sreda, 1. junij 2016

Veselje ob knjigi

     O kako sem se razveselil, ko sem te dni v knjigarni našel knjigo, ki sem jo že kar nekaj časa nestrpno in z zanimanjem pričakoval. O nekaterih drugih, štirje eseji o preobilju, avtorja Gorazda Kocijančiča. To je sklepni, tretji del uvoda v njegov filozofski sistem. Ker sem glede filozofije precej bos in me je zanjo šele v zadnjih letih navdušilo prav Kocijančičevo pisanje, se bolj s težavo prebijam skozi filozofski del teh esejev o živalih, o sanjah, o ekscesu jezika in o mračnem niču, zato pa mi je toliko v večje veselje drugi, teološki del (postskript, coda) esejev, v katerih avtor osvetljuje izbrane teme z vidika Svetega pisma in krščanskega izročila. 
     Vsem priporočam v branje te eseje, toliko bogastva je v njih! Toliko ljubezni do modrosti in resnice, toliko ljubezni do Božje besede in Cerkve! Naj vas filozofski deli ne odvrnejo od branja knjige; po desetkratnem pozornem motrenju besedila se bo tudi na tistem področju kaj odprlo.

     Več o knjigi: http://www.delo.si/kultura/knjiga/o-nekaterih-drugih-o-ekscesu-jezika-in-tovaristvu-pred-nicem.html

ponedeljek, 23. maj 2016

Zadovoljni po grehu

     Kadar človek greši (in glede tega se nam ni treba posebej truditi), je ponavadi jezen nase. Zakaj se razjezimo nase, kadar grešimo? Ker delujemo po načelu zaslug, zasluženja. Zdi se nam, da gremo k Bogu lahko le, če si to zaslužimo, če smo tega vredni. Po grehu pa očitno nismo vredni, da bi se pojavili pred Bogom, nismo primerni, nismo si tega zaslužili. Jeza nase, obsojanje in kaznovanje sebe, kaže prav na to, da delujemo po načelu zasluženja. 
     V resnici pa bi morali biti po grehu zadovoljni. Pa ne zaradi tega, ker smo grešili, temveč ker smo spoznali, da resnično potrebujemo Boga. Kadar srce čuti, da potrebuje Boga, je pripravljeno sprejeti to, kar zastonj prihaja od njega, njegovo usmiljeno ljubezen in odpuščanje. Če torej sprejmemo ta dar od Gospoda, ne bomo imeli več nobenih zahtev do drugih ali do Boga. Sprejeta ljubezen nas bo naredila bolj blage, nezahtevne, neobsojajoče, ponižne. 


torek, 17. maj 2016

Skrivnost pokorščine

     Skoraj bo že eno leto od moje zadnje objave na blogu. Oprostite, če ste kdaj pokukali sem noter in ničesar novega našli. Morda bom odslej bolj priden ...

     Tale izrek puščavnika očeta Sizoesa me nagovarja v zadnjih dneh, zato ga želim podeliti z vami:

     Oče Sizoes je nekoč vprašal očeta Atreja: "Od kod imaš takšno pokorščino?" 
     Ta mu je odgovoril: "Saj ni moja, ampak od mojega starca Ora." Vzel ga je na stran in rekel: "Pridi in poglej njegovo pokorščino!" Skuhal je ribo in jo namenoma pokvaril ter jo postavil pred starca. Ta je jedel, ne da bi kaj rekel. In rekel mu je: "Ali je dobra, starec?" Odgovoril je: "Zelo je dobra!" Zatem mu je prinesel zelo dober košček in rekel: "Pokvaril sem jo, starec!" In odgovoril je: "Da, malo si jo pokvaril!"
     "Si videl, da je pokorščina starčeva," je na koncu dejal oče Atre.

     Skrivnost pokorščine. Čudno, neumno, noro? Ali pa vredno razmisleka? Za pet let ...


                                           Sodobni menihi po ribi še malo vina ...