sreda, 25. marec 2015

Imate radi ananasov kompot?

 
          V enajsti knjigi romana Bratje Karamazovi, v poglavju z naslovom Hudiček, je Dostojevski opisal zadnje srečanje med Aljošem, najmlajšim izmed bratov Karamazovih, in Lizo, štirinajstletnim dekletom; druži ju mladostna ljubezen, zaupljivost in preizkušenost (Liza boleha za otroško paralizo). Proti koncu srečanja Liza spregovori o križanem dečku:

        »Imam neko knjigo, v kateri sem brala o nekem sodišču, ne vem več, kje, češ da je neki Žid štiriletnemu dečku najprej porezal vse prstke na ročicah in ga nato razpel na steno, pribil ga je z žeblji in razpel. Pozneje je na sodišču rekel, da je deček umrl hitro, že po štirih urah. Res hitro, ni kaj! Menda je stokal in stokal, Žid je pa stal zraven in se naslajal ob pogledu nanj. To je dobro!« 
        »Dobro?«
         »Dobro. Včasih mislim, da sem ga sama razpela. Visi in stoka, jaz se pa usedem nasproti in jem ananasov kompot. Zelo rada imam ananasov kompot. Ga imate vi radi?«
         Aljoša jo je molče gledal. Bledorumeni obraz se ji je nenadoma spačil in oči so ji zagorele.
          »Veste, ko sem prebrala o tem Židu, sem se potem vso noč kar tresla od solz. Zamišljam si, kako otročiček kriči in stoka (štiriletni dečki že nekaj razumejo), mene pa ne zapušča ta misel na kompot. ...«

        V podobi dečka zlahka vidimo križanega Kristusa. "Neka knjiga", ki jo ima Liza, je evangelij, opis mučenja dečka je podoben križanju na Golgoti, kjer so se ljudje naslajali ob pogledu na Križanega.
        Prizor o križanem dečku in ananasovem kompotu nas pretrese, zgrozi nas človekovo grozodejstvo. In hudiček Liza. A prav tu je pomembno slišati Lizine besede: "Včasih mislim, da sem ga sama razpela. Visi in stoka, jaz se pa usedem nasproti in jem ananasov kompot." Mar se ne prepoznamo v teh besedah tudi mi? Slišimo in beremo o raznih grozodejstvih, povzročamo jih tudi sami in ... in uživamo ob ananasovem kompotu.


petek, 20. marec 2015

Oči imamo zadaj



Hočemo naprej, a gledamo nazaj. In se spotikamo in padamo. Radi bi ozdravili svoje rane iz preteklosti, radi bi odpustili (sebi, drugim, Bogu), radi bi se osvobodili krame, ki smo si jo, hote ali nehote, naložili na ramena, ko smo doživljali in delali krivico, ko smo nosili križ težkih odnosov, bolezni, trpljenja, nesprejetosti, nerazumevanja ... Poskušamo odkriti vzroke za svoje težave. Radi bi šli naprej, a oči imamo zadaj, oziramo se na preteklost. Takšna hoja je težka.

Bolj zdravo je gledati naprej, v prihodnost. Ni se nam treba oklepati ničesar iz preteklosti, kar nas duši in obtežuje, kajti naša preteklost se zdravi, ko zremo v prihodnost. Pomislimo na odpuščanje: Odpuščanje je prostor Božje prihodnosti za naše življenje. Bog je vedno Prihajajoči. Kakor tisti oče, ki "je zagledal in se usmilil svojega sina; pritekel je, ga objel in poljubil" (ni mi treba navesti, kje v Svetem pismu najdemo to mesto, kajne?). "Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj," je slišati pogosto v teh dneh na hodnikih našega doma duhovnosti pri sv. Jožefu. Tudi iz ust sobrata v sosednji sobi. To usmiljenje Prihajajočega zdravi moje rane. "Po njegovih ranah smo ozdraveli," pravi Božja beseda.


torek, 17. marec 2015

Nihče se ni imel za tega vrednega

Prejšnji konec tedna smo imeli v Ignacijevem domu duhovnosti postno duhovno obnovo z naslovom "Lazar, pridi ven!" Ustavili smo se ob nekaj odlomkih iz romana Zločin in kazen (Fjodor M. Dostojevski), posebej ob odlomku, v katerem Sonja bere Raskolnikovu odlomek iz evangelija o obuditvi Lazarja; takrat sta se "morilec in vlačuga čudno zbližala ob branju večne knjige", zapiše Dostojevski.

V duhovno obnovo nas je uvedel odlomek iz začetka romana, v katerem se glavni junak Raskolnikov v krčmi sreča z Marmeladovim, ubogim in zapitim uradnikom, ki mladeniču, bodočemu morilcu, zaupa svojo življenjsko zgodbo. Svojo pripoved Marmeladov v velikem zanosu sklene z izpovedjo svoje vere. Prisluhnimo razodetju Božje ljubezni izpod peresa velikega Dostojevskega:

 

  
     »Le zakaj bi se komu smilil?« je zavpil birt, ki se je spet znašel poleg njiju.
      Razlegel se je smeh in celo zmerljivke. Smejali in prerekali so se tisti, ki so ga poslušali, in tisti, ki so samo gledali figuro odpuščenega uradnika.
      »Zakaj bi se jaz komu smilil?« je nenadoma zavpil Marmeladov, vstal in očitno navdahnjen stegnil roko naprej, kakor da je čakal samo na te besede. »Zakaj bi se smilil, praviš? Da, jaz se nimam za kaj smiliti! Mene je treba razpeti na križ, ne pa pomilovati! Zato kar križaj, sodnik, in pomiluj šele križanega. Še sam pridem k tebi na križanje, kajti željan nisem veselja, temveč bolesti in solz! Mar misliš, trgovec, da mi je šel ta tvoj polič v slast? Bolesti, bolesti sem iskal na njegovem dnu, bolest in solze, in sem jih našel in okusil, usmilil pa se naju bo ta, ki se je vseh usmilil in ki je razumel vsakogar in vse, on edini je naš sodnik. Tistega dne pride in vpraša: 'A kje je hči, ki se je darovala za okrutno in jetično mačeho, za tuje in maloletne otroke? Kje je hči, ki se je usmilila svojega zemeljskega očeta, malovrednega pijanca, ne da bi se zgrozila nad njegovim zverinstvom?' In poreče: 'Pridi! Nekoč sem ti že odpustil... Enkrat že... Tudi zdaj so ti odpuščeni tvoji mnogoteri grehi, zato ker si mnogo ljubila...' In bo odpustil moji Sonji, že vem, da ji bo odpustil... V svojem srcu sem začutil, ko sem bil malo prej pri njej... In vsem bo sodil in odpustil, dobrim in slabim, premodrim in krotkim... In ko konča z vsemi, spregovori še nam: 'Stopite predme še vi!' poreče. 'Stopite predme pijanci, stopite predme slabiči, stopite predme nesramniki!' In vsi bomo brez sramu stopili predenj. In poreče: 'Svinje ste! Z živalsko podobo in vedenjem, a stopite predme tudi vi!' Tedaj porečejo premodri in pametni: 'Gospod! Kako, da sprejemaš te?' In poreče: 'Zato jih sprejemam, premodri, zato jih sprejemam, pametni, ker se niti eden izmed njih ni imel za tega vrednega...' Tedaj iztegne roke proti nam in mi popadamo predenj... in planemo v jok... in vse bomo razumeli! Tedaj bomo vse razumeli! In vsi bodo razumeli... tudi Katerina Ivanovna bo razumela... Gospod, pridi k nam tvoje kraljestvo!«