četrtek, 29. november 2018

Kaki me je rešil


     Pred časom sem na tem blogu pisal o tistem jutru, ko sem odšel k vojakom. Tam sem se odločil, da bom po končani vojski stopil k jezuitom in postal duhovnik. To se je res zgodilo. En teden po slovesu od vojaške suknje, ko smo se pri izhodu iz vojašnice tovariši soborci ganljivo "izljubili", sem vojaški red zamenjal z jezuitskim.
     Sprejela me je skupnost v Dravljah (Ljubljana). Prvi dnevi so bili težki. Zame je bilo vse novo, okolje, študij, ljudje. Zajela me je neka mučna potrtost. Le kaj ti je bilo tega treba? Mar bi ostal doma in živel v miru, mi je kljuvalo v duši. Kar domov bi se vrnil, če mi ne bi bilo nerodno. Samo en teden je revež zdržal, bi govorili sosedje (z verjetno rahlo privoščljivostjo). Takšne sramote pa že ne, bom rajši ostal, sem sklenil. Vidite, tudi častihlepnost včasih pomaga. Takrat še nisem poznal tistega pravila sv. Ignacija Lojolskega iz duhovnih vaj, v katerem pravi, naj človek v času potrtosti ne spreminja odločitev, ki jih je naredil v mirnem času. Po dveh ali treh tednih pobitosti me je eden izmed izkušenih jezuitov iz skupnosti povabil na pogovor. Po njem sem bil rešen potrtosti in dvomov glede poklica, vse do danes.
     No, poleg slavoželjnosti mi je v času te prve potrtosti pomagalo še nekaj drugega. Prvi dan po prihodu smo pri kosilu na mizo dobili kakije. Prvič v življenju sem videl ta sadež. Sprva sem se ga lotil malce previdno, potem pa z velikim užitkom. Česa tako okusnega pa še nisem jedel, se mi je zdelo. Čudovito, kot da sem prišel v obljubljeno deželo! Mislim, da sem na pravem mestu ...
     Kako dobro, o Bog, da si ustvaril kakije! Vsako jesen, vse do danes, me tolažijo, odganjajo potrtost, utrjujejo poklic ...