PROSTITUTKA - PRIPROŠNJICA GREŠNIKOV

          Dostojevski, Zločin in kazen: Po krutem zločinu, ko je morilec Raskolnikov že začel okušati kazen, je po milosti Božji spoznal Sonjo. To krhko osemnajstletno dekle, ki jo je kruta družinska revščina potisnila v prostitucijo, je morilcu brala iz evangelija, brez obsojanja sprejela njegovo priznanje zločina in končno šla za njim v Sibirijo, kjer je po njeni ljubezni Raskolnikov prišel do skesanosti in novega življenja. V epilogu je pisatelj upodobil Sonjo s potezami z ikone Božje Matere, Priprošnjice grešnikov (na sliki). Takole pravi:
          "Še nekega vprašanja Raskolnikov ni mogel rešiti: zakaj so vsi tako vzljubili Sonjo? Prilizovala se jim ni; srečevali so jo poredko, samo včasih na delu, kadar je prišla za trenutek, da ga vidi. Vendar so jo že vsi poznali in tudi vedeli, da je prišla za njim; vedeli so, kako živi in kje. Denarja jim ni dajala, kakih posebnih uslug jim ni izkazovala. Samo enkrat, o božiču, je prinesla dar za vso kaznilnico: piroge in pogače. Toda polagoma so se vzpostavili med njimi in Sonjo nekateri tesnejši stiki: pisala jim je pisma za domače in jih oddajala na pošto. Njihovi sorodniki in sorodnice, ki so prihajali v mesto, so po njihovem naročilu izročali Sonji stvari in celo denar zanje. Njihove žene in ljubice so jo poznale in hodile k njej. In kadar je prišla k Raskolnikovu na delovišče in je srečala skupino kaznjencev, ki so šli na delo, so vsi snemali kape in jo pozdravljali: »Matuška Sofja Semjonovna, mati ti naša nežna, ljubeča!« so pravili ti grobi, žigosani katoržniki temu majcenemu in suhljatemu bitju. Sonja se je smehljala in ozdravljala in vsem je bilo všeč, kadar se jim je smehljala. Všeč jim je bila celo njena hoja, obračali so se za njo, da so videli, kako hodi, in jo hvalili; hvalili so jo celo zato, ker je bila tako majhna, in jo hvalili kar tako, ne da bi vedeli zakaj. K njej so se hodili celo zdravit."

 

Jesensko jutro

          Jesensko jutro, čas kostanja in zrele ajde. "A gremo po kostanj?" je nekdo dejal. In smo šli: Martinkov Darko, Ustankov Marjan, Kramarjev Andrej, Žufetov Stane, Rudelnov Roman in Janez, pa morda še kdo ... več otrok kot kostanja. Na Velko Lašno smo šli, tam ga je menda veliko, so pravili. Vrečke v žepih, na obrazih pa sanje o vročih pečenih kostanjih.
          Malo iz gorske vasice, na makadamski cesti v smeri Zlatega Polja, pa prizor: Ajdovo polje v bregu vzdolž ceste, v jutranji rosi in megli, skozi katero se je prebijalo jesensko sonce in grelo upehana lica mladih ravbarjev ... Prizor, ki se mi je vtisnil v srce, utrinek lepote, ki še zdaj, po petdesetih letih, greje mojo dušo. Kako je mogoče, da en tak trenutek neizbrisno ostane v spominu in govori o Lepoti?! Nebesa ...
          Zato še zdaj, ko hodim na obisk k naši mami, rad zavijem čez Lašno. Kramarjevega Andreja ni več, tiste ajdove njive tudi ne, kostanji čakajo na kakšne druge otroke, a lepo je še vedno pri srcu ...

                                 Foto: J. P.

 

Je lepota v Sodomi?

          Včeraj (sreda, 7. oktober 2020) smo v Ignacijevem domu duhovnosti začeli z duhovnimi večeri ob Dostojevskem. Naslov večerov je SVET BO REŠILA LEPOTA, zato je bil prvi večer posvečen prav temi o lepoti. V odlomku iz romana Bratje Karamazovi, ki ga je na listu prejel vsak udeleženec, je del izpovedi Mitje, najstarejšega izmed bratov, ki jo je zaupal najmlajšemu Aljoši, novincu v samostanu. Mitja je človek velikih strasti in notranjih nasprotij, v nenehnem boju med plemenitostjo in padanjem v brezno strasti in greha. Poglejmo, kaj je povedal o skrivnostni lepoti:

           »Žužek tone v sladostrastju!

           Jaz, brat, sem ta žužek, to je rečeno prav o meni. In vsi mi, Karamazovi, smo takšni, tudi v tebi, angelu, živi ta žužek in bo v tvoji krvi rodil viharje. To so viharji, kajti sladostrastje je vihar, več kot vihar! Lepota je nekaj strašnega in grozljivega! Strašna je zato, ker se je ne da opredeliti, opredeliti se je pa ne da zato, ker nam je Bog zastavil same uganke. Tukaj se stikajo bregovi in vsa protislovja živijo skupaj. Jaz, brat, sem zelo neizobražen, ampak o tem sem veliko razmišljal. Strašno veliko je skrivnosti! Preveč ugank muči človeka na svetu. Razvozlavaj jih, kakor veš in znaš, in zlezi suh iz vode. Lepota! Pri tem pa ne morem prenesti, da včasih kak človek, celo tak z najplemenitejšim srcem in vzvišenim umom, začne z idealom Madone, konča pa s sodomskim idealom. Še grozljivejše je, če kdo, ki že ima v duši sodomski ideal, ne zanikuje tudi Madoninega ter mu od njega srce gori in mu resnično gori, tako kot v nedolžnih mladih letih. Ja, človek je širok, celo preširok, jaz bi ga zožil. Vrag naj ve, kako je z vsem tem! To, kar se razumu zdi sramotno, je za srce ena sama lepota. Je lepota v Sodomi? Verjemi mi, da se za veliko večino ljudi skriva prav v Sodomi - si poznal to skrivnost ali ne? Grozljivo je to, da je lepota ne samo strašna, ampak tudi skrivnostna. Tukaj se hudič bojuje z Bogom in bojišče so človeška srca.«

          Po prebranem odlomku in kratki razlagi smo nekaj časa ostali v tišini, potem pa je vsakdo lahko podelil svoj odmev, kar ga je nagovorilo. Razmišljali smo o mnogih ugankah, ki nam jih je zastavil Bog. O protislovjih, ki jih doživljamo v sebi, v svetu, v Cerkvi. Pogosto nam je težko sprejemati ta protislovja, to širino človeka, ki hrepeni po idealu Madone (tj. po lepem, dobrem, plemenitem), pa ga hkrati vleče v sodomski ideal (v ogenj strasti in greha). Kakor Mitja v odlomku bi tudi današnja družba rada zožila človeka, mu odvzela ta protislovja. In končno: Je lepota v Sodomi? Za veliko večino ljudi se skriva prav v Sodomi, pravi Mitja. Težava je v tem, ker se skriva, težko jo je odkriti. Umetnost je tista, ki zna odkrivati to lepoto, ki naredi stvari lepe.
          Nekaj lepega, tolažečega, je ostalo tudi v naših srcih, ko smo se poslovili.

-------------------
Naslednje srečanje bo 21. oktobra ob 18.30, tretjo sredo v mesecu. Lepo vabljeni!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kakšna globina ljubezni!

          Sv. Pavel je v pismu Rimljanom, v tistem delu, v katerem govori o svojih rojakih in o upanju, da se tudi oni spreobrnejo h Kristusu, zapisal: "V svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino. Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu" (Rim 9,2-3). Pavel, ki je ljubil Kristusa nad vse in malo prej zapisal, da nas nič ne more ločiti od njegove ljubezni, je zdaj pripravljen biti ločen od Kristusa, samo da bi bili njegovi rojaki deležni daru odrešenja. Kakšna nezaslišana želja, kako globoko seže ljubezen!
          Podobno ljubezen je izrazil neki drugi judovski rabin, mnogo stoletij pozneje, ko je molil takole: "Gospod, ti veš, kakšen grešnik sem; nebes si ne zaslužim, nisem vreden prebivati s svetniki v tvoji slavi. A da bi šel v pekel, da bi bival v družbi z ubijalci, kriminalci in podobnimi, to pa tudi ne gre. Saj sem vendarle ustvarjen po tvoji podobi. Veš, kaj naredi? Vse, ki so v peklu, vzemi k sebi v nebesa, potem pa mene pošlji v pekel." Kakšna nesebična molitev! Prava podoba Božje ljubezni na zemlji.

Goreče srce

          "Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?" sta svoje doživetje s poti ubesedila učenca v Emavsu, potem ko sta Jezusa spoznala po lomljenju kruha.
          Pomembno je, da si podobnega doživetja zaželimo oz. izprosimo tudi mi, kadar koli se približamo Božji besedi. Gre za to, da ne pozabimo na dramatični vidik Besede, če lahko tako rečemo. Običajno smo pozorni samo na vsebino in tako Beseda pride le v glavo, v razum, v našo misel. Premišljujemo, kako naj ravnamo, kaj smemo in ne smemo, kakšno naj bo naše etično delovanje. A glava, naj bo še tako bistra, ne more dati tistega goriva, ki bi ogrelo srce. Naše srce pa potrebuje prav to, namreč da se ob Besedi vname, da zagori. Če se srce ne vžge, se kaj bistvenega v nas ne bo zgodilo.
          Vse besede, ki jih poslušamo, moramo poslušati znotraj nekega odnosa. Le tako lahko  spregovorijo srcu. Če tega ni, bodo besede le sporočila, podatki, napotki, ki pa ne ogrejejo srca in ne ustvarjajo povezanosti, občestva, ljubečega odnosa. In naše srce potrebuje odnos, zaupljivo bližino. Če vse to velja za naše medčloveške odnose, koliko bolj velja za naš odnos z Bogom.
          Včasih se ta dramatični vidik Božje besede izgubi pri prevodu. Še pogosteje pa smo enostavno pred nalogo, da dolgo, vztrajno in potrpežljivo poslušamo Besedo ter tako začutimo ton, s katerim je izgovorjena. Ton besede, barva glasu, odtenki in poudarki izgovorjenega, bodo Besedi dali tisto dramatičnost, ki bo ogrela naše srce in ustvarila zaupljiv odnos.

          Gospod, naj zagori naše srce, ko nam boš spregovoril!

 

Razkolniki

          V teh dneh sem prebral monografijo Slovenski razkol avtorja Jožeta Možine. Od prve do zadnje črke, ničesar nisem želel izpustiti, nobene podrobnosti, nobenega datuma in kraja, nobenega imena.  Z nekim strahospoštovanjem sem pristopil k temu zajetnemu delu, z željo po očiščenju in zdravljenju vojne travme, s katero je obremenjeno tudi moje srce. Z občutki ganjenosti, sočutja, tudi groze, sem sledil ljudem, krajem in dogodkom, ki so tako globoko zaznamovali in razdelili naš narod. Toliko trpljenja. Najbolj pretresejo poročila o pobojih, o likvidacijah. Na Streliški, na Ulici talcev (čisto blizu naše cerkve sv. Jožefa, kjer živim zdaj), v Polhograjskih Dolomitih, na Bloški planoti, v Velikih Laščah ... Umori družin, mladih deklet, otrok ... Oče in hčerka na parah ... Slovenec že mori Slovenca, brata ... Tudi jaz sem tam, s svojo jezo, sovraštvom, zamero ... Vsi smo razkolniki, tako ali drugače. 
          In upanje, sprava? Tolažeč je primer vnukinje nekega znanega partizanskega poveljnika, ki je pisala potomcu enega med vojno umorjenih in ga v imenu svojih prednikov prosila odpuščanja. V tej in podobnih gestah se po mnenju avtorja zrcali svetlejša prihodnost težavnega slovenskega spravnega procesa.
          Na koncu se mi je prebudila tudi želja, da bi obiskal te kraje trpljenja, o katerih sem bral, se dotaknil in poljubil sveto zemljo ... Gospod, usmili se nas!

Bog ne ureja stvari po naši meri

"Bog ne ureja stvari po naši meri, temveč po meri svojega brezmejnega usmiljenja."

To misel je zapisal duhovni pisatej Kalist (14. st.) v Filokaliji (ime v gr. pomeni ljubezen do dobrega, lepega), zbirki asketsko molitvenih spisov iz časa med 4. in 14. stoletjem. Kako razumeti to misel?

V življenju se nam dogaja marsikaj nepričakovanega, pogosto težko razumljivega. Želimo, da bi se stvari odvijale drugače, da bi živeli v drugačnih okoliščinah, da bi bili ljudje okrog nas drugačni, da bi bolje izkoristili svoje talente, da ne bi bilo nepotrebnih skušnjav in preizkušenj itd. Z eno besedo, Bog ne ureja (vodi) stvari, kakor bi si mi želeli oz. kakor se nam zdi, da bi bilo za nas dobro ali boljše. Ne ureja stvari po naši meri (in to nas jezi, vznemirja, napolnjuje z dvomi, nezaupanjem ...). Pač pa jih ureja po meri svojega brezmejenega usmiljenja. Se pravi, da bi se po vsem, kar se nam dogaja, mogla razodeti njegova ljubezen in usmiljenje, njegova dobrota in previdnostna skrb za nas. Po vsem, vključno z našim grehom, seveda.

