četrtek, 31. januar 2019

Načelo postopnosti

        
          Ideali sami po sebi niso nekaj slabega. Kaj bi bilo, če bi bili mladi ljudje brez idealov? Tudi v duhovnem življenju jih imamo, najvišje najdemo prav v evangeliju: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče ... Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil ... Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje ..." Lepi, visoki ideali, ki pa nam lahko postanejo vir nezadovoljstva in grenkobe, če se skušamo dokopati do njih s svojimi močmi, če jih vzamemo kot neke vrste moralne zahteve, kot kreposti, ki jih moramo osvojiti. Ideali so visoki, naši uspehi so skromni in mi smo razočarani. Višji ideali, manjša naša realizacija, bolj smo frustrirani. Kako iz tega? Bodimo skromnejši pri idealih, povečajmo svojo realizacijo, pa bomo spokojnejši. 
          Pri tem nam lahko pomaga tako imenovano načelo postopnosti: Radi bi ljubili in sprejemali vse ljudi, a ne gre. Ne trudimo se preveč, samo živčni bomo (in ljudje okrog nas)! Ljubímo in sprejemajmo v miru tiste ljudi, ki jih lahko, pa bomo morda dobili milost, da bomo sprejeli tudi druge. Naša molitev je lahko takšna: "Gospod, vidiš, da ne morem sprejemati vseh ljudi. Nekaj jih imam rad, precej pa je takšnih, ki jih ne morem prenašati. Naj živim v miru s prvimi, če mi boš pomagal vzljubiti druge, bom sprejel tudi te." In če na splošno težko prenašamo ljudi, če nam gredo vsi na živce? Potem imejmo radi živali, pobožajmo mačko ali psička. In če nam tudi živali niso pri srcu? Pa začnimo pri rastlinah. V veseljem zalijmo kakšno rožico, bodimo nežni z njo. Začnimo z rastlinami, morda bomo potem prišli do živali in na koncu do ljudi. Po načelu postopnosti. 
          A to načelo deluje le pod enim, zelo pomembnim pogojem - da smo namreč popolnoma iskreni pred Bogom: "Gospod, poglej, toliko zmorem, zazdaj znam biti prijazen s tole rožco. Hvala ti za to. Ko mi boš dal milost, bom vzljubil še kaj več ... Z ljudmi v glavnem živim v miru, temu ali onemu pa ne morem odpustiti. Ko mi boš podaril milost odpuščanja, bom odpustil tudi temu. Kadar in kakor se bo tebi zdelo prav, seveda ..." Taka iskrena, zaupanja polna molitev, bo prinesla mir.

četrtek, 17. januar 2019

Skušnjave

 
     Sveti Anton puščavnik, oče meništva, mi je eden najljubših svetnikov. Ves Božji je, moder in blag. Z velikim zaupanjem v Boga se je boril s skušnjavami in se jim znal upreti tudi s humorjem. Izmed njegovih modrih izrekov, ki so se ohranili, sta mi blizu prav dva, ki govorita o neizbežnosti in koristnosti skušnjav.
     Nekoč je k Atonu prišel mlad menih Pojmen, in ga vprašal, v čem je človekova veličina. Anton mu je odgovoril: "To je veliko človekovo delovanje, da dvigne svoj greh pred Božje obličje in računa s skušnjavo vse do zadnjega diha." In je dodal: "Nihče ne more priti v Božje kraljestvo, ne da bi bil skušan. Odvzemi skušnjave in nihče ne bo odrešen."
     Vredno dolgega, potrpežljivega premišljevanja ...