Od
zveri do hišnih ljubljenčkov
Tedaj
je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je
postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled
lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin,
reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je:
Človek
naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz
Božjih ust«
(Mt 4,1-4).
Čemu
skušnjave?
V
začetku evangeljskega odlomka o Jezusovih skušnjavah je rečeno, da
je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da
bi ga hudič skušal. Tale veznik da
nas verjetno čudi. Sveti Duh naj bi odvedel Jezusa v puščavo z
namenom, da bi bil Jezus skušan? In da tako ravna tudi z nami? To
nam je težko razumeti ali sprejeti. In vendar, prav to razodeva
Božja beseda. Bog v svoji previdnosti želi, da se soočimo s
skušnjavami. Očitno se mu zdi, da je to dobro za nas, dobro za našo
rast v Duhu. Čemu torej skušnjave? Kakšen je njihov namen? Kako
naj se borimo z njimi, da bo naš duhovni boj koristen, rodoviten?
Kako jih lahko obrnemo sebi v prid?
Na
preizkušnji je naša istovetnost, dostojanstvo
Jezus
je šel v puščavo takoj po svojem krstu. V njem so še odzvanjale
besede Očeta: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
Te besede izražajo Jezusovo istovetnost, dostojanstvo, njegovo
dragocenost v Očetovih očeh. V puščavi skuša hudič v Jezusu
omajati to njegovo zavest, da je ljubljen in dragocen. Želi mu
nekako vsiliti dvom o njegovi istovetnosti, o tem, kar on v resnici
je. Skušnjavec namreč začenja: »Če si Božji Sin ...« Kot bi
hotel reči: Vidiš, kakšen je tvoj oče! Nič ne poskrbi zate,
ničesar mu ne pomeniš. Še umrl boš od lakote! Glej, jaz ti bom
pomagal. Naredi iz teh kamnov kruh.
Jezus
se brani tako, da navaja Božjo besedo, ki jo je premišljeval v
puščavi. Ne pogovarja se s skušnjavo, kakor je storila Eva v raju,
ko je padla v pogovor s kačo. Eva se je ustrašila, sprva branila
Boga, nato pa počasi sprejela misel skušnjavca in začela dvomiti v
Božjo dobroto in naklonjenost. Misel, ki jo je skušala, je Evo vso
prevzela in potegnila vase. Kar zlepila se je s skušnjavo, se z njo
poistovetila. Jezus pa ni storil tega. Skušnjave se ni ustrašil in
ni padel v pogovor z njo. Preprosto je nanjo odgovoril tako, da je
izrekel vrstico iz Svetega pisma. Branil se je z Božjo besedo. Zvita
misel skušnjavca ga ni potegnila noter, ni se ga dotaknila, ni se
zlepil z njo. Ohranil je »varno razdaljo«, primerno distanco. S
pomočjo Božje besede je ohranjal svoje dostojanstvo, ki mu ga je
hudič hotel omajati.
»Kdo
si in odkod?«
Podobno
se je pred skušnjavami branil tudi eden prvih in največjih
puščavnikov, sv. Anton. Predvsem se skušnjav ni bal. Kadar so
prišle, je preprosto naredil znamenje križa in so zbežale. Včasih
jih je spravil v slabo voljo, ko jim je odgovarjal s humorjem. Nekoč
so ga skušnjave napadle v podobah različnih divjih zveri. »Joj,
če bi imele kakšno moč, bi bila dovolj ena, da bi me požrla.