Je izrek modrega Kalista vreden daljšega in globljega premisleka?

Jeza

          "Ne smeš se jeziti," so nas učile naše mame. "Človek mora izraziti svojo jezo (na pravi način, ako je mogoče)", nas učijo psihologi, "sicer bo eksplodiral." Kakšni so rezultati ene in druge šole? Vsekakor je dosti nasilja med nami, takšnega in drugačnega. Jeza ima veliko oblik, ogromno sorodnikov.
          Stari (modri) so govorili, da upravičena jeza ne obstaja, da ni pravih razlogov za jezo. Tega seveda danes ne bomo kupili, kajne? Dobro, recimo, da gre včasih za sveto jezo. Tudi Jezus jo je kdaj pa kdaj pokazal. Jeza iz ljubezni. A naša jeza ni vedno tako sveta. Včasih so imeli jezo za veliko večji greh kot npr. nečistost. Zakaj? Ker so jezo močno povezovali s častihlepnostjo. Človek se jezi, ker se ima za pomembnega, ker bi rad izpadel pred drugimi kot pomemben. Išče ljudi, ki ga bodo hvalili in častili. "Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga," (Jn 5,44) je dejal Jezus tistim, ki so bili proti njemu. Kadar človek išče lastno hvalo, se ločuje od Boga. Ne more prav moliti. Kaj pravi o tem puščavski modrec Evagrij Pontski? "Vse, kar narediš iz maščevanja bratu, ki ti je storil krivico, ti bo kamen spotike v času molitve. Molitev je poganjek krotkosti in nejezljivosti" (O molitvi, 13, 14).
          Kako je naša jeza povezana z iskanjem prazne slave, mora vsakdo raziskati pri sebi. Vzame naj primer, ko nekoga sodi (v tem smo več ali manj vsi izvežbani) in pogleda, kaj pri tem išče, koga išče. Zakaj se zjezim (ali ponorim), kadar vidim, da drugi ne delajo prav? Morda bi rad pokazal, da jaz delam prav, pa drugi tega ne opazijo. S svojo sodbo bi morda rad pokazal, da sem pameten, inteligenten, da znam presojati stvari - skratka, da sem pomemben, da sem nekaj. Sveti Pavel je tukaj zelo zahteven: "Če kdo misli, da je nekaj, ko (v resnici) ni nič, vara sam sebe" (Gal 6,3).
          Jeza je hitra strast. Se pravi, še preden se dobro zavem, moja kri že zavre. Kakor da človek ne bi imel svobode glede tega. Mojstri duhovnega življenja pravijo, da je med tem, ko človek nekaj vidi, kar po njegovem ni prav (npr. nekdo vozi pred menoj in ko zavija, ne da smerokaza) in vzgibom jeze majhen trenutek (manj od sekunde), ko smo še svobodni, ko še lahko ustavimo proces, ki vodi v obsojanje, nasilje, izbruh ipd. Z vztrajno vajo pozornosti lahko zaznamo tisti trenutek svobode in prekinemo razvoj jezljivosti. Seveda, z vajo, vajo, vajo!!!
          In še to. Kadar pademo v ta greh, je pomembno, da se potem ne obtožujemo, da ne obsojamo sami sebe, da se ne jezimo sami nase. Prva jeza je škodljiva, ta druga pa še mnogo bolj. Potrebno se je hitro in ponižno obrniti k Bogu in blago moliti: "Gospod, ti me imaš rad. Poglej, kako sem se jezil na svojega brata, sestro. Očisti mi srce, naj iščem samo tebe." Nič drugega ni treba. Če pa se jezimo nase in zapremo v svoje občutke krivde, bo naslednjič z našo jezo še slabše.

