petek, 22. november 2019

Duhovnost desnega razbojnika

           V središču kalvarijskega dogodka (o tem beremo na praznika Kristusa, Kralja vesoljstva) sta dva hudodelca, ki pred Križanim zavzameta dve možni drži, ’brezbožno’ in ’pobožno’ (bogaboječo, bogovdano); eden razburjen, drugi v miru, eden obupan in žaljiv, drugi dobrohoten in zaupljiv. Prvi je preklinjal Jezusa in govoril podobno kot voditelji naroda: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« V resnici ne verjame, da ima Jezus kakšno moč. V tonu njegovega glasu lahko slišimo opravičevanje sebe in obtožbo drugih: Godi se mi krivica, drugi so krivi, da sem se znašel na križu. Imel sem slabo družino, težko otroštvo, okoliščine so me prisilile v hudodelstvo … Levi razbojnik se je postavil v vlogo žrtve, v njem je polno zahtev in pričakovanj. Ostaja na površini, ne gre v svoje srce.
           Drugačna je drža ’desnega razbojnika’. V njegovem odgovoru soobsojencu najprej vidimo, da ga je prevzel božji strah:
»Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi?« Te strahospoštljive besede kažejo na to, da se zaveda pomembnosti položaja in čuti - morda prvič v življenju -, da je življenje resno in dragoceno. Bližina smrti ga pretrese, zaveda se, da je zanj prišla ura resnice. Nadaljnje besede kažejo na to, da se je tudi spravil s preteklostjo: »In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila.« Desni razbojnik je razumel, da imajo slaba dejanja slabe posledice. To dejstvo je sprejel, nič se ne izgovarja, nikogar ne obsoja, nikogar ne žali. Pomirjen je s tem, kar ga je doletelo. Takšen mir v pogledu na preteklost je zanj velika milost, kar velja tudi za nas. Kadar v miru sprejmemo posledice svojih dejanj, je to začetek naše skesanosti. Spomnimo se Jožefovih bratov, ki so prišli v Egipt po žito in jih je Jožef začel preizkušati; govorili so med seboj: »Resnično, pregrešili smo se nad svojim bratom … zato je prišla ta stiska nad nas« (1 Mz 42,21).
          
»Ta pa ni storil nič hudega,« je še dodal desni razbojnik. Opazoval je Jezusa, kako je prenašal trpljenje in molil za tiste, ki so ga križali. Iz tega je sklepal, da mora ta človek biti nedolžen. Morda ga je presunil tudi sijaj Jezusovega obličja, ki ga je lahko opazoval od blizu. Vsekakor je ob zrenju trpljenja »Jagnjeta, ki je bilo žrtvovano«, spoznal svojo revščino in bedo, hkrati pa se je v njegovem srcu vnelo upanje: Ta nedolžni, ki tako krotko sprejema vse žalitve in zasramovanje, me lahko reši. Rešitve si nisem z ničemer zaslužil, a lahko ga prosim. Z veliko zaupljivostjo se je torej obrnil k Jezusu in mu rekel: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« V vseh evangelijih je edino ta hudodelec naslovil Jezusa le z njegovim imenom, kar je znamenje velikega zaupanja. In Jezus ne more, da ga ne bi uslišal. Takšna drža, ki je prosta kakršnih koli zahtev, privlači Božjo milost. To je drža vere, ki jo je Jezus občudoval že pri stotniku, ki je prosil, da Jezus ozdravi njegovega služabnika, ali pri kánaanski ženi, ki je prosila za svojo obsedeno hčer. Ti ljudje so vedeli, da si ne zaslužijo, da bi se Jezus ozrl nanje, a bili so v veliki stiski in so z zaupanjem prišli k Jezusu. Čisto srce, svobodno od kakršnih koli zahtev ali domišljavosti, privlači Božjo milost.
           Na nekaterih starodavnih freskah v Italiji vidimo vrata v nebesa, pri vhodu pa ne stoji sv. Peter, temveč desni razbojnik. On najbolje razume, kaj pomeni dar odrešenja, kaj pomeni Božje usmiljenje in odpuščanje. Njegova predsmrtna drža je vstopnica v nebesa.

Objavljeno v Magnificat 2019/11

 

ponedeljek, 18. november 2019

Golob ali vrana

          Puščavnik oče Niketas je pripovedoval o dveh bratih, ki sta sklenila, da bosta živela skupaj. Prvi je sam pri sebi sklenil: "Če bo moj brat kaj želel, mu bom ustregel." Prav tako je sklenil tudi drugi: "Uresničil bom voljo svojega brata." In mnogo let sta živela v veliki ljubezni. Ko je sovražnik to videl, je šel, da bi ju ločil. Postavil se je na vhodna vrata in se enemu pokazal kot golob, drugemu pa kot vrana. Tedaj je prvi rekel: "Ali vidiš tega goloba?" Drugi pa je dejal: "To je vendar vrana!" In začela sta se prepirati ter sta ugovarjala drug drugemu; nato sta se dvignila in se stepla do krvi v največje sovražnikovo veselje; nato sta se ločila. Po treh dneh sta šla vase, se spametovala, se vrgla drug drugemu k nogam in potem oba priznala, da je vsak od njiju mislil, da je bilo to, kar sta videla, pač neki ptič. Spoznala sta sovražnikovo skušnjavo in ostala tako do konca življenja, ne da bi se ločila.

           Vse, kar vemo o očetu Niketasu, je tale simpatična zgodbica o dveh bratih. Golob ali vrana? Sovražnik ima lahko delo, kajne? Med nas prinaša razdor in delitve, ker na stvari gledamo različno in trmasto vztrajamo pri svojem videnju. Na vseh področjih, začenši s perutnino. Težko se spametujemo in priznamo, da smo pač videli nekega ptiča ... No, kaj vidite spodaj na sliki? Mar ni golob? ...


nedelja, 10. november 2019

Na sedlu

          Nekajkrat na leto grem maševat na Šmarno goro. Ponavadi v nedeljah. Tudi danes sem šel. Na goro se povzpnem iz Zavrha, mimo domačije Jakoba Aljaža (lažja, bolj položna pot - za nas, osivele). Počasno vzpenjanje me vedno napolni z blago, tiho radostjo, ki je tudi običajne misli na skorajšnjo pridigo ne zmotijo.
          Neko posebno razpoloženje pa se prebudi v mojem srcu, ko že pošteno zadihan in oznojen pridem na šmarnogorsko sedlo (slika spodaj). Belomakadamska cesta mi prebudi spomine na mojo domačo vas, na čas bosonogega in kratkohlačnega otroštva, ko smo otroci tekali po takšni beli cesti, med rumenimi kmečkimi hišami, brezskrbni, ko je bilo še vse življenje pred nami, ko je bilo še vse mogoče ... O, kako rad bi se kdaj vrnil v tisti dragoceni, nikdar pozabljeni čas! Da bi spet videl razposajene obraze naše vaške tovarišije, da bi znova vonjal in okušal prelesti tistega raja pod kamniškimi planinami ... Spomini, tolažba, nostalgija ...
          Potem pa na vrhu, v Marijinem svetišču, Spomin nad spomini: "Vzemite in jejte ..."