobije drugih <b> "Obstajajo tri vrline, ki vedno razsvetljujejo um: ne videti
hudobije drugih, mirno prenašati, kar se zgodi in delati dobro tistim,
ki delajo zlo,"</b> sta v <i>Filokaliji</i> (zbirki spisov o askezi, molitvi in čuječnosti) zapisala Kalist in Ignacij (11. in 12. stoletje).<br /> Misel, ki sta si jo avtorja sposodila pri svetem Izaku Sirskem (7. stoletje), je vsekakor nastala po navdihu Jezusovega govora na gori (prim. Mt 5-7), v katerem Jezus spodbuja, naj ne gledamo iveri (se pravi hudobije) v očesu svojega brata, naj molimo za tiste, ki nas sovražijo, naj delamo dobro tistim, ki nam delajo zlo, naj govorimo dobro o tistih, ki o nas govorijo slabo in podobno. <br /> Kako ne videti hudobije drugih? Ali je to sploh mogoče? O puščavniku svetem Makariju Velikem so pripovedovali, da "je postal, kakor je pisano, Bog na zemlji (prim. Ps 82,6); kajti tako kot Bog varuje in ščiti svet, tako je oče Makarij pokrival slabosti, ki jih je videl, kot da ne bi videl, in ki je o njih slišal, kot da ne bi slišal." Njegovo srce je bilo čisto in po besedah apostola Pavla je čistim vse čisto (prim. Tit 1,15). Seveda je Makarij opazil slabosti in zlo drugih, vendar je do njih gojil usmiljenje in ljubezen, ki je bila podobna božji. Po besedah drugega puščavnika, Evagrija Pontskega, se je Makarij imel "za enega z vsemi, saj je bil prepričan, da v vsakem neprestano vidi samega sebe". Grehe, ki jih je videl pri drugih, je vzel za svoje in v skesanosti jokal nad njimi. In takšna drža srca razveseljuje Božje srce. <br /> Naj povedano osvetlim s primerom, ki sem ga slišal pred kratkim: Oče in mati imata več otrok in eden izmed njih je lahko bolj težaven, naporen, samosvoj ... Iz šole (od učitelja ali ravnateljice) dobita sporočilo: "Vaš otrok je nemogoč, nič ni z njim." To ju seveda razžalosti. A sporočilo iz šole je lahko tudi drugačno: "Vaš otrok je nemogoč. A danes sem se pogovoril/a z njim in zdi se mi, da se bodo stvari izboljšale." Takšno sporočilo starše pomiri in lahko celo razveseli, saj vidijo, da njunega težavnega otroka ljudje sprejemajo in mu skušajo z ljubeznijo pomagati. Podobno je pri Bogu: Vsi smo njegovi otroci. Ko eden izmed nas greši, ko postane nemogoč, a ga bližnji kljub temu sprejemajo, ne obsojajo in so dobri do njega - torej na nek način ne vidijo njegove hudobije -, je Bogu to v neizmerno veselje, saj vidi, da so njegovi otroci dobri do tistega težavnega otroka. To pomeni ne videti hudobije drugih in po zgledu Makarija pokrivati slabosti, ki jih vidimo, kot bi jih ne videli. Če že mi, ki smo grešniki, sprejemamo in ljubimo bližnjega, ki greši, koliko bolj ga bo nebeški Oče sprejemal in ljubil v svojem neizmernem usmiljenju! <br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://1.bp.blogspot.com/-w9ZR_YJ_2h0/XaYpniNgjNI/AAAAAAAAATk/FNHKP03T1bYh0yyxmYzv6j3qCbwLAsLLgCEwYBhgL/s1600/Odpu%25C5%25A1canje.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="581" data-original-width="455" height="400" src="https://1.bp.blogspot.com/-w9ZR_YJ_2h0/XaYpniNgjNI/AAAAAAAAATk/FNHKP03T1bYh0yyxmYzv6j3qCbwLAsLLgCEwYBhgL/s400/Odpu%25C5%25A1canje.jpg" width="312" /></a></div>
<br />Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-67190838321819665782019-10-11T12:00:00.000-07:002019-10-11T12:00:56.235-07:00Kot bi se dotikal bližine Pred nekaj meseci sem v svojem blogu napisal, kako sem se razveselil izzida pesniške zbirke Gorazda Kocijančiča <b><i>Od Talesa do tebe, </i>apokrifne zgodovine evropske filozofije</b>. Štirikrat sem jo že prebral, za prvi vtis. Bogato, globoko, okusno branje o ljubezni do modrosti, o skrivnostnem človeškem duhu in seveda, o Skrivnosti sami. Med drugimi sem se ustavil ob treh mislih, o katerih nekaj besed (poudarki so moji):<br />
<br />
Prva je iz pesnitve o <i>Justinu</i>, filozofu in mučencu (str. 78). Govori Junij Rustik, rimski prefekt, ki se je pripravljal, da Justina muči in usmrti. Med drugim pravi: "Zato mi gre ta starec hudo na živce, / lažnivo zamotan v filozofski plašč. / Kar koli ga vprašam, zašepeta: 'Jezus.' / In to ne kot željo in priznanje napake, / kot krik pred molkom, klicanje izmišljenega, / ampak<b> kot bi se dotikal bližine</b>." Ta zadnji verz se me je dotaknil, "kot bi se dotikal bližine". Rimski uradnik je v Justinovem šepetanju imena Jezus prepoznal resničnost Boga, v katerega mučenec veruje in h kateremu moli. Tako moli, kot bi se dotikal Njegove bližine. To tudi v meni prebuja žejo po molitvi, po dotiku bližine Gospoda.<br />
Druga misel je iz zapisa o <i>Viljemu iz Occama</i> (str. 148). Tokrat govori njegov učenec: "Ne tolaži se zato z ničem. Vsemogočni zmore vse, zanj ni meja in ne pravil. <b>Pred Njim te je zato premalo groza in premalo te navdaja s srečo.</b>" Pred skrivnostnim Bogom nas je premalo groza, se pravi, da ga premalo vzamemo resno, premalo nas pretrese, v smislu besede, ki jo je Bog govoril po preroku Izaiju: "Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu in se trese pred mojo besedo." Ne gre za nek servilni strah, temveč za držo strahospoštovanja pred Bogom, držo, ki je začetek modrosti. Pred Njim nas je premalo groza in premalo nas navdaja s srečo. Naše hrepenenje po Bogu ne more nikoli biti zadovoljeno, naše želje nikoli nasičene. Bog je skrivnost, ki ji nikoli ne moremo priti do dna, je ljubezen, ki je nikoli ne moremo vse okusiti in izčrpati. Prehitro se zadovoljimo z nekim površinskim odnosom z Bogom, ne gremo v globino, premalo nas navdaja s srečo.<br />
In še tretja misel, iz Kocijančičeve pesmi, namenjene <i>Marsiliju Ficinu </i>(str. 154), odpadlemu duhovniku, ki se je vrgel v filozofijo. V pesmi Marsilija s trdo besedo izziva Girolamo Savonarola: "Zagonil si biser, zapravil si zaklad. Ne govori mi o erosu in lepoti. <b>Človeško lepoto vidiš prej, kot jo ljubiš, Božjo pa moraš že ljubiti, če jo želiš uzreti</b>." Človek, ki se Skrivnosti ne približuje z ljubeznijo, je ne bo okusil. Brez dobrohotnosti in naklonjenosti do Božje besede se nam le ta ne bo odprla. Brez ljubeče odprtosti in zaupanja v molitvi ne bomo okušali, ne bomo zrli Božje lepote ... <br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://1.bp.blogspot.com/-DRzc0k9N4eg/XaDPtoh58YI/AAAAAAAAATY/UEc8ZJvYCToGkgehUnw6lOjGeWnp3J5nwCLcBGAsYHQ/s1600/Morje%2B0.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="934" data-original-width="876" height="400" src="https://1.bp.blogspot.com/-DRzc0k9N4eg/XaDPtoh58YI/AAAAAAAAATY/UEc8ZJvYCToGkgehUnw6lOjGeWnp3J5nwCLcBGAsYHQ/s400/Morje%2B0.jpg" width="375" /></a></div>
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-46366869306491492302019-09-02T12:44:00.001-07:002019-09-02T12:44:58.934-07:00Hudič o vstajenju <span id="goog_1448974955"></span><span id="goog_1448974956"></span>Tine Hribar, eden prepoznavnejših slovenskih filozofov, je v začetku tega leta izdal tretji, zadnji del knjige z naslovom <i>Nesmrtnost in neumrljivost</i>. Gre za obsežno delo (okrog tisoč strani), v katerem se avtor sprehodi skozi tri tisoč let zgodovine, od začetkov grške (in še kakšne druge) filozofije do danes. Knjige nisem bral, le nekaj strani drugega dela, ki sem ga kupil, pa še uvod v prvi del in sklepno besedo zadnje knjige sem prelistal v knjigarni. V uvodu in sklepu sem bil pozoren na navedek iz Dostojevskega, ki ga avtor zapiše brez kakšnega posebnega komentarja, pravi le, da so besede Dostojevskega preroške za 20. stoletje. Citat je iz <i>Bratov Karamazovih</i>:<br />
<i>"Vsak bo spoznal, da je ves smrten, brez vstajenja, ter bo sprejel smrt ponosno in mirno, tako kot bog. Iz ponosa bo razumel, da nima kaj godrnjati, ker je njegovo življenje le trenutek, in bo svojega brata vzljubil že brez kakršnega koli plačila. Ljubezen bo zadovoljevala samo trenutek življenja, toda že samo zavedanje njegove trenutnosti bo njen ogenj okrepilo za toliko, kolikor se je prej raztekala v upih na neskončo posmrtno življenje."</i><br />
Zdi se mi (nisem sicer čisto prepričan), da so zaključki našega filozofa glede nesmrtnosti in neumrljivosti podobni tej misli Dostojevskega. A povedati je treba, da je Dostojevski te besede položil v usta hudiču, ki je proti konca romana še zadnjič obiskal Ivana Karamazova, nevernega upornika. Pa še hudič ni govoril nekaj svojega, temveč je Ivanu, v zabavljivem in ironičnem tonu, ponavljal njegove lastne besede izpred nekaj časa.<br />
Mislim, da je imel Dostojevski o vstajenju in nesmrtnosti povsem drugačno prepričanje kot "njegov" Ivan. Ko je bil Fjodor še mlad in je simpatiziral z novimi, naprednimi (revolucionarnimi) gibanji, je bil s skupinico somišljenikov obsojen na smrt. Pet minut pred usmrtitvijo - ki se potem ni zgodila - je zaklical svojemu tovarišu Spešnevu: <i>"Nous serons avec le Christ</i> (s Kristusom bomo zmagali)!!?" Spešnev je odgovoril hladno in v odgovoru skoraj poosebil svoj dvom in svoje pomanjkanje vere: <i>"Un peu de poussière</i> (kupček pepela)." Od tega trenutka do konca svojega življenja je Dostojevski skušal pokazati, da po smrti ne bomo le kupček pepela, temveč da obstaja vstajenje in nesmrtnost. Vsi njegovi veliki romani govorijo o tem.<br />
S temo o vstajenju se tako konča njegov zadnji roman, <i>Bratje Karamazovi</i>. Aljoša, najmlajši Karamazov, in njegovi prijatelji "šolarji" so se zbrali na pogrebu malega Iljušečka. Preden so se odpravili na pogrebščino, je imel Aljoša zanje ganljiv poslovilni govor. Na koncu je Kolja, vodilni izmed dečkov, vzkliknil:<br />
"Karamazov! Ali religija res uči, da bomo vsi vstali od mrtvih, oživeli in spet videli drug drugega, pa tudi vse druge, tudi Iljušečko?"<br />
"Gotovo bomo vstali, gotovo se bomo videli in veselo drug drugemu povedali vse, kar je bilo," je na pol v smehu, na pol v navdušenju odgovoril Aljoša.<br />
<br />
Te besede o vstajenju so zadnje besede velikega Dostojevskega, njegov <i>credo</i>.<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://1.bp.blogspot.com/-tAwwNYowwio/XW1sWEZtM6I/AAAAAAAAATE/L63ibOy-CkUrzJ5cJ03-sPDYtDKUCgGfgCEwYBhgL/s1600/Vstajenje.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="650" data-original-width="487" height="640" src="https://1.bp.blogspot.com/-tAwwNYowwio/XW1sWEZtM6I/AAAAAAAAATE/L63ibOy-CkUrzJ5cJ03-sPDYtDKUCgGfgCEwYBhgL/s640/Vstajenje.jpg" width="476" /></a></div>
<br />
<br />Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-88349993213219249202019-08-23T11:54:00.001-07:002019-08-23T21:21:33.285-07:00Težko se je predati ljubezni Težko se je predati ljubezni, pogosto jo je težko sprejeti. Človeka je strah sprejeti ljubezen, ker se boji vezi, odvisnosti, boji se izgubiti svobodo.<br />
V <i>Žrtvovanju</i>, zadnjem filmu Andreja Tarkovskega, je to misel izrazila Adelaide, žena glavnega junaka Aleksandra. Iz njenega izkustva razočaranja v zakonu je v trenutku krize prišla tale izpoved: "Oh, ljubi Bog! Zakaj vedno počnemo vse nasprotno od naših želja? Vedno. Ljubila sem enega moškega... in se poročila z drugim. Zakaj? ... Ne. Mislim, da zdaj vem. Preprosto si ne želimo, da bi bili odvisni od kogarkoli. (...) Iz nekega razloga sem se vedno upirala. Borila sem se proti nečemu. Branila sem se, kot bi imela v sebi nekoga, ki mi govori: 'Nikomur se ne predaj ... z ničemer se ne strinjaj ... sicer boš umrla!' Ljubi Bog, kako neumni smo! Da. Končno razumem, čeprav je malce pozno."<br />
Bojimo se sprejeti ljubezen in se ji predati - ljubezen, ki prihaja od človeka in ljubezen od Boga. Človeška je resda krhka, hitro lahko postane posesivna, domišljava, zahtevajoča. A Božja nikoli. Nikoli ne zasužnji. Vez, ki jo ustvari Božja ljubezen, je vedno osvobajajoča, nežna, blaga. Ni se je treba bati, ničesar nam ne bo vzela, lahko se ji prepustimo. <i>"Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega ..."</i><br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<i><a href="https://1.bp.blogspot.com/-ihuZjhD4lVU/XWC7LIWvd3I/AAAAAAAAAS4/aXYTX6Ko2R4DTvMZGRxH1Gn-8GOkBGnMACLcBGAs/s1600/Adelaide.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="385" data-original-width="635" height="242" src="https://1.bp.blogspot.com/-ihuZjhD4lVU/XWC7LIWvd3I/AAAAAAAAAS4/aXYTX6Ko2R4DTvMZGRxH1Gn-8GOkBGnMACLcBGAs/s400/Adelaide.jpg" width="400" /></a></i></div>
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<i></i></div>
<span style="font-size: x-small;">iz filma <i>Žrtvovanje</i></span>Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-17404097149245014292019-05-08T12:03:00.000-07:002019-05-08T12:03:37.422-07:00SvetnikUmrl je Jean Vanier, ustanovitelj <i>Barke</i> in gibanja <i>Vera in luč</i>. Spoznal sem ga v poznih osemdesetih, ko je prvič prišel na obisk v Slovenijo. V Stični je imel duhovne vaje. Naprošen sem bil, da ga z železniške postaje v Ljubljani peljem v Stično. Bil je že večer, ko je prispel. Na peronu me je ena izmed tistih, ki so organizirali ta dogodek, predstavila visokemu gostu (visokemu po rasti in tudi sicer). Podal mi je veliko, krepko roko in me močno stisnil k sebi, tako močno, da so me moja očala kar malce ranila na nosu. Bilo je, kot da se že dolgo poznava, da sva stara prijatelja. En objem in zdelo se mi je, da sem v trenutku spoznal njegovo veliko, lepo, nežno srce. To je svetnik, sem si mislil, ko se je (za silo) stisnil v staro katrco in sem ga (previdno) odpeljal proti Stični. "Ubogi nas učijo evangelija," je bil naslov duhovnih vaj. Takšen ubogi je bil tudi Jean Vanier. Zdaj je v Bogu in prosi za nas ...<br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://1.bp.blogspot.com/-8UvygHwhh68/XNMnlWGfWaI/AAAAAAAAARs/FbmMREE-xZo1MRZLp5j_M89k0NG0TRtOACLcBGAs/s1600/jean%2Bvanier1.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="1200" data-original-width="1600" height="240" src="https://1.bp.blogspot.com/-8UvygHwhh68/XNMnlWGfWaI/AAAAAAAAARs/FbmMREE-xZo1MRZLp5j_M89k0NG0TRtOACLcBGAs/s320/jean%2Bvanier1.JPG" width="320" /></a></div>
<br />Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-32627740754188938452019-05-03T03:39:00.002-07:002019-05-03T06:23:29.683-07:00Dolgo sem jo čakal ...Končno. Dolgo sem jo čakal, vsaj dve leti. Zdaj je pred nami, Gorazd Kocijančič: <b>OD TALESA DO TEBE</b>, <b>Apokrifna zgodovina evropske filozofije.</b> Založba Beletrina.<br />
<br />
Na ovitku knjige, na notranji strani, je napisano: V zbirki <i>Od Talesa do tebe </i>(<i>tebe</i> bi lahko pisali tudi z veliko začetnico, op. J.P.) ne najdemo zgolj mešanja književnih zvrsti, ampak zlitje dveh različnih polj - zgodovine filozofije in poezije. V apokrifni zgodovini evropske filozofije se prehodimo čez poltretje tisočletje filozofske misli, od antične Grčije, prek območij rimskega imperija na Bližnji vzhod, pa proti severu in nazaj do Srednje Evrope. In to po ovinkih. Pričujoča knjiga ni zbirka dejstev, pa tudi ne zgolj upesnjena interpretacija zgodovine filozofije, temveč je, kot zapiše avtor: <i>trmasto ponavljanje teze o primatu življenjskega sveta pred teoretskimi abstrakcijami in popredmetenji</i>. Predvsem pa je Kocijančič v njej napisal enigmatično ljubezensko pismo evropskemu mišljenju in duhovnosti, ki se jima posveča vse življenje.<br />
<br />
Na dušek sem prebral to ljubezensko pismo. Lepo je, bogato, globoko, in seveda - enigmatično - zato se ga bom lotil znova in znova. Priporočam ga tudi vsem vam, ljubiteljem modrosti, ki jo na koncu knjige Kocijančič nagovarja in hvali:<br />
<div style="text-align: center;">
Adoriram Te, Neustvarjeni,</div>
<div style="text-align: center;">
čista gola Resnica, Stvariteljica</div>
<div style="text-align: center;">
neskončnih odsevov, ki so me oplazili,</div>
<div style="text-align: center;">
neizrekljiva Mati, presunja me trepet,</div>
<div style="text-align: center;">
Neustvarjeni, Oče in Sin in Duh svetosti,</div>
<div style="text-align: center;">
troje nadštevilsko v enem in eno v trojem,</div>
<div style="text-align: center;">
raztrganje vseh logik, onstran biti,</div>
<div style="text-align: center;">
pred vsemi mislimi in besedami,</div>
<div style="text-align: center;">
Izvir duhov in vsega, kar ti zaznajo,</div>
<div style="text-align: center;">
Resnica vseh svetov, ničesar ne razumem,</div>
<div style="text-align: center;">
samo klanjam se Ti, poln zaupanja in blaženega upanja.</div>
<div style="text-align: center;">
Amen. </div>
<div style="text-align: center;">
</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://2.bp.blogspot.com/-ob6ThGaQ3iA/XMwZ_xEx6xI/AAAAAAAAARg/MmVriqiV1y8XeC5XBXMCjl2MGGr5TH-VQCLcBGAs/s1600/Kocijan%25C4%258Di%25C4%258D%2BOd%2BTalesa%2Bdo%2BTebe.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="503" data-original-width="400" height="320" src="https://2.bp.blogspot.com/-ob6ThGaQ3iA/XMwZ_xEx6xI/AAAAAAAAARg/MmVriqiV1y8XeC5XBXMCjl2MGGr5TH-VQCLcBGAs/s320/Kocijan%25C4%258Di%25C4%258D%2BOd%2BTalesa%2Bdo%2BTebe.jpg" width="254" /></a></div>
<br />
<br />Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-50574918409640606992019-01-31T14:46:00.001-08:002019-01-31T14:46:37.103-08:00Načelo postopnosti <br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://3.bp.blogspot.com/-EvxZpEWstsQ/XFN6GsK44GI/AAAAAAAAAQc/svhkIFE_e5AKQfRD3vxY6rbfMh8Kn_iMwCEwYBhgL/s1600/Ma%25C4%258Dka.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="168" data-original-width="300" src="https://3.bp.blogspot.com/-EvxZpEWstsQ/XFN6GsK44GI/AAAAAAAAAQc/svhkIFE_e5AKQfRD3vxY6rbfMh8Kn_iMwCEwYBhgL/s1600/Ma%25C4%258Dka.jpg" /></a></div>
Ideali sami po sebi niso nekaj slabega. Kaj bi bilo, če bi bili mladi
ljudje brez idealov? Tudi v duhovnem življenju jih imamo, najvišje
najdemo prav v evangeliju: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški
Oče ... Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil ... Nihče nima
večje ljubezni, kakor je ta, <span style="font-family: inherit;">da dá življenje za svoje prijatelje ..." Lepi, visoki ideali, ki pa nam lahko postanejo vir nezadovoljstva in grenkobe, če se skušamo dokopati do njih s svojimi močmi, če jih vzamemo kot neke vrste moralne zahteve, kot kreposti, ki jih moramo osvojiti. Ideali so visoki, naši uspehi so skromni in mi smo razočarani. Višji ideali, manjša naša realizacija, bolj smo frustrirani. Kako iz tega? Bodimo skromnejši pri idealih, povečajmo svojo realizacijo, pa bomo spokojnejši. </span><br />
<span style="font-family: inherit;"> Pri tem nam lahko pomaga tako imenovano <i>načelo postopnosti</i>: Radi bi ljubili in sprejemali vse ljudi, a ne gre. Ne trudimo se preveč, samo živčni bomo (in ljudje okrog nas)! <span style="font-family: inherit;">Ljub</span>í<span style="font-family: inherit;">mo</span> in sprejemajmo v miru tiste ljudi, ki jih lahko, pa bomo morda dobili milost, da bomo sprejeli tudi druge. Naša molitev je lahko takšna: "Gospod, vidiš, da ne morem sprejemati vseh ljudi. Nekaj jih imam rad, precej pa je takšnih, ki jih ne morem prenašati. Naj živim v miru s prvimi, če mi boš pomagal vzljubiti druge, bom sprejel tudi te." In če na splošno težko prenašamo ljudi, če nam gredo vsi na živce? Potem imejmo radi živali, pobožajmo mačko ali psička. In če nam tudi živali niso pri srcu? Pa začnimo pri rastlinah. V veseljem zalijmo kakšno rožico, bodimo nežni z njo. Začnimo z rastlinami, morda bomo potem prišli do živali in na koncu do ljudi. Po načelu postopnosti. </span><br />
<span style="font-family: inherit;"> A to načelo deluje le pod enim, zelo pomembnim pogojem - da smo namreč popolnoma iskreni pred Bogom: "Gospod, poglej, toliko zmorem, zazdaj znam biti prijazen s tole rožco. Hvala ti za to. Ko mi boš dal milost, bom vzljubil še kaj več ... Z ljudmi v glavnem živim v miru, temu ali onemu pa ne morem odpustiti. Ko mi boš podaril milost odpuščanja, bom odpustil tudi temu. Kadar in kakor se bo tebi zdelo prav, seveda ..." Taka iskrena, zaupanja polna molitev, bo prinesla mir. </span><br />
<span style="font-family: inherit;"><br /></span>
Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-83861580316426788612019-01-17T12:02:00.001-08:002019-01-17T12:02:17.093-08:00Skušnjave<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://1.bp.blogspot.com/-YpGE_JYytgU/XEDb-qetG9I/AAAAAAAAAQE/IrVCbEBrG58Yk3UZI9THS-5bUo_xEsIdACLcBGAs/s1600/Anton%2Bpu%25C5%25A1%25C4%258Davnik.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="350" data-original-width="620" height="180" src="https://1.bp.blogspot.com/-YpGE_JYytgU/XEDb-qetG9I/AAAAAAAAAQE/IrVCbEBrG58Yk3UZI9THS-5bUo_xEsIdACLcBGAs/s320/Anton%2Bpu%25C5%25A1%25C4%258Davnik.jpg" width="320" /></a></div>
Sveti Anton puščavnik, oče meništva, mi je eden najljubših svetnikov. Ves Božji je, moder in blag. Z velikim zaupanjem v Boga se je boril s skušnjavami in se jim znal upreti tudi s humorjem. Izmed njegovih modrih izrekov, ki so se ohranili, sta mi blizu prav dva, ki govorita o neizbežnosti in koristnosti skušnjav.<br />
Nekoč je k Atonu prišel mlad menih Pojmen, in ga vprašal, v čem je človekova veličina. Anton mu je odgovoril: <b>"To je veliko človekovo delovanje, da dvigne svoj greh pred Božje obličje in računa s skušnjavo vse do zadnjega diha."</b> In je dodal: <b>"Nihče ne more priti v Božje kraljestvo, ne da bi bil skušan. Odvzemi skušnjave in nihče ne bo odrešen."</b><br />
<b> </b>Vredno dolgega, potrpežljivega premišljevanja ... <br />
<br />
Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-82104633472568076092018-12-31T02:18:00.000-08:002019-01-17T12:03:46.943-08:00Ali me ljubiš?<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://1.bp.blogspot.com/-sZexjnlpc2A/XCnsNnxN_JI/AAAAAAAAAP4/Mnoyl8YhyJkVTF1a5t2rSrQaYB5mzAtdwCLcBGAs/s1600/Kri%25C5%25BE%2B1.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="499" data-original-width="426" height="320" src="https://1.bp.blogspot.com/-sZexjnlpc2A/XCnsNnxN_JI/AAAAAAAAAP4/Mnoyl8YhyJkVTF1a5t2rSrQaYB5mzAtdwCLcBGAs/s320/Kri%25C5%25BE%2B1.jpg" width="273" /></a></div>
Pogreb mlade, še ne štiridesetletne žene. Vstajenjski dogodek. Velika množica vseh, ki so jo imeli radi in jim je bila blizu.<br />
Nekaj let po poroki, ko se mlade žene pogosto vrnejo od zdravnika z veselo novico o novem življenju, se je pokojnica vrnila z napovedjo trpljenja: rak. Štiri, pet let med domom in bolnico, med tesnobo in upanjem, v molitvi, zaupanju, utrjevanju prijateljstva in bližine z mnogimi. Čas bojev, preizkušnje, rasti v veri in izročanju Očetu, nje in njenega zvestega moža, njenih domačih. Ona, ki je sama potrebovala tolažbo, je tolažila druge. Dva dni po božiču je dotrpela.<br />
Med pogrebno mašo je kratko spregovoril tudi njen mož in med drugim dejal: "V času bolezni jo je Jezus vprašal: 'Ali me ljubiš?' Ona je odgovorila in vedno znova odgovarjala: 'Gospod, ti veš, da te ljubim.'" <br />
Te besede so se mi vtisnile v srce. Močna, globoka izpoved ljubezni. Jezus sprašuje po ljubezni v času preizkušnje, bolezni, zapuščenosti ... "Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, silna kakor podzemlje ljubezenska strast!" poje <i>Visoka pesem</i>. Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-21894500645280345852018-11-29T12:13:00.001-08:002018-11-29T12:13:46.769-08:00Kaki me je rešil<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://3.bp.blogspot.com/-8QrpPebr-8Q/XABH2wuAWYI/AAAAAAAAAPg/-EqPBNaxkUc96QMBUPZkALPXkJlUtZQqACLcBGAs/s1600/Kaki.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="700" data-original-width="600" height="320" src="https://3.bp.blogspot.com/-8QrpPebr-8Q/XABH2wuAWYI/AAAAAAAAAPg/-EqPBNaxkUc96QMBUPZkALPXkJlUtZQqACLcBGAs/s320/Kaki.jpg" width="274" /></a></div>
<br />
Pred časom sem na tem blogu pisal o tistem jutru, ko sem odšel k vojakom. Tam sem se odločil, da bom po končani vojski stopil k jezuitom in postal duhovnik. To se je res zgodilo. En teden po slovesu od vojaške suknje, ko smo se pri izhodu iz vojašnice tovariši soborci ganljivo "izljubili", sem vojaški red zamenjal z jezuitskim. <br /> Sprejela me je skupnost v Dravljah (Ljubljana). Prvi dnevi so bili težki. Zame je bilo vse novo, okolje, študij, ljudje. Zajela me je neka mučna potrtost. Le kaj ti je bilo tega treba? Mar bi ostal doma in živel v miru, mi je kljuvalo v duši. Kar domov bi se vrnil, če mi ne bi bilo nerodno. Samo en teden je revež zdržal, bi govorili sosedje (z verjetno rahlo privoščljivostjo). Takšne sramote pa že ne, bom rajši ostal, sem sklenil. Vidite, tudi častihlepnost včasih pomaga. Takrat še nisem poznal tistega pravila sv. Ignacija Lojolskega iz duhovnih vaj, v katerem pravi, naj človek v času potrtosti ne spreminja odločitev, ki jih je naredil v mirnem času. Po dveh ali treh tednih pobitosti me je eden izmed izkušenih jezuitov iz skupnosti povabil na pogovor. Po njem sem bil rešen potrtosti in dvomov glede poklica, vse do danes. <br /> No, poleg slavoželjnosti mi je v času te prve potrtosti pomagalo še nekaj drugega. Prvi dan po prihodu smo pri kosilu na mizo dobili kakije. Prvič v življenju sem videl ta sadež. Sprva sem se ga lotil malce previdno, potem pa z velikim užitkom. Česa tako okusnega pa še nisem jedel, se mi je zdelo. Čudovito, kot da sem prišel v obljubljeno deželo! Mislim, da sem na pravem mestu ...<br /> Kako dobro, o Bog, da si ustvaril kakije! Vsako jesen, vse do danes, me tolažijo, odganjajo potrtost, utrjujejo poklic ... Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com4tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-34151592322037154702018-10-30T09:24:00.001-07:002018-10-30T09:31:22.579-07:00Vi ste moji prijatelji<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://4.bp.blogspot.com/-tBKpsPv26xk/W9iFGv2M6UI/AAAAAAAAAPU/q9sH40O9MIgulrHjoOUo3d795MgyALSEACLcBGAs/s1600/Juda%2BI%25C5%25A1karijot.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="751" data-original-width="712" height="320" src="https://4.bp.blogspot.com/-tBKpsPv26xk/W9iFGv2M6UI/AAAAAAAAAPU/q9sH40O9MIgulrHjoOUo3d795MgyALSEACLcBGAs/s320/Juda%2BI%25C5%25A1karijot.jpg" width="303" /></a></div>
<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
</div>
<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="font-size: medium;"><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-weight: normal;">V
razmisleku o tem, kako je Jezus razumel in živel prijateljstvo,
moramo biti pozorni, da ne zaidemo v neke vrste intimizem ali
sentimentalizem, v katerem bi človek ostajal zaprt v svojem
površinskem čustvovanju ali bi takšno čustvovanje pripisoval
Jezusu. Tudi sam izraz prijateljstvo je danes pogosto izrabljen ali
celo zlorabljen, zato se je dobro podati k viru, kjer se nam bo
prijateljstvo razodelo v pravi luči, to je k evangeliju. </span></span></span>
</div>
<div class="western" style="font-weight: normal; line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="font-size: medium;"><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><b>Prijatelj
cestninarjev in grešnikov</b></span></span></div>
<div class="western" style="font-weight: normal; line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="font-size: medium;"><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-weight: normal;">Jezus
je bil prijatelj cestninarjev in grešnikov. Jedel in pil je z njimi,
okušal njihovo gostoljubnost. Gostoljubnost ponižanih, ponižanih
od njihovih lastnih grehov in obsojajočih pogledov tistih, ki so se
imeli za pravične. Grešniki so bili Jezusu blizu, ker so niso imeli
za vredne njegove družbe. Bili so na zadnjem mestu, kakor tisti iz
prilike (Lk 14,7-11): </span></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><i><span style="font-weight: normal;">»Kadar
si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto.«</span></i></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">
Izbrati zadnje mesto pomeni, da se človek ne primerja z drugimi,
temveč je – in v tem je bistvo prilike – preprosto presenečen
in vesel, ker je tudi on povabljen na gostijo. Ne more verjeti, da se
mu je zgodila ta milost, tega si ni zaslužil. Kdor si je izbral
zadnje mesto, je zelo blizu tistemu, ki ga je povabil. Sposoben je
živeti zaupljiv, intimen, prijateljski odnos z gostiteljem. In v tem
lahko še raste, saj sliši vabilo tistega, ki ga je povabil:
</span></span></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><i><span style="font-weight: normal;">»Prijatelj,
pomakni se više!«</span></i></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">
Pridi bliže, da boš še bolj okušal to, kar si tvoje srce resnično
želi, to je mojo bližino in ljubezen. </span></span></span></span>
</div>
<div class="western" style="font-style: normal; font-weight: normal; line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="font-size: medium;"><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><b>Imenoval
sem vas prijatelje</b></span></span></span></div>
<div class="western" style="font-style: normal; font-weight: normal; line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="font-size: medium;"><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">Jezusov
pogled na prijateljstvo se morda najgloblje razodeva v Janezovem
evangeliju, v poglavjih o zadnji večerji (Jn 13-17). Takrat je
Jezus svojim, ki jih je vzljubil, izkazal ljubezen do konca. V
intimnem ozračju velikonočnega obeda je učencem popolnoma odprl
svoje srce. Razodel jim je tisto skrivnost, ki jo je vedno nosil v
srcu, namreč skrivnost Očetove ljubezni do ljudi. V ljubezen, ki jo
je Jezus okušal v odnosu z Očetom, je povabil tudi učence. Ničesar
ni hotel skriti ali zadržati zase: </span></span></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><i><span style="font-weight: normal;">»Vi
ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas
več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas
sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od
svojega Očeta«</span></i></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">
(Jn 15,14-15). Prijateljstvo se torej rodi, ko nam drugi razodenejo,
kar imajo najbolj dragocenega v svojem srcu. </span></span></span></span>
</div>
<div class="western" style="font-style: normal; line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="font-size: medium;"><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">Kaj
je vsebina tega, kar je Jezus razodel svojim učencem- prijateljem,
in razodeva danes tudi nam? Najprej
nam kaže, da smo dragoceni in ljubljeni. Spominja nas, da smo sinovi
in hčere Kralja. Stari so govorili, da je največje zlo prav pozaba
tega dostojanstva, ki smo ga deležni. Dostojanstva, ki ga je ob
srečanju z Jezusom odkrila Samarijanka, ko je spoznala svojo
resnično žejo. Dostojanstva Zaheja, ki je imel priložnost
pogostiti Božjega Sina, dostojanstva k</span></span></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">ánaanske
</span></span></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">žene
ali stotnika, ki sta se v hudi stiski močno zaupala Jezusu, in
nenazadnje, dostojanstva desnega hudodelca na križu, ki je vse svoje
upanje stavil v umirajočega Odrešenika. In ne pozabimo na Juda
Iškarijota. Še celo v trenutku izdajstva mu je Jezus skušal
razodeti, da je ljubljen in dragocen: </span></span></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><i><span style="font-weight: normal;">»Prijatelj,
čemu si prišel?«</span></i></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">
(Mt 26,50), </span></span></span></span>
</div>
<div class="western" style="font-style: normal; font-weight: normal; line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="font-size: medium;"><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><b>Pot
izpraznitve</b></span></span></span></div>
<div class="western" style="font-style: normal; font-weight: normal; line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="font-size: medium;"><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">Jezus
nam odkriva držo, ki pelje do zadovoljitve človekovih najglobljih
želja in hrepenenj. To je </span></span></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><i><span style="font-weight: normal;">kenoza</span></i></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">
- pot izpraznitve, izničenja, ponižanja, ki jo čudovito izrazi
pismo Filipljanom: </span></span></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><i><span style="font-weight: normal;">»Čeprav
je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti
z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo
služabnika in postal podoben ljudem ...«</span></i></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">
(Flp 2,6-11). Pavel govori o tem, kako se je Bog v svoji dobroti in
človekoljubnosti spustil na zemljo do nas, kako se nam je ponižno
približal. Samo takšna pot navzdol, na zemljo, ki je podoba
ponižnosti, nas more usposobiti za okušanje polnosti življenja,
bližine, intimnosti, se pravi prijateljstva, tako z Bogom kot z
ljudmi. Če se povzdigujemo, če hočemo biti veliki pred drugo
osebo, ne bomo nikoli zaživeli zaupljivega odnosa s to osebo. Tisti,
ki si izbirajo prve sedeže, se pravi tisti, ki želijo gospodovati
nad drugimi, ki se povzdigujejo v svojih mislih in hočejo imeti
vedno, za vsako ceno prav, niso sposobni bližine z drugimi. To velja
za odnose med moškimi in ženskami, za poročene, za redovne
skupnosti, za vse. Bližina, ki jo želimo in po njej hrepenimo,
pride iz kenoze, iz izpraznitve, iz ponižnosti. Vse Jezusove besede,
ki so pogosto zahtevne in se zdijo celo trde, ker vabijo v izničenje,
v celoti in popolnoma odgovarjajo željam našega srca. Tako smo
ustvarjeni. Če se jim ne izročimo, če jim ne zaupamo, bomo zaman
hrepeneli po lepih odnosih, po globokih prijateljstvih, po osrečujoči
tolažbi in miru. Živeti mimo evangelija pomeni hraniti se z
rogljiči, kakor je to želel izgubljeni sin v Jezusovi priliki.
Nikogar ni imel, ki bi mu jih dal. Bil je sam, brez prijateljev. </span></span></span></span>
</div>
<div class="western" style="font-style: normal; line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="font-size: medium;"><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><b>Boleča
radost</b></span></span></span></div>
<div class="western" style="font-style: normal; font-weight: normal; line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="font-size: medium;"><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">Nadalje
nas Jezus uči, kako osvoboditi moči našega srca. Naše srce je
namreč nabito z močjo, energijo, ki pa je zaradi greha vklenjena,
zaprta, kot ohromela. Zato nas Gospod vabi na pot spreobrnjenja.
Gotovo si vsi želimo ljubezni. A ljubezen ne more vzcveteti, če za
to ni potrebnih pogojev. Eden od glavnih pogojev za rast ljubezni je
skesanost. Vztrajno in ponižno ponavljajoča molitev »Gospod Jezus
Kristus, Božji Sin, usmili se me, grešnika!« je zelo na mestu, če
bi radi okušali bližino in zaupljiv odnos z Bogom in ljudmi.
Skesanost ali boleča radost (gr. </span></span></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><i><span style="font-weight: normal;">harmolupe</span></i></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">),
kakor so jo imenovali grški cerkveni očetje, je bolečina ob
zavesti lastne grešnosti in istočasna radost, ker nam je odpuščeno.
Globlja je ta radostna bolečina, bolj postajamo krotki, blagohotni
in naklonjeni svojim bližnjim, to pa je pogoj za lepo prijateljstvo.
Dar pristne skesanosti osvobaja energije našega srca.</span></span></span></span></div>
<div class="western" style="font-style: normal; line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="font-size: medium;"><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><b>Ostanite
v meni</b></span></span></span></div>
<div class="western" style="font-style: normal; font-weight: normal; line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="font-size: medium;"><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">Beseda
o vinski trti in mladikah – tudi to najdemo v Jezusovem govoru
učencem pri zadnji večerji – je še ena čudovita prispodoba, s
katero nam Jezus razodeva, v čem je skrivnost prijateljstva.
</span></span></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><i><span style="font-weight: normal;">»Ostanite
v meni in jaz v vas … kajti brez mene ne morete storiti ničesar «</span></i></span><span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">
(Jn 15,4-5). Ostanite v meni in jaz v vas - v vseh okoliščinah, v
dobrih ali slabih, ko prejemate nežnost ali udarce, ko vas
spoštujejo ali zaničujejo. Brez mene ne morete ničesar storiti –
to pomeni, da lahko rastemo v občestvu z Gospodom, v zaupljivem
odnosu z njim in v njem, v vseh okoliščinah, ugodnih ali neugodnih.
Jezus ne govori o kakršnem koli prijateljstvu, temveč o rodovitnem.
Govori o tako močnem in globokem občestvu z njim, da lahko on sam
živi in deluje po prijateljih, v katerih prebiva. </span></span></span></span>
</div>
<div class="western" style="font-style: normal; font-weight: normal; line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<br /></div>
<div class="western" style="line-height: 100%; margin-bottom: 0cm;">
<span style="font-family: "times new roman" , serif;"><span style="font-size: small;"><span style="font-style: normal;"><span style="font-weight: normal;">-<span style="font-size: x-small;"><span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif;"> Objavljeno v reviji <i>Božje okolje</i> (2018)</span></span></span></span></span></span>
</div>
Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7844536082920980782.post-7129146932273696312018-10-24T04:06:00.001-07:002018-10-24T04:06:52.500-07:00Sitting at his feet<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://3.bp.blogspot.com/-zsa9wA5GPMU/W9BSOOHkuJI/AAAAAAAAAPI/pTWE1NH81CM4mZNjuQYOOcGfPgGFu2PfQCLcBGAs/s1600/Rodin.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="1327" data-original-width="929" height="320" src="https://3.bp.blogspot.com/-zsa9wA5GPMU/W9BSOOHkuJI/AAAAAAAAAPI/pTWE1NH81CM4mZNjuQYOOcGfPgGFu2PfQCLcBGAs/s320/Rodin.jpg" width="224" /></a></div>
<br />
<b><span style="font-family: Verdana, sans-serif;">The Lord went to the desert 40 days</span></b><br />
<b><span style="font-family: Verdana, sans-serif;">no thunder spoke, nor did strange fire appear</span></b><br />
<b><span style="font-family: Verdana, sans-serif;">but after, he was tested many ways</span></b><br />
<b><span style="font-family: Verdana, sans-serif;">yet in the Spirit went forth without fear</span></b><br />
<br />
<b><span style="font-family: Verdana, sans-serif;">what words can I say after a retreat</span></b><br />
<b><span style="font-family: Verdana, sans-serif;">when silence was sufficient for the Lord</span></b><br />
<b><span style="font-family: Verdana, sans-serif;">where love was simply sitting at his feet</span></b><br />
<b><span style="font-family: Verdana, sans-serif;">whose presence held the meaning of his word</span></b><br />
<br />
<b><span style="font-family: Verdana, sans-serif;">as pilgrims know, we only come to go</span></b><br />
<b><span style="font-family: Verdana, sans-serif;">yet even so, we are not spared surprise </span></b><br />
<b><span style="font-family: Verdana, sans-serif;">when suddenly, with warmth of home a glow</span></b><br />
<b><span style="font-family: Verdana, sans-serif;">we see the place we have in Christ's own eyes</span></b><br />
<br />
<b><span style="font-family: Verdana, sans-serif;">Martha told Mary: the Lord is here!</span></b><br />
<span style="font-family: Verdana, sans-serif;"><b>He is calling you! Leave your house without fe</b>ar.</span><br />
<br />
<span style="font-family: Verdana, sans-serif;">"after the long retreat"</span><br />
<span style="font-family: Verdana, sans-serif;">R.P. XI 2015 </span>Harmolupehttp://www.blogger.com/profile/03149196059995831694noreply@blogger.com1