Morilec obujen v življenje

          Včeraj, na veliki petek, sem na blogu iz romana Zločin in kazen (Dostojevski) priobčil odlomek o tem, kako je morilec Raskolnikov zavrnil Božjo milost in s tem »kakor s škarjami odrezal samega sebe od vseh in vsega«. A Bogu ni nič nemogoče. V nadaljevanju romana je Raskolnikov srečal Sonjo (dekle, ki je svojo revno družino preživljala s prostitucijo, a svoje srce ohranjaja čisto). Njej je priznal svoj zločin, ona mu je svetovala, naj se prijavi in sprejme pokoro za svoj greh. Ona, ki ga je že pred tem vzljubila, je bila pripravljena iti za njim, kamor koli ga bodo poslali v kaznilnico. Tako se je tudi zgodilo. Raskolnikov se je prijavil, dobil osem let zapora v Sibiriji, ona pa je šla za njim in ga tam obiskovala. V zaporu je bil on sprva precej zagrenjen. Čeprav je že priznal svoj umor, se vendar še vedno ni pokesal in razjokal nad svojim grehom. Potem pa je, v nekem trenutku, Božja milost – in Sonjina ljubezen - le prodrla v njegovo srce … Vstal je v novo življenje.

           … Raskolnikov je sedel in gledal nepremično, ne da bi odtrgal oči; misli so mu prehajale v sanje in meditacijo: premišljeval ni o ničemer, vendar ga je vznemirjala in mučila nekakšna tesnoba. Nenadoma se je znašla poleg njega Sonja. Približala se je komaj slišno in prisedla. Bilo je še zelo zgodaj, jutranji hlad še ni ponehal. Na sebi je imela svoj stari, borni burnus (volneno ogrinjalo) in zeleno ruto. Znamenja bolezni ji še niso izginila z obraza, bil je shujšan, bled in upadel. Ljubeznivo in veselo se mu je nasmehnila in mu kakor po navadi plaho podala roko.
          Roko mu je zmerom podajala plaho, včasih pa celo sploh ne, kakor bi se bala, da jo bo odrinil. Raskolnikov ji je zmerom segel v roko kakor z odporom, jo zmerom sprejel kakor z nejevoljo in včasih vztrajno molčal ves čas njenega obiska. Dogajalo se je, da je trepetala pred njim in odhajala silno žalostna. Zdaj pa se njuni roki nista ločili; za trenutek jo je hitro pogledal, ne da bi kaj rekel, in uprl oči v tla. Bila sta sama, nihče ju ni videl. Stražar je takrat gledal v drugo stran.
          Kako se je zgodilo, še sam ni vedel, začutil je le, kakor da ga je nenadoma nekaj zgrabilo in ga vrglo k njenim nogam. Jokal je in ji objemal kolena. V prvem trenutku se je grozno ustrašila in ves obraz ji je odrevenel. Planila je kvišku in se vsa drhteča zazrla vanj. Vendar je takoj, že tisti hip, vse razumela. V očeh ji je zasijala neizmerna sreča; razumela je in zanjo ni bilo več dvoma, da jo ljubi, da jo neizmerno ljubi in da je naposled le prišel ta trenutek...
          Hotela sta že kaj reči, a nista mogla. V oči so jima navrele solze. Oba sta bila bleda in mršava; toda iz teh bolnih in bledih obrazov je že sijala zarja obnovljene prihodnosti, popolnega vstajenja v novo življenje. V življenje ju je obudila ljubezen, v srcu enega so bili neusahljivi viri življenja za srce drugega.
          Sklenila sta potrpežljivo čakati. Preostalo jima je še sedem let, dotlej pa toliko neznosnega trpljenja in toliko neizmerne sreče! Vendar je bil obujen v življenje in je to vedel, dodobra je čutil z vsem svojim obnovljenim bitjem, ona pa – ona pa je vendar živela samo od njegovega življenja!

F. Dostojevski, Zločin in kazen, Ljubljana, 2005; prevedel Marjan Poljanec

S škarjami odrezal sebe

     Veliki petek je. Iz Njegove prebodene strani sta pritekli kri in voda. Ljubezen. Vzljubil nas je, ko smo bili še grešniki. A kako težko je včasih sprejeti to ljubezen! Ker je dar, ki se ne vsiljuje ...
     V romanu Zločin in kazen (Dostojevski) je Raskolnikov tisti, ki ne sprejme daru, ki odkloni, odvrže milost. Zgodilo se je nekaj dni po tistem, ko je umoril staro oderuhinjo in njeno mlajšo sestro.
 

