torek, 15. oktober 2019

Ne videti hudobije drugih

          "Obstajajo tri vrline, ki vedno razsvetljujejo um: ne videti hudobije drugih, mirno prenašati, kar se zgodi in delati dobro tistim, ki delajo zlo," sta v Filokaliji (zbirki spisov o askezi, molitvi in čuječnosti) zapisala Kalist in Ignacij (11. in 12. stoletje).
          Misel, ki sta si jo avtorja sposodila pri svetem Izaku Sirskem (7. stoletje), je vsekakor nastala po navdihu Jezusovega govora na gori (prim. Mt 5-7), v katerem Jezus spodbuja, naj ne gledamo iveri (se pravi hudobije) v očesu svojega brata, naj molimo za tiste, ki nas sovražijo, naj delamo dobro tistim, ki nam delajo zlo, naj govorimo dobro o tistih, ki o nas govorijo slabo in podobno. 
          Kako ne videti hudobije drugih? Ali je to sploh mogoče? O puščavniku svetem Makariju Velikem so pripovedovali, da "je postal, kakor je pisano, Bog na zemlji (prim. Ps 82,6); kajti tako kot Bog varuje in ščiti svet, tako je oče Makarij pokrival slabosti, ki jih je videl, kot da ne bi videl, in ki je o njih slišal, kot da ne bi slišal." Njegovo srce je bilo čisto in po besedah apostola Pavla je čistim vse čisto (prim. Tit 1,15). Seveda je Makarij opazil slabosti in zlo drugih, vendar je do njih gojil usmiljenje in ljubezen, ki je bila podobna božji. Po besedah drugega puščavnika, Evagrija Pontskega, se je Makarij imel "za enega z vsemi, saj je bil prepričan, da v vsakem neprestano vidi samega sebe". Grehe, ki jih je videl pri drugih, je vzel za svoje in v skesanosti jokal nad njimi. In takšna drža srca razveseljuje Božje srce.
          Naj povedano osvetlim s primerom, ki sem ga slišal pred kratkim: Oče in mati imata več otrok in eden izmed njih je lahko bolj težaven, naporen, samosvoj ... Iz šole (od učitelja ali ravnateljice) dobita sporočilo: "Vaš otrok je nemogoč, nič ni z njim." To ju seveda razžalosti. A sporočilo iz šole je lahko tudi drugačno: "Vaš otrok je nemogoč. A danes sem se pogovoril/a z njim in zdi se mi, da se bodo stvari izboljšale." Takšno sporočilo starše pomiri in lahko celo razveseli, saj vidijo, da njunega težavnega otroka ljudje sprejemajo in mu skušajo z ljubeznijo pomagati. Podobno je pri Bogu: Vsi smo njegovi otroci. Ko eden izmed nas greši, ko postane nemogoč, a ga bližnji kljub temu sprejemajo, ne obsojajo in so dobri do njega - torej na nek način ne vidijo njegove hudobije -, je Bogu to v neizmerno veselje, saj vidi, da so njegovi otroci dobri do tistega težavnega otroka. To pomeni ne videti hudobije drugih in po zgledu Makarija pokrivati slabosti, ki jih vidimo, kot bi jih ne videli. Če že mi, ki smo grešniki, sprejemamo in ljubimo bližnjega, ki greši, koliko bolj ga bo nebeški Oče sprejemal in ljubil v svojem neizmernem usmiljenju! 


petek, 11. oktober 2019

Kot bi se dotikal bližine

          Pred nekaj meseci sem v svojem blogu napisal, kako sem se razveselil izzida pesniške zbirke Gorazda Kocijančiča Od Talesa do tebe, apokrifne zgodovine evropske filozofije. Štirikrat sem jo že prebral, za prvi vtis. Bogato, globoko, okusno branje o ljubezni do modrosti, o skrivnostnem človeškem duhu in seveda, o Skrivnosti sami. Med drugimi sem se ustavil ob treh mislih, o katerih nekaj besed (poudarki so moji):

          Prva je iz pesnitve o Justinu, filozofu in mučencu (str. 78). Govori Junij Rustik, rimski prefekt, ki se je pripravljal, da Justina muči in usmrti. Med drugim pravi: "Zato mi gre ta starec hudo na živce, / lažnivo zamotan v filozofski plašč. / Kar koli ga vprašam, zašepeta: 'Jezus.' / In to ne kot željo in priznanje napake, / kot krik pred molkom, klicanje izmišljenega, / ampak kot bi se dotikal bližine." Ta zadnji verz se me je dotaknil, "kot bi se dotikal bližine". Rimski uradnik je v Justinovem šepetanju imena Jezus prepoznal resničnost Boga, v katerega mučenec veruje in h kateremu moli. Tako moli, kot bi se dotikal Njegove bližine. To tudi v meni prebuja žejo po molitvi, po dotiku bližine Gospoda.
          Druga misel je iz zapisa o Viljemu iz Occama (str. 148). Tokrat govori njegov učenec: "Ne tolaži se zato z ničem. Vsemogočni zmore vse, zanj ni meja in ne pravil. Pred Njim te je zato premalo groza in premalo te navdaja s srečo." Pred skrivnostnim Bogom nas je premalo groza, se pravi, da ga premalo vzamemo resno, premalo nas pretrese, v smislu besede, ki jo je Bog govoril po  preroku Izaiju: "Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu in se trese pred mojo besedo." Ne gre za nek servilni strah, temveč za držo strahospoštovanja pred Bogom, držo, ki je začetek modrosti. Pred Njim nas je premalo groza in premalo nas navdaja s srečo. Naše hrepenenje po Bogu ne more nikoli biti zadovoljeno, naše želje nikoli nasičene. Bog je skrivnost, ki ji nikoli ne moremo priti do dna, je ljubezen, ki je nikoli ne moremo vse okusiti in izčrpati. Prehitro se zadovoljimo z nekim površinskim odnosom z Bogom, ne gremo v globino, premalo nas navdaja s srečo.
          In še tretja misel, iz Kocijančičeve pesmi, namenjene Marsiliju Ficinu (str. 154), odpadlemu duhovniku, ki se je vrgel v filozofijo. V pesmi Marsilija s trdo besedo izziva Girolamo Savonarola: "Zagonil si biser, zapravil si zaklad. Ne govori mi o erosu in lepoti. Človeško lepoto vidiš prej, kot jo ljubiš, Božjo pa moraš že ljubiti, če jo želiš uzreti." Človek, ki se Skrivnosti ne približuje z ljubeznijo, je ne bo okusil. Brez dobrohotnosti in naklonjenosti do Božje besede se nam le ta ne bo odprla. Brez ljubeče odprtosti in zaupanja v molitvi ne bomo okušali, ne bomo zrli Božje lepote ...