Zakaj vas je prišlo toliko?« V svojem znamenitem govoru menihom je
glede skušnjav med drugim dejal tole: »Da boste brez strahu, imejte
proti njim (prikaznim) tudi tole zanesljivo znamenje. Ko se pojavi
kakšna prikazen, naj se nihče ne zgrudi od groze, temveč naj jo,
kakršnakoli že je, najprej pogumno vpraša: 'Kdo si in odkod?' In
če gre za videnje svetih, te bodo popolnoma prepričali ter tvoj
strah spremenili v radost. Če pa je prikazen hudičeva, bo ob
pogledu na utrjenega duha takoj ob svojo moč. Že samo vprašanje,
'Kdo si in odkod,' je namreč znamenje mirnosti« (Sv. Atanazij
Aleksandrijski, O
življenju blaženega Antona Velikega,
št. 43). Skušnjave je torej treba vprašati, kdo so in odkod
prihajajo, se pravi iz katerega tabora prihajajo, iz našega ali iz
sovražnikovega, in nam bodo povedale. Že samo dejstvo, da jim
postavimo to vprašanje, je znamenje, da se jih ne bojimo, da
ostajamo mirni in nas ne potegnejo v pogovor, nas ne vsrkajo vase.
Nisem
grešil!
Naj
navedem še en lep primer iz puščave, ki mi je zelo všeč. Nek
brat (puščavnik) je šel k reki po vodo, tam srečal žensko, ki je
prala perilo in z njo grešil. Po grehu je zajel vodo in se napotil
proti svoji celici. Toda demoni so ga napadli in mučili s temi
mislimi: »In zdaj, kam greš? Ni več rešitve zate! Čemu bi še
bil v nadlego svetu?« Brat je razumel, da ga misli hočejo
pripeljati v obup. Rekel je svojim mislim: »Od kod prihajate, da me
hočete tako mučiti in privesti v obup? Nisem grešil! Še enkrat
vam rečem, nisem grešil!« Vrnil se je v svojo celico in živel v
samoti kot prej. Gospod pa je razodel nekemu starcu, ki je živel tam
blizu, da je ta brat zmagal, potem ko je padel. Starec je torej šel
k njemu in mu rekel: »Kako si?« - »Dobro, oče,« mu odgovori. In
starec: »Te ni nekaj mučilo v teh dneh?« - »Nič,« odgovori. -
»Bog mi je razodel, da si zmagal, potem ko si padel,« nadaljuje
starec. Tedaj brat pove, kaj se mu je pripetilo in starec mu reče:
»Resnično, brat, tvoja razsodnost je zlomila sovražnikovo moč.«
V
čem je bila ta bratova razsodnost? Videli smo, da so ga po grehu
napadle misli, ki so ga obtoževale in skušale pripeljati do obupa.
Napadli so ga občutki krivde, kakor se ponavadi zgodi po grehu. Brat
se je uprl tem sovražnim mislim tako, da jih je povsem razorožil:
»Nisem grešil!« To je moralo presenetiti skušnjavca! Ni mu
uspelo, da bi puščavnika pritegnil v pogovor z mislimi, ki mu jih
je polagal v dušo. Brat se jih ni ustrašil, niso ga potegnile vase,
temveč jim je postregel z najbolj nenavadnim odgovorom. Sovražnik
je bil gotov.
Potem pa je brat odšel v svojo celico in nadaljeval z delom in s
svojo običajno molitvijo: Gospod, usmili se mene, grešnika!
Koliko
modrosti je v tej bratovi razsodnosti! K njemu bi morali v šolo.
Ni
tako divje zveri na svetu
Poglejmo
še Ignacija Lojolskega. V knjižici Duhovne
vaje,
v sklopu Pravil za razločevanje, najdemo tale izrek (naj vas ne
moti, da je Ignacij uporabil podobo ženske):
Sovražnik
(tj. skušnjavec, hudi duh) se vede kakor ženska: slab je pred
močnim, močan pa pred popustljivim. Kakor je namreč lastno za
ženo, da v prepiru z možem izgubi pogum in zbeži, ko se ji mož
odločno postavi po robu; a nasprotno, če možu upade pogum in začne
bežati, v ženi zraste jeza, maščevalnost in okrutnost čez mero;
prav tako je značilno za sovražnika, da oslabi in zgubi pogum in
njegove skušnjave pobegnejo, kadar jim tisti, ki se vadi v duhovnih
stvareh, neustrašno pokaže odločnost in dela prav nasprotno. Toda
če se oseba, ki se vadi, zboji in izgubi pogum v skušnjavah, ni
tako divje zveri na svetu, kakor je sovražnik človeške narave, ko
si s tako zlobnostjo prizadeva, da bi dosegel svoje hudobne namene
(Dv
325).