     V trenutku, ko je Raskolnikov stal pri ograji in še kar naprej neumno in zlovoljno gledal za odhajajočo se kočijo in si drgnil hrbet, je na lepem začutil, da mu nekdo tišči denar v roko. Pogledal je: bila je priletna trgovka v čepcu in čevljih iz kozlovine, z njo pa deklica s klobučkom in zelenim sončnikom, najbrž hči. "Vzemi, ljuba duša, v Kristusovem imenu." Vzel je in šli sta naprej. Dobil je dvajset kopejk. Glede na njegovo obleko in videz sta ga čisto lahko imeli za berača, za pravega nabiralca novčičev za pol kopejke; da pa sta mu dali kar dvajset kopejk, se je imel gotovo zahvaliti udarcu z bičem, ki je vzbudil njuno sočutje.
     Stisnil je kovanec v pest, naredil kakih deset korakov in se obrnil z obrazom proti Nevi, v smeri Zimskega dvorca. Na nebu ni bilo niti oblačka, voda pa skoraj temno modra, in takšna je Neva le malokrat. Kupola stolnice, ki se od nikoder ne očrtuje lepše, kakor če jo gledaš od tod, z mostu, kakih dvajset korakov pred kapelo, je kar žarela in skozi čisto ozračje je bilo mogoče razločno videti celo vsak okras na njej. Bolečina od švrka z bičem je ponehala in Raskolnikov je na udarec že pozabil; zdaj ga je izjemno zaposlovala ena sam nemirna in ne povsem jasna misel. Stal je in gledal v daljavo dolgo in napeto; ta kraj mu je bil še posebej znan. Ko je hodil na univerzo, se mu je navadno - mogoče najmanj stokrat - zlasti domov grede dogajalo, da se je ustavil ravno na tem mestu, se zastrmel prav v ta zares čudoviti razgled in se vsakikrat skoraj čudil nekemu svojemu nejasnemu in nerazumljivemu vtisu. Ta čudoviti razgled ga je zmerom navdal z nerazložljivim hladom; ta slikovita podoba je bila zanj polna nemega in gluhega duha... Vsakikrat se je čudil svojemu mračnemu in nedoumnemu vtisu in v nezaupanju do sebe odlagal rešitev te uganke na prihodnost. Zdaj se je nenadoma živo spomnil teh svojih nekdanjih vprašanj in zadreg in zazdelo se mu je, da se jih zdaj ni spomnil po naključju. Že zgolj to se mu je zdelo neznansko čudno, da se je ustavil na istem nekdanjem kraju, kakor da je v resnici pomislil, da lahko premišljuje o istih stvareh kakor nekoč in se posveča istim temam in podobam, kakršnim se je posvečal še... pred kratkim. Kar smešno se mu je zazdelo, hkrati pa ga je boleče stisnilo v prsih. V nekakšni globini, spodaj, nekje komaj vidno pod nogami, se mu je zdaj pokazalo vse, nekdanja preteklost, nekdanje misli, nekdanje naloge, téme in vtisi in ves ta razgled, on sam in vse, vse... Zdelo se mu je, da leti nekam navzgor in da vse izginja spred njegovih oči... Ko je nehote premaknil roko, ja mahoma začutil kovanec za dvajset kopejk, ki ga je stiskal v pesti. Odprl je roko, srepo pogledal novčič, zamahnil in ga zalučal v vodo; nato se je obrnil in odšel domov. Zazdelo se mu je, kakor da je v tem trenutku samega sebe s škarjami odrezal od vseh in vsega.

     V trenutku potrtosti, ko se je po umoru v srcu morilca začela "kazen", je Raskolnikov nepričakovano dobil dar. "Vzemi, ljuba duša, v Kristusovem imenu," mu je rekla priletna trgovka. Pomenljive so besede "v Kristusovem imenu" - zaradi Kristusa. Kristus ti pošilja dar, daje ti svojo ljubezen, odpuščanje, sprejmi ga. On pa je zamahnil in novčič zalučal v vodo. Zavrnil, odklonil je milost. S škarjami je odrezal samega sebe od vseh in vsega, kakor se mu je zazdelo. Podobno se je Juda Iškarjot po izdajstvo ločil od vseh: od Jezusa, od učencev in od judovskih voditeljev. Odrezati se, ločiti se od vseh in vsega, to je greh napuha. Gospod, usmili se nas, kadar tudi mi režemo sami sebe od drugih!

F. Dostojevski, Zločin in kazen, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005; prevedel Marjan Poljanec