sobota, 11. april 2020

Morilec obujen v življenje

          Včeraj, na veliki petek, sem na blogu iz romana Zločin in kazen (Dostojevski) priobčil odlomek o tem, kako je morilec Raskolnikov zavrnil Božjo milost in s tem »kakor s škarjami odrezal samega sebe od vseh in vsega«. A Bogu ni nič nemogoče. V nadaljevanju romana je Raskolnikov srečal Sonjo (dekle, ki je svojo revno družino preživljala s prostitucijo, a svoje srce ohranjaja čisto). Njej je priznal svoj zločin, ona mu je svetovala, naj se prijavi in sprejme pokoro za svoj greh. Ona, ki ga je že pred tem vzljubila, je bila pripravljena iti za njim, kamor koli ga bodo poslali v kaznilnico. Tako se je tudi zgodilo. Raskolnikov se je prijavil, dobil osem let zapora v Sibiriji, ona pa je šla za njim in ga tam obiskovala. V zaporu je bil on sprva precej zagrenjen. Čeprav je že priznal svoj umor, se vendar še vedno ni pokesal in razjokal nad svojim grehom. Potem pa je, v nekem trenutku, Božja milost – in Sonjina ljubezen - le prodrla v njegovo srce … Vstal je v novo življenje.
           … Raskolnikov je sedel in gledal nepremično, ne da bi odtrgal oči; misli so mu prehajale v sanje in meditacijo: premišljeval ni o ničemer, vendar ga je vznemirjala in mučila nekakšna tesnoba. Nenadoma se je znašla poleg njega Sonja. Približala se je komaj slišno in prisedla. Bilo je še zelo zgodaj, jutranji hlad še ni ponehal. Na sebi je imela svoj stari, borni burnus (volneno ogrinjalo) in zeleno ruto. Znamenja bolezni ji še niso izginila z obraza, bil je shujšan, bled in upadel. Ljubeznivo in veselo se mu je nasmehnila in mu kakor po navadi plaho podala roko.
          Roko mu je zmerom podajala plaho, včasih pa celo sploh ne, kakor bi se bala, da jo bo odrinil. Raskolnikov ji je zmerom segel v roko kakor z odporom, jo zmerom sprejel kakor z nejevoljo in včasih vztrajno molčal ves čas njenega obiska. Dogajalo se je, da je trepetala pred njim in odhajala silno žalostna. Zdaj pa se njuni roki nista ločili; za trenutek jo je hitro pogledal, ne da bi kaj rekel, in uprl oči v tla. Bila sta sama, nihče ju ni videl. Stražar je takrat gledal v drugo stran.
          Kako se je zgodilo, še sam ni vedel, začutil je le, kakor da ga je nenadoma nekaj zgrabilo in ga vrglo k njenim nogam. Jokal je in ji objemal kolena. V prvem trenutku se je grozno ustrašila in ves obraz ji je odrevenel. Planila je kvišku in se vsa drhteča zazrla vanj. Vendar je takoj, že tisti hip, vse razumela. V očeh ji je zasijala neizmerna sreča; razumela je in zanjo ni bilo več dvoma, da jo ljubi, da jo neizmerno ljubi in da je naposled le prišel ta trenutek...
          Hotela sta že kaj reči, a nista mogla. V oči so jima navrele solze. Oba sta bila bleda in mršava; toda iz teh bolnih in bledih obrazov je že sijala zarja obnovljene prihodnosti, popolnega vstajenja v novo življenje. V življenje ju je obudila ljubezen, v srcu enega so bili neusahljivi viri življenja za srce drugega.
          Sklenila sta potrpežljivo čakati. Preostalo jima je še sedem let, dotlej pa toliko neznosnega trpljenja in toliko neizmerne sreče! Vendar je bil obujen v življenje in je to vedel, dodobra je čutil z vsem svojim obnovljenim bitjem, ona pa – ona pa je vendar živela samo od njegovega življenja!

F. Dostojevski, Zločin in kazen, Ljubljana, 2005; prevedel Marjan Poljanec

petek, 10. april 2020

S škarjami odrezal sebe

     Veliki petek je. Iz Njegove prebodene strani sta pritekli kri in voda. Ljubezen. Vzljubil nas je, ko smo bili še grešniki. A kako težko je včasih sprejeti to ljubezen! Ker je dar, ki se ne vsiljuje ...
     V romanu
Zločin in kazen (Dostojevski) je Raskolnikov tisti, ki ne sprejme daru, ki odkloni, odvrže milost. Zgodilo se je nekaj dni po tistem, ko je umoril staro oderuhinjo in njeno mlajšo sestro.
 

     V trenutku, ko je Raskolnikov stal pri ograji in še kar naprej neumno in zlovoljno gledal za odhajajočo se kočijo in si drgnil hrbet, je na lepem začutil, da mu nekdo tišči denar v roko. Pogledal je: bila je priletna trgovka v čepcu in čevljih iz kozlovine, z njo pa deklica s klobučkom in zelenim sončnikom, najbrž hči. "Vzemi, ljuba duša, v Kristusovem imenu." Vzel je in šli sta naprej. Dobil je dvajset kopejk. Glede na njegovo obleko in videz sta ga čisto lahko imeli za berača, za pravega nabiralca novčičev za pol kopejke; da pa sta mu dali kar dvajset kopejk, se je imel gotovo zahvaliti udarcu z bičem, ki je vzbudil njuno sočutje.
     Stisnil je kovanec v pest, naredil kakih deset korakov in se obrnil z obrazom proti Nevi, v smeri Zimskega dvorca. Na nebu ni bilo niti oblačka, voda pa skoraj temno modra, in takšna je Neva le malokrat. Kupola stolnice, ki se od nikoder ne očrtuje lepše, kakor če jo gledaš od tod, z mostu, kakih dvajset korakov pred kapelo, je kar žarela in skozi čisto ozračje je bilo mogoče razločno videti celo vsak okras na njej. Bolečina od švrka z bičem je ponehala in Raskolnikov je na udarec že pozabil; zdaj ga je izjemno zaposlovala ena sam nemirna in ne povsem jasna misel. Stal je in gledal v daljavo dolgo in napeto; ta kraj mu je bil še posebej znan. Ko je hodil na univerzo, se mu je navadno - mogoče najmanj stokrat - zlasti domov grede dogajalo, da se je ustavil ravno na tem mestu, se zastrmel prav v ta zares čudoviti razgled in se vsakikrat skoraj čudil nekemu svojemu nejasnemu in nerazumljivemu vtisu. Ta čudoviti razgled ga je zmerom navdal z nerazložljivim hladom; ta slikovita podoba je bila zanj polna nemega in gluhega duha... Vsakikrat se je čudil svojemu mračnemu in nedoumnemu vtisu in v nezaupanju do sebe odlagal rešitev te uganke na prihodnost. Zdaj se je nenadoma živo spomnil teh svojih nekdanjih vprašanj in zadreg in zazdelo se mu je, da se jih zdaj ni spomnil po naključju. Že zgolj to se mu je zdelo neznansko čudno, da se je ustavil na istem nekdanjem kraju, kakor da je v resnici pomislil, da lahko premišljuje o istih stvareh kakor nekoč in se posveča istim temam in podobam, kakršnim se je posvečal še... pred kratkim. Kar smešno se mu je zazdelo, hkrati pa ga je boleče stisnilo v prsih. V nekakšni globini, spodaj, nekje komaj vidno pod nogami, se mu je zdaj pokazalo vse, nekdanja preteklost, nekdanje misli, nekdanje naloge, téme in vtisi in ves ta razgled, on sam in vse, vse... Zdelo se mu je, da leti nekam navzgor in da vse izginja spred njegovih oči... Ko je nehote premaknil roko, ja mahoma začutil kovanec za dvajset kopejk, ki ga je stiskal v pesti. Odprl je roko, srepo pogledal novčič, zamahnil in ga zalučal v vodo; nato se je obrnil in odšel domov. Zazdelo se mu je, kakor da je v tem trenutku samega sebe s škarjami odrezal od vseh in vsega.

     V trenutku potrtosti, ko se je po umoru v srcu morilca začela "kazen", je Raskolnikov nepričakovano dobil dar. "Vzemi, ljuba duša, v Kristusovem imenu," mu je rekla priletna trgovka. Pomenljive so besede "v Kristusovem imenu" - zaradi Kristusa. Kristus ti pošilja dar, daje ti svojo ljubezen, odpuščanje, sprejmi ga. On pa je zamahnil in novčič zalučal v vodo. Zavrnil, odklonil je milost. S škarjami je odrezal samega sebe od vseh in vsega, kakor se mu je zazdelo. Podobno se je Juda Iškarjot po izdajstvo ločil od vseh: od Jezusa, od učencev in od judovskih voditeljev. Odrezati se, ločiti se od vseh in vsega, to je greh napuha. Gospod, usmili se nas, kadar tudi mi režemo sami sebe od drugih!



F. Dostojevski, Zločin in kazen, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005; prevedel Marjan Poljanec