Kikiriki

      V Španiji, v Manresi, kjer sem na tečaju ignacijanske duhovnosti, me že nekaj tednov spremlja petelinje petje. Pernati glasbenik, ki se oglaša nekje pod mojim oknom, je precej neurejen, saj nikoli ne začne kikirikati ob istem času. Najzgodnejše javljanje je bilo slišati nekaj čez tretjo. Petje se potem z različnimi odmori nadaljuje vse do zgodnjega večera, ko gre petelin »s kokošmi spat«.

      Moram reči, da me kikirikanje nikakor ne moti. Nasprotno, že od prvega jutra mi prinaša veliko veselja. Spominja me namreč na čas blaženega otroštva, ko je bilo življenje tako lepo, novo, sveže. Petelinje petje je bila prva glasba, ki se je vtisnila v mojo dušo. Kako dragoceni so otroški spomini! Tole pravi o njih Dostojevski: »Vedite, da ni ničesar višjega in močnejšega in bolj zdravega in koristnega za nadaljnje življenje, kot je kak dober spomin, ki si ga posebej ohranimo še iz detinstva, iz hiše svojih staršev. Veliko vam govorijo o vaši vzgoji, toda tak krasen, svet spomin, ohranjen iz otroških let, je morda ravno najboljša vzgoja. Če odnese človek s seboj v življenje mnogo takih spominov, je rešen za vse žive dni. In tudi če nam ostane v srcu en sam lep spomin, utegne tudi to kdaj služiti naši rešitvi ...«

      Petelinje oglašanje mi je oživelo spomin na neko poletno jutro, bilo mi je štiri, pet let. Sonce je sijalo, sosedov petelin je pel, nekaj muh se je razigrano lovilo pod stropom spalnice, kjer sem se ravnokar prebudil, poln nekega tolažečega občutka svobode otroka, ki ga še ne težijo vsakdanje skrbi. Slišati je bilo tudi glas kose. To je mami na vrtu, sem pomislil, še malo poležal, potem pa vstal in stekel ven na prag, kar tako, bos in v skromni spalni oblekci. Zagledal sem mami, ki je kosila v sadovnjaku nad našo hišo. »Janko, pojdi v kuhinjo, na mizi imaš gres,« mi je zaklicala. Pohitel sem v kuhinjo, vso svetlo, polno topline in domačnosti. Na mizi je bil plehnat krožnik pšeničnega zdroba, še toplega, z debelo mlečno kožo po vrhu. Kako slasten je bil! S kakšno slastjo sem okušal mamino ljubezen! Še zdaj jo okušam, ob petelinjem petju ...