sobota, 30. junij 2018

Ste dovolj slabotni?


     Smo v času duhovniških posvečenj. Znani duhovni pisatelj Henri Nouwen je kandidatom za posvečenje postavil tole vprašanje: "Ste dovolj slabotni, da bi mogli biti posvečeni?" Hotel je reči: Ste že dovolj spoznali in sprejeli svojo krhkost, slabotnost, šibkost, ranljivost, da lahko postanete duhovniki? Naše vprašanje bi bilo verjetno prav nasprotno: Ste dovolj močni za to službo?
     V ozadju Nouwenovega vprašanja je verjetno še nekaj drugih: Ste se preizkusili v duhovnem boju? Poznate skušnjave, padce, neuspehe, potrtost? Ste že bolj domači s svojimi strastmi, neurejenimi nagnjenji? Kadar padete v greh, ali se znate kolikor toliko hitro pobrati? Ali znate o svoji šibkosti pripovedovati Gospodu, brez obsojanja sebe ali drugih? Vam je blizu Kristusova beseda apostolu Pavlu: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabostnosti"? Vam uspeva na vašo krhkost gledati tudi s kančkom humorja?
     Blag, usmiljen pogled nase in na lastno slabotnost je sad naše rasti v zaupljivem, domačem odnosu z Gospodom. Je sad utrjevanja našega dostojanstva in istovetnosti, sad ukoreninjenosti in utemeljenosti v Kristusovi ljubezni (prim. Ef 3,17).
     Te ukoreninjenosti želimo tudi štirim jezuitskim novomašnikom, Roku, Benjaminu, Egonu in Marku, ki so bili posvečeni pred tremi dnevi. Kot kaže, so že dovolj slabotni ...

 

nedelja, 24. junij 2018

Lepo je biti Janez

    
     "Janez je njegovo ime," je dejal oče Zaharija ob rojstvu svojega sina Janeza Krstnika, čigar rojstvo praznujemo danes. Ker je bilo ob mojem rojstvu rečeno nekaj podobnega, mi je seveda odlomek o rojstvu Jezusovega predhodnika posebej všeč (Lk 1,57-66). V Lukovem opisu dogodka prevladuje veselje, posebno pozornost pa zaslužita dva izraza čustev, ki sta se rodila med sorodniki in sosedi, navzočimi v tem prizoru. To sta čudenje in strah. 
     Čudenje in strah (ne gre za strah, ki človeka hromi, temveč za neke vrste strahospoštovanje, ko se zgodi nekaj skrivnostnega, ko človek zasluti, da je na delu skrivnostna Božja roka; vedno, ko se v Svetem pismu razodene skrivnostni in sveti Bog, človeka prevzame takšen strah ...). Čudenje in strah je ozračje, ki naj bi nas prevzelo vedno, kadar se posvetimo Božji besedi. Mar ne pravi Bog po preroku Izaiju: "Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu in se trese pred mojo besedo" (Iz 66,2)? Če se ob poslušanju Božje besede v nas ne rodi nekaj čudenja in strahu, smo lahko prepričani, da Beseda ni prišla do srca, temveč ostala le v glavi, nerodovitna.
     Ime Janez pomeni: Bog je razodel svojo dobroto, svojo ljubezen in zvestobo. In dobri, ljubeči, zvesti Bog je Bog, ki preseneča, ki spravlja v čudenje in v duši prebuja strahospoštovanje. Zato je lepo biti Janez! Vsi smo malo Janezi ...