V teh dneh sem hranil svojo dušo s tole čudovito pesmijo/molitvijo sv. Gregorja iz Nazianza (329-389). Kakšna globina in lepota! Za vse bogoiskatelje ...
O Ti, ki si onkraj vsega - saj kako bi Te smel opevati drugače?
Kako naj Te beseda hvali? - saj nisi izrekljiv z nobeno besedo.
Kako naj Te um dojame? - saj nisi spoznaten za noben um.
Edini Neizrekljivi - ker si rodil vse izrekljivo.
Edini Nespoznatni - ker si rodil vse spoznatno.
Vse, kar govori in ne govori, Ti kliče.
Vse, kar misli in ne misli, Te slavi.
Ker vse skupaj hrepeni, skupaj trpi porodno bol - zaradi Tebe.
Tebe vse moli, Tebi vse, kar je spoznalo znamenje Tvoje,
prepeva himno molčečo.
Zaradi Tebe vse vztraja, zaradi Tebe se giblje,
smoter vsega si Ti, Eden in Vse in Nihče,
nisi ne Eno ne Vse - Vseimni,
kako naj Te imenujem, edini Nepoimenljivi?
Kateri nebeški um lahko prodre skozi nebeška zagrinjala
nad meglicami?
Bodi milostljiv, o Ti onkraj vsega,
saj kako bi Te smel opevati drugače!
(v: Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Celje 1996, str. 150)