nedelja, 30. september 2018

Zadostuje mi, da te samo vidim



Doma na kavču ležim, prebiram Cankarja in se oziram na blago obličje naše mami, ki s tresočo, ljubečo roko pripravlja kosilo. Naprošen sem bil, naj napišem nekaj o svetnikih danes, naj navedem kakšen primer sodobnega svetnika in omenim nekaj znakov svetosti v našem času. Kaj pa, če bi se ustavil kar ob naši mami? Zdi se mi, da v čudovitih, globokih gubah maminega zagorelega obraza vidim znamenja svetosti. Kot zorana njiva so njene gube, kot dozorelo klasje, sveže pečeni kruh. O čem govorijo? Kakšni so sadovi njenega polnega, preizkušenega, premoljenega življenja?

Ljubljena
Ko sem bil majhen, sem jo nekoč vprašal, koliko bi dobila zame, če bi me prodala. Le kaj ti pride na misel? je smeje odgovorila. Pa vendar, koliko bi dobila, enega jurja, dva ali tri? Kaj sprašuješ, saj veš, da te ne bi prodala. Kaj pa en koš zlata? sem vztrajal. Tudi ona je vztrajala, še vedno smehljaje: Ti Janko ti, kaj ti hodi po glavi, saj veš, da ni cene za človeka. Razumel sem, kako dragoceni smo ljudje, kakšne neprecenljive vrednosti. Te vrednosti se zaveda tudi naša mami. Čuti se ljubljeno in vredno ljubezni. Zaveda se, da si ljubezni ni zaslužila, temveč da jo je le ta dosegla in osvojila. Iz zavesti dragocenosti se rodi čut dostojanstva, istovetnosti. Seveda je grešnica – tega ne pozablja – a ljubljena. Ne išče potrditve svoje vrednosti pri ljudeh, nima pričakovanj in zahtev, kakšni bi morali biti drugi. Tudi si ne domišlja, kaj vse ji pripada in se ne pritožuje, če se ji kdaj zgodi kakšna krivica. Zaveda se, da njena vrednost ni odvisna od tega, kaj si o njej mislijo drugi. Gotovo ji ni vseeno, ker na primer njeni potomci ne živimo vedno po njenih naukih in zgledih; to jo boli, vendar ničesar ne zahteva in ne goji neke užaljenosti ali grenkobe. Samo moli, v dolgih nočnih urah, ko ne more spati. Moli in kliče blagoslova na vse nas, nehvaležne. Prav iz molitve je v teh dolgih devetdesetih letih zrasla njena gotovost, da je ljubljena. V družini smo običajno ob večerih molili kleče. Naš atek, krojač, je odložil svoje delo, pokleknil in vodil molitev. Tudi otroci smo klečali (in v utrujenosti preizkušali še vsakršne druge molitvene položaje), a mami je vedno molila stoje, ob likanju. In prepričan sem, da je med vsemi molila najbolj zbrano. Delo je prepletala z molitvijo, bila je Marta in Marija v enem.

Spokojna
Naša mami blago in dobrohotno sprejema vse, kar živi in se ji dogaja, sebe, ljudi, dogodke. To je sad sprave, odpuščanja, usmiljenja, ki ga je okušala v življenju. Spravljena je s preteklostjo, s seboj in z drugimi. Koliko preizkušenj je imela v svojem življenju: revščina otroštva, ko je izkusila tudi grenki kruh dekel in hlapcev, grozote druge svetovne vojne, skrb in žrtvovanje za družino osmih otrok z njihovimi različnimi življenjskimi potmi, zgodnja ovdovelost … Njeno žrtvovanje je ni vodilo v grenkobo in razočaranje, kakor se pogosto dogaja, temveč je dozorelo v spokojnost, ki jo je čutiti na njenem obrazu. V miru je, z vsem in vsemi. Počasi je rasla v zavedanju, da svet vodi in uravnava neka nevidna Previdnost, v luči katere ima vse svoj pomen in smisel. Ona ne obsoja in ne sodi. Podobna je tistemu svetniku Makariju, ki je postal kakor Bog na zemlji; kajti tako kot Bog varuje in ščiti svet, tako je Makarij pokrival slabosti, ki jih je videl, kot da ne bi videl, in ki je o njih slišal, kot da ne bi slišal. Seveda se naša mami tudi jezi – v teh dneh so razlog za njeno jezo politiki, ki sestavljajo novo vlado – a v srcu ostaja mirna, spokojna. Življenje jo je naredilo ponižno, a ne tako, da bi hodila naokoli (zdaj resda že težko hodi) s sklonjeno glavo, temveč tako, da drugim ni treba sklanjati glave pred njo. Imeti druge za boljše od sebe - v tem je prava ponižnost.

