Zadovoljni po grehu
Kadar človek greši (in glede tega se nam ni treba posebej truditi), je ponavadi jezen nase. Zakaj se razjezimo nase, kadar grešimo? Ker delujemo po načelu zaslug, zasluženja. Zdi se nam, da gremo k Bogu lahko le, če si to zaslužimo, če smo tega vredni. Po grehu pa očitno nismo vredni, da bi se pojavili pred Bogom, nismo primerni, nismo si tega zaslužili. Jeza nase, obsojanje in kaznovanje sebe, kaže prav na to, da delujemo po načelu zasluženja.
V resnici pa bi morali biti po grehu zadovoljni. Pa ne zaradi tega, ker smo grešili, temveč ker smo spoznali, da resnično potrebujemo Boga. