sobota, 31. marec 2018

Raj v peklu


     Veliki ruski pisatelj Fjodor Dostojevski je bil zaradi mladostnega spogledovanja s takratnimi   revolucionarnimi idejami obsojen na štiriletno zaporno kazen v sibirskih stepah. Po prestani kazni je spomine na tisti čas strnil v romanu Zapiski iz mrtvega doma. V njem je upodobljeno življenje zapornikov, kakor ga je doživel Dostojevski.
     V devetem delu romana je avtor opisal, kako so se zaporniki kopali. Prvič je bil med njimi tudi on. Zaporniški tovariš Petrov se je dobrohotno ponudil, da mu bo pomagal pri tem za novinca zahtevnem opravilu. Dogajanje v kopališču, kjer se je naenkrat gnetlo okrog sto zapornikov, je bilo peklensko. Med drugim beremo: "Paro so dodajali vsak trenutek. To že ni bila več vročina; to je bil pekel. Vse je rjovelo in se krahljalo, sto verig je rožljalo, ko so se valjale po tleh ... Nekateri so se zapletli v sosedove verige, ko so hoteli kam naprej, obenem pa trkali s svojimi po glavah tistih, ki so sedeli pod njimi; padali so, preklinjali in potegovali ujete za seboj. Blato se je razlivalo na vse strani. Vsi so bili v nekakšni pijanosti, v nekakšni duševni razburjenosti; slišati je bilo cviljenje in vpitje ... Prišlo mi je na misel, da bo v peklu, če pridemo kdaj vsi skupaj vanj, najbrž precej podobno temule kopališču. Ni me strpelo, da ne bi tega domisleka povedal Petrovu; ta se je samo ozrl okoli sebe in še naprej molčal."
    Takoj zatem se je zgodilo nekaj lepega. Takole piše Dostojevski: "Petrov je dejal, da me bo umil od nog do glave, tako 'da boste popolnoma čisti,' in me strašno naganjal, naj se grem parit. Vendar si tega le nisem upal. Petrov me je vsega natrl z milom. 'Zdaj pa vam umijem nožice,' je rekel nazadnje. Hotel sem mu že reči, da si  jih tudi sam lahko umijem, vendar mu le nisem ugovarjal, temveč sem se popolnoma prepustil njegovi volji. V pomanjševalnici 'nožice' prav gotovo ni bilo čutiti niti senčice hlapčevstva; Petrov kratko in malo ni mogel mojim nogam reči noge, najbrž zato ne, ker so imeli drugi, pravi ljudje - noge, jaz pa kvečjemu nožice."
     Med kopanjem zapornikov, sredi pekla - kakor to dogajanje opiše Dostojevski -, se zgodi ta obred umivanja nog, ki spominja na Jezusovo zadnjo večerjo. Izbira imena Petrov ni slučajna. Božje kraljestvo, lepota ljubezni, se razodene sredi pekla. Raba pomanjševalnice "nožice" pa kaže na pravoslavno ikono Jezusovega umivanja nog, na kateri so učenci res videti kot otroci in so njihove noge res nožice.
    Raj v peklu ...
     

nedelja, 25. marec 2018

Juda Iškarijot


     Jezus je v začetku svojega javnega delovanja poklical in postavil apostole, "da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat" (Mr 3,14). Da bi bili z njim. Med njimi je bil tudi Juda Iškarijot. Bil je z njim, a v resnici ni bil z njim. Imel je svoje načrte in želje, svoj pogled na stvari.
     "Tedaj je Juda Iškarijot, eden izmed dvanajsterih, šel k vélikim duhovnikom, da bi jim ga izročil" (Mr 14,10). Jeza je Judu omračila um, jeza na Jezusa, ki ni hotel vstopiti v njegove načrte, v njegove želje po imetju in oblasti.
     "Resnično, povem vam: Eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal" (Mr 14,18). Eden izmed vas, za katerega se zdi, da je z menoj, me bo izdal. Z menoj pomaka kruh v isti kelih - kar je znamenje občestva, bratstva, ljubezni - a v srcu ima načrt zoper mene. Jezus vidi gorje, ki se bo zgrnilo nanj: "Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil" (Mr 14,21).
     "In takoj je Juda stopil k Jezusu in rekel: 'Pozdravljen, rabi!' in ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: 'Prijatelj, čemu si prišel?'" (Mt 26,49-50). Pri Luku ga Jezus v tem trenutku pokliče po imenu - kar je znamenje velike bližine in zaupnosti - in vpraša: "Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?" (Lk 22,48). Jezusu ni vseeno za Juda, rad bi ga rešil, rad bi mu še zadnjič povedal, da ga ljubi, da ga ne obsoja. Jezusova največja bolečina je, da ne more človeku razodeti Očetove ljubezni.
     "Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal. Vélikim duhovnikom in starešinam je prinesel nazaj trideset srebrnikov in rekel: 'Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.' Oni pa so rekli: 'Kaj nam mar? Ti glej!' Tedaj je vrgel srebrnike v tempelj, se umaknil ter šel in se obesil" (Mt 27,3-5). Skesal se je, bilo mu je žal, vendar se ni obrnil k Jezusu. Zaprl se je vase, šel k njim, s katerimi je sodeloval pri izdaji - pri njih seveda ni našel sočutja, kajti izdajalci niso cenjeni niti med lopovi - se umaknil (umaknil se je od vseh: od Jezusa, od učencev, od Judovskih voditeljev in templja) ter šel in se obesil. Razumel je, da je storil veliko zlo in morda razmišljal nekako takole: Za takšno zlo zaslužim kazen, pokoro. Vem, kako se lahko odkupim. S svojim življenjem. Ubil se bom in tako Jezusu pokazal, da nisem tako hudoben, kot se zdi. Razumem, kakšno kazen sem si zaslužil. A v tem je hudičeva zanka, namreč v misli, da mora človek žrtvovati sebe Bogu. Podobno je razmišljal tudi apostol Peter: "Življenje dam zate" (Jn 13,37). Jezus daje življenje za nas, ne mi zanj!
     Gospod, naj se po grehu vedno z zaupanjem obrnemo k tebi!

torek, 20. marec 2018

Ne glej moje nagote, prosim!




Ko sta Adam in Eva jedla od drevesa, »so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov« (1 Mz 3,7). Bilo ju je sram. Spoznanje krhkosti, ranljivosti, slutnja smrti. Prosim, ne glej moje nagote, je bila prošnja prvega zemljana.

»Noe, mož zemlje, je začel saditi vinograd. Ko pa je pil vino, se je napil in nag obležal sredi svojega šotora. Ham, Kánaanov oče, je videl nagoto svojega očeta in je šel to pravit obema bratoma, ki sta bila zunaj. Sem in Jafet pa sta vzela plašč, si ga dala na ramena, šla zadenjsko in pokrila nagoto svojega očeta. Obrnjena sta bila torej proč, tako da nista videla njegove nagote« (1 Mz 9,20-23). Ham ni imel usmiljenja do krhkosti svojega očeta. Gledal je in se naslajal nad njegovo nagoto (nekateri razlagalci menijo, da je celo spolno zlorabil očeta). Ko se je Noe prebudil iz vinske omame in izvedel, kaj mu je storil njegov mlajši sin Ham, ga je preklel, druga dva sinova pa je blagoslovil, ker sta spoštljivo pokrila njegovo nagoto.

»Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo« (Jn 19,23). »Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo« (Lk 23,35). Sramotili so ga, preklinjali, se naslajali nad njim. »Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo … oni pa me gledajo, pasejo oči na meni« (Ps 22,8.18).

Pornografija – skrita, globoka, mila prošnja upodobljene osebe, naj ne gledamo njene nagote. Prošnja za milost, ki jo odbijam prav z gledanjem, je zapisal filozof Gorazd Kocijančič. Kljub očitnemu popredmetenju gre za osebo, za podobo Boga. »Mar ne veste, da tisti, ki se druži z vlačugo, postane z njo eno telo? Saj je rečeno: Dva bosta eno meso« (1 Kor 6,16), je grajal apostol Pavel Korinčane, ki so spolno občevanje enačili z uživanjem hrane. Nekdo, ki se slači in se daje gledati, je oseba, ne predmet. Četudi se zdi, da hoče biti le predmet, ostaja oseba, z vsem svojim dostojanstvom. V svoji globini želi reči, prositi, rotiti: Ne glej moje nagote. Prosim!

torek, 13. marec 2018

Vaja v niču



»Če kdo misli, da je nekaj, čeprav je nič, vara samega sebe« (Gal 6,3).

Prijetno, a varljivo. Kadar o sebi mislim, da sem nekaj – in takšne misli mi nikakor niso tuje –, me to navdaja z ugodjem. In ker ta »nekaj« zaznavam predvsem, ko se primerjam z drugimi, se hitro znajdem nad njimi in jih gledam zviška. Samemu sebi se zdim sijajnejši, kot sem v resnici. Grški izraz hyperephanía, ki ga prevajamo z napuhom, bi lahko poslovenili kot pretiran sijaj. Človek se pretirano sveti. Samemu sebi, seveda, manj drugim. Prijetno, a varljivo.
Sv. Pavel pravi, da sem v resnici nič. Ustvarjen sem iz nič, vse mi je podarjeno, tudi sam sebi sem podarjen. Takole piše Pavel Korinčanom, ki so se napihovali v prid enega proti drugemu: »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?« (1 Kor 4,7). Zavedati se torej, da sem nič, postajati nič, to je moja pot. Pri tem pa se moram varovati neke izkrivljene, sključene ponižnosti, poniževanja in celo sovraštva do sebe. Gre namreč za hvaležen uvid, da je vse dar, da je vse milost. Moja istovetnost, moj izvor je božanski. Podoben sem Bogu, kot takšen pa sem povabljen na pot izničevanja, kakor Kristus, ki »se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika« (Flp 2,6-7). Kenoza (izpraznjenje, izničenje) Božjega Sina. Le ta je rodovitna, le ta je radostna.
»Uri se v niču. Vera – to so vaje v niču,« je zapisal filozof Gorazd Kocijančič. Iz njegove knjige O nekaterih drugih, štirje eseji o preobilju (Ljubljana 2016) navajam nekaj misli avtorjev, ki so bili dobri vajenci v niču. Kot povabilo k vaji

Sv. Bazilij Veliki je govoril o »indeferentnosti do (lastnega življenja)« kot sestavnem delu »nošenja križa«, h kateremu je poklican vsak kristjan.

Sv. Ambrozij daje govoriti Kristusu: »Pri meni biva, kdor od-biva sebi. Pri meni biva, kdor sebi zanikuje sebe...«

Sv. Gregor Veliki: Ne gre za odpoved našim stvarem, ampak nas samih, za zanikanje našega sebstva.

Sv. Tomaž Akvinski: »Moraš se zanikati in se imeti za nič.«

Sv. Bonaventura: Ker vsa ustvarjena bitja »izvirajo iz enega Počela in so bila ustvarjena iz nič, je resnično moder tisti človek, ki resnično spoznava ničnost sebe in drugih – ter vzvišenost prvega Počela.«

V Hoji za Kristusom beremo: »Za to se trudi, za to môli, to žêli, da se znebiš vsega svojega (db. vse svójosti) in boš gol hodil za golim Jezusom … Bodi čist in notranje svoboden in ne zapletaj se v nič ustvarjenega. Biti moraš do kraja nenavezan in prinašati Bogu čisto srce, če hočeš biti spokojen in videti, kako sladek je Gospod.«

Sv. Janez od Križa: k zedinjenju z Bogom vodi pot, ki gre skozi nada, nič – kar pomeni popolno odmaknjenost od vsakega ustvarjenega bitja, tako čutnega kot inteligibilnega.

Kardinal de Berulla (1575-1629): »Biti moramo nič, obravnavati se moramo kot nič … in biti le v Njem.«

Bl. Marija od Učlovečenja, karmeličanka, je na noč pred svojo smrtjo dejala: »Celo smrti si ne želim bolj od življenja. Hočem, kar hoče Bog in nič drugega.«

Sv. Claude de Colombière: »Prosim Boga, da bi lahko živel brez tukajšnjih užitkov, tudi brez rajskih užitkov, v popolni osvobojenosti, navezan le Nanj … Mir je le v popolni pozabi samega sebe; odločiti se moramo, da pozabimo vse, celo svoje duhovne interese, da bi iskali zgolj čisto Božje veličastvo.«

Papež Klement XI. (1649-1721): »Hočem, karkoli Ti hočeš; hočem, ker Ti hočeš; hočem, kakor Ti hočeš; hočem, dokler Ti hočeš.«

Bl. Libermann (†1852) je pisal svojemu korespondentu: »Bodimo kot nič, imejte se pred Njim za nič … Vedno se imejte za nične in nebivajoče pred Njim. Nikoli se ne ozirajte nase. V tem pogledu morate biti, kot da ne bi nikdar bili.«

Sv. Tereza iz Lisieuxa, ki je pred smrtjo v karmelski osami šla skozi vsa brezna modernega ateističnega nihilizma, je v pismu materi Agnes zapisala: »Želela bi biti pozabljena, ne samo od ustvarjenih bitij, temveč od same sebe, želela bi biti tako zvedena na nič, da ne bi imela več nobene želje.«