Vaja v niču

»Če kdo misli, da je nekaj, čeprav je nič, vara samega sebe« (Gal 6,3).

Prijetno, a varljivo. Kadar o sebi mislim, da sem nekaj – in takšne misli mi nikakor niso tuje –, me to navdaja z ugodjem. In ker ta »nekaj« zaznavam predvsem, ko se primerjam z drugimi, se hitro znajdem nad njimi in jih gledam zviška. Samemu sebi se zdim sijajnejši, kot sem v resnici. Grški izraz hyperephanía, ki ga prevajamo z napuhom, bi lahko poslovenili kot pretiran sijaj. Človek se pretirano sveti. Samemu sebi, seveda, manj drugim. Prijetno, a varljivo.

Sv. Pavel pravi, da sem v resnici nič. Ustvarjen sem iz nič, vse mi je podarjeno, tudi sam sebi sem podarjen. Takole piše Pavel Korinčanom, ki so se napihovali v prid enega proti drugemu: »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?« (1 Kor 4,7). Zavedati se torej, da sem nič, postajati nič, to je moja pot. Pri tem pa se moram varovati neke izkrivljene, sključene ponižnosti, poniževanja in celo sovraštva do sebe. Gre namreč za hvaležen uvid, da je vse dar, da je vse milost. Moja istovetnost, moj izvor je božanski. Podoben sem Bogu, kot takšen pa sem povabljen na pot izničevanja, kakor Kristus, ki »se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika« (Flp 2,6-7). Kenoza (izpraznjenje, izničenje) Božjega Sina. Le ta je rodovitna, le ta je radostna.

»Uri se v niču. Vera – to so vaje v niču,« je zapisal filozof Gorazd Kocijančič. Iz njegove knjige O nekaterih drugih, štirje eseji o preobilju (Ljubljana 2016) navajam nekaj misli avtorjev, ki so bili dobri vajenci v niču. Kot povabilo k vaji …

Sv. Bazilij Veliki je govoril o »indeferentnosti do (lastnega življenja)« kot sestavnem delu »nošenja križa«, h kateremu je poklican vsak kristjan.

Sv. Ambrozij daje govoriti Kristusu: »Pri meni biva, kdor od-biva sebi. Pri meni biva, kdor sebi zanikuje sebe...«

Sv. Gregor Veliki: Ne gre za odpoved našim stvarem, ampak nas samih, za zanikanje našega sebstva.

Sv. Tomaž Akvinski: »Moraš se zanikati in se imeti za nič.«

Sv. Bonaventura: Ker vsa ustvarjena bitja »izvirajo iz enega Počela in so bila ustvarjena iz nič, je resnično moder tisti človek, ki resnično spoznava ničnost sebe in drugih – ter vzvišenost prvega Počela.«

V Hoji za Kristusom beremo: »Za to se trudi, za to môli, to žêli, da se znebiš vsega svojega (db. vse svójosti) in boš gol hodil za golim Jezusom … Bodi čist in notranje svoboden in ne zapletaj se v nič ustvarjenega. Biti moraš do kraja nenavezan in prinašati Bogu čisto srce, če hočeš biti spokojen in videti, kako sladek je Gospod.«

Sv. Janez od Križa: k zedinjenju z Bogom vodi pot, ki gre skozi nada, nič – kar pomeni popolno odmaknjenost od vsakega ustvarjenega bitja, tako čutnega kot inteligibilnega.

Kardinal de Berulla (1575-1629): »Biti moramo nič, obravnavati se moramo kot nič … in biti le v Njem.«

Bl. Marija od Učlovečenja, karmeličanka, je na noč pred svojo smrtjo dejala: »Celo smrti si ne želim bolj od življenja. Hočem, kar hoče Bog in nič drugega.«

Sv. Claude de Colombière: »Prosim Boga, da bi lahko živel brez tukajšnjih užitkov, tudi brez rajskih užitkov, v popolni osvobojenosti, navezan le Nanj … Mir je le v popolni pozabi samega sebe; odločiti se moramo, da pozabimo vse, celo svoje duhovne interese, da bi iskali zgolj čisto Božje veličastvo.«

Papež Klement XI. (1649-1721): »Hočem, karkoli Ti hočeš; hočem, ker Ti hočeš; hočem, kakor Ti hočeš; hočem, dokler Ti hočeš.«

Bl. Libermann (†1852) je pisal svojemu korespondentu: »Bodimo kot nič, imejte se pred Njim za nič … Vedno se imejte za nične in nebivajoče pred Njim. Nikoli se ne ozirajte nase. V tem pogledu morate biti, kot da ne bi nikdar bili.«

Sv. Tereza iz Lisieuxa, ki je pred smrtjo v karmelski osami šla skozi vsa brezna modernega ateističnega nihilizma, je v pismu materi Agnes zapisala: »Želela bi biti pozabljena, ne samo od ustvarjenih bitij, temveč od same sebe, želela bi biti tako zvedena na nič, da ne bi imela več nobene želje.«