Znova
lepo vidimo, kako smrtonosen je strah pred skušnjavo. Treba je
neustrašno pokazati odločnost in delati prav nasprotno, pravi
Ignacij. Kakor Jezus v puščavi, kakor Anton, kakor tisti brat, ki
je grešil ob vodi. S pomočjo Božje besede, s humorjem, z znamenjem
križa … Skušnjave ne smemo vzeti resno, sicer nas bo potegnila
noter.
Ohranjati
notranjo svobodo
Truditi
se moramo torej za razdaljo, za nek prostor notranje svobode, v
katerem ohranjamo zavest, da smo dragoceni v Božjih očeh. Prostor,
v katerem moremo ne samo ohranjati svoje dostojanstvo, temveč celo
rasti v zavesti, da smo izvoljeni, sveti in ljubljeni, ustvarjeni po
Božji podobi, blagoslovljeni, udje skrivnostnega Kristusovega
telesa. Bolj ko ohranjamo in gojimo to zavest, manj moči bodo imele
skušnjave. Prostor notranje svobode lahko ohranjamo tako, da se na
nek način razdelimo v dve osebi. Na eni strani sem resnični jaz,
človek dostojanstva, dragocen v Božjih očeh, na drugi strani pa
sem jaz, ki doživljam različne stvari (skušnjave vseh vrst, grešna
nagnjenja, strahove,
občutke krivde, doživljanje
tesnobe, obsojanje drugih, potrtost
…). Resnični jaz lahko nagovori onega drugega, kakor je storil
psalmist: »Zakaj si potrta moja duša, in se vznemirjaš v meni?
Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega
Boga« (Ps 42,6.12; 43,5).
Udomačiti
zveri
Podobno
kot sv. Anton pogosto doživljamo skušnjave kot divje zveri (tudi
sv. Ignacij govori o sovražniku kot o divji zveri). Ko nas napadejo,
se jih ustrašimo in običajno kar otrpnemo, še pobegniti ne moremo.
Kakor otrpne in počepi kokoš, če jo napade lisica, tako tudi mi
postanemo lahek plen sovražniku. Zato je potrebno te zveri
udomačiti. Ponavadi se trudimo, da bi jih pregnali, da bi se jih
izognili, da bi jih izkoreninili. A to ni prava pot. Treba jih je
udomačiti, izgubiti strah pred njimi. Tako nam bodo postale celo
zaveznice. Najprej jim lahko damo imena. Za vsako izberemo neko
ljubkovalno ime, ki nam je všeč, npr. jeza je lahko sestra
Vihravka, sram mala Rdečka, požrešnost bratec Želodček in
podobno (bodimo ustvarjalni!). Ko nas potem napadejo, jih pokličemo
po imenu, jih pozdravimo, jih sprejmimo s kakšno šalo – počasi
se bodo udomačile. Smejo biti, a niso nevarne. Medtem pa – in to
je zelo pomembno! – v trenutku notranje svobode, obnovimo zavest o
svojem dostojanstvu, tako da npr. izrečemo kratko molitev, nekajkrat
ponovimo Božjo besedo, ki nam je blizu, se zavemo Gospodove
navzočnosti itd. Tako nam bodo skušnjave pomagale, da bomo molili
in rasli v zaupnosti z Gospodom. Postale bodo naše zaveznice.
Postni
čas je lepa priložnost, da se vadimo. Skušnjave,
divje
zveri, bodo sčasoma postale prijazne hišne ljubljenke,
prijateljice.
Z Bogom, seveda!