Nežna
Ker se zaveda svoje vrednosti, ker živi v miru in spravi, je sposobna živeti bližino, se pravi živeti zaupljiv odnos z Bogom in ljudmi. Sposobnost bližine je dragoceni sad prave duhovne rasti. Sposobnost zaupljivega, domačega, nežnega odnosa z Bogom, brez samo-opravičevanja, brez bolestnega obsojanja sebe in drugih, brez zapiranja v lastne občutke krivde. Bližina pomeni nežnost. Ne bojte se nežnosti, je vzklikal in vabil novoizvoljeni papež Frančišek. Bodite blizu ljudem, posebej ubogim, tistim na obrobju. Spominjam se, kako smo se kot otroci včasih norčevali iz kakega vaškega posebneža, ki je čudno govoril; norčevali smo se iz njegovega govorjenja in ga oponašali. No, nikar, ni lepo delati se norca iz takšnega človeka, nas je opozarjala mami. Nežnost ima moč, da ohranja dostojanstvo druge osebe in varuje njeno lepoto. Zato ne opravlja in ne obrekuje. Varovati lepoto druge osebe pomeni tudi graditi in ohranjati vez, občestvo z njo. Otroci smo se v družini čutili vedno sprejete in dobrodošle; nihče ni bil izključen, četudi se je kdaj morda sam oddaljil in šel svojo pot. Sposobnost živeti bližino, biti blizu, je predvsem vir pristnega veselja in radosti. Naša mami je polna nekega tihega veselja, ki se ne kaže toliko navzven, temveč ga je čutiti ob srečanju z njo. Zanjo v veliki meri veljajo besede meniha, ki je več let obiskoval svetega Antona Puščavnika, pa ga ni nikoli nič vprašal. Ko se je Anton enkrat zanimal, zakaj ga ničesar ne vpraša, mu je menih odgovoril: Zadostuje mi, da te samo vidim, oče. Brat Roger iz Taizíja, Jean Vanier, pater Špidlík, mati Terezija iz Kalkute, naša mami, to je nekaj oseb, ki sem jih v življenju sreč(ev)al in bi jim lahko rekel: Zadostuje mi, da te samo vidim ... Svetniki danes. 

- Objavljeno v reviji Cerkev danes (5/2018). 

sreda, 26. september 2018

Krivice voljno trpeti

Kako ravnati, da se krivičniku ne bodo zaprla vrata milosti

Ko je nekoč oče Janez Pritlikavec sedel pred cerkvijo, so se okrog njega zbrali bratje in ga spraševali o svojih mislih. To je videl eden od starcev, padel v skušnjavo zavisti in mu je rekel: »Janez, tvoj kozarec je poln strupa!« Janez je odgovoril: »Tako je, oče! In to si rekel, ko vidiš samo zunanjost. Kaj bi lahko šele rekel, če bi videl še notranjost!«

Priložnost za pričevanje preganjalcem
Krivice voljno trpeti je eno izmed sedmih duhovnih del usmiljenja. Utemeljeno je v Svetem pismu in v Jezusovem zgledu. Najprej nam pride na misel Jezusova beseda iz govora na gori: »Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve« (Mt 5,39-41). Težka, zahtevna beseda, ki pa je ne smemo vzeti dobesedno. Ko je bil namreč Jezus pred sodnim zborom in ga je nekdo udaril po enem licu, mu ni nastavil drugega, temveč je dejal: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,23). To lahko razumemo tako: Če te kdo udari, ne izgubi svojega miru, ne izgubi svoje ljubezni. Poskusi ostati v odnosu z drugim, ne da bi se oddaljil od njega. Tako je delal Jezus. On ni odgovoril z držo tistega, ki ga je udaril. Ostal je v miru in ljubezni. Nastaviti drugo lice pomeni na krivico odgovoriti tako, da bo dobro za tistega, ki je krivico storil. Tudi za krivičnika je še možnost rešitve, tudi njemu se lahko še razodene ljubezen. Glavno vprašanje je torej: Kako odgovoriti na krivico, da se krivičniku ne bodo zaprla vrata milosti? Jezus je učencem napovedal, da jim bodo preganjanja in krivice priložnost za pričevanje. Za pričevanje česa? Za pričevanje Božje ljubezni, ki jih je osvojila in za katero želijo, da bi osvojila tudi preganjalce.

Nujni pogoj – ker smo ljubljeni
Da bi mogli krivice voljno trpeti, je pri tem izrednega in odločilnega pomena temelj, ki ga najdemo v pismu Filipljanom: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 25-8). Jezus je mogel prenašati krivice in sramotenja v moči svojega dostojanstva, svoje podobe Boga. V zavesti, da je ljubljeni Božji Sin, se je mogel izprazniti in pustiti poteptati, pribiti na križ. Močno ljubljen od Očeta je želel to ljubezen razodeti in podariti vsem, tudi mučiteljem. Odpovedal se je svojim pravicam, da je ljudem ohranjal možnost občestva, rešitve, spreobrnjenja. Tudi Judežu, hudodelcema na križu, mučiteljem. Krivice lahko rodovitno trpi le tisti, ki je ljubljen, ki se je ukoreninil in utemeljil v ljubezni.
To še posebej velja za mučence. Mučenec je tisti, ki umira z molitvijo za krvnike. Tako je delal sv. Štefan, tako mnogi mučenci, vse do danes. Mučenec, ki moli za mučitelje, hoče reči tole: Jaz sem tako močno ljubljen, da želim to ljubezen tudi tebi, ki me mučiš. Vem, da ta ljubezen lahko osvoji tudi tebe. Brez te molitve bi bili preganjani kristjani zgolj heroji, ti pa ne zanimajo nikogar. Cerkev ne časti herojev, temveč mučence. Njim podobni so bili tudi nekateri puščavniki, npr. oče Zaharija, ki je vrgel svojo kapo na tla, jo poteptal z nogami in dejal, da biti menih pomeni pustiti se poteptati kot tista kapa. Odlično! Nekdo hodi po tebi, ti pa ostajaš miren in se ne jeziš. Znova ne pozabimo: To je lahko rekel le nekdo, ki se je zavedal svojega dostojanstva Božjega otroka. Samo v moči tega dostojanstva se je možno pustiti poteptati. Sicer bi šlo za herojstvo, mazohizem ali kaj podobno sterilnega. Žrtvovanje iz naše, zgolj človeške velikodušnosti, nujno vodi v zagrenjenost, razočaranje, obtoževanje in zahteve do drugih. Zato je nevarno in škodljivo, če skušamo prenašati krivice zgolj iz lastnih močeh. Nevarno in škodljivo, za nas in za druge.

Odgovor ni en sam
Ne moremo mimo popolnega veselja svetega asiškega ubožca. Saj poznate zgodbo o popolnem veselje, kajne? Tvoj redovni sobrat (minorit ali frančiškan) te zmerja in pretepe, ti pa to potrpežljivo prenašaš, ponižno misleč celo, da te pretepa po Božjem naročilu – to je popolno veselje! Frančišek je v tem videl največjo podobnost s Kristusom, ki je sam sebe izpraznil in sprejel sramotno smrt na križu. Kakor je Kristus s to držo vse pritegnil k sebi, kakor je tako zbral razkropljene ovce v eno čredo, je tudi Frančišek zbiral brate in ohranjal skupnost tako, da se je odpovedal svojim pravicam. Odpovedal se je temu, kar mu je pripadalo, da bi v občestvu ohranil tistega brata, ki ga je (naj bi ga) sramotil in pretepal. In to je mogel storiti le nekdo, ki je bil zelo, zelo ljubljen, ki ga je prevzela Kristusova ljubezen. Nobena žalitev, nobena krivica, mu ni mogla vzeti tega dostojanstva, te vrednosti, ki jo je imel v Bogu.
In mi? Vabljeni smo, da krivice voljno trpimo. K temu nas spodbuja papež Frančišek, posebej je to poudarjal v jubilejnem letu usmiljenja. Tudi za nas je pomembno, da se najprej ukoreninimo in utemeljimo v Božji ljubezni. To je temelj. Brez zavesti, da smo dragoceni Božji otroci, ljubljeni in blagoslovljeni, ne bo šlo. Očetova ljubezen, ki jo doživljamo, pripada tudi tistim, ki nam storijo krivico. Če mi je nekdo nasproten in se borim za svojo pravico, ali pričujem za Očetovo ljubezen in veličino? Če ne vključim drugega v delitev te ljubezni, ali sem Gospodova priča? Gotovo ne. In ne gre samo za to, da nekaj naredim za drugega, temveč za način, da bi se drugi čutil dragocenega, deležnega istega dostojanstva kot jaz, da bi v svobodi odkril Božjo ljubezen, ki jo okušam tudi jaz. Drugi ne potrebuje moje ljubezni, temveč da po meni odkrije veličino Božje ljubezni. Kako konkretno odgovoriti na krivico, ki jo doživimo, pa mora biti podvrženo razločevanju, to je razsodnemu odločanju glede tega, kaj bo zares pomagalo krivičniku, da se mu razodene Očetova ljubezen. Enkrat bo odgovor drugo lice, drugič meja, ki jo bomo postavili, tretjič udarec (ljubeč, seveda), četrtič v hudomušnem slogu očeta Janeza Pritlikavca …


- Besedilo je bilo objavljeno v Božjem okolju (2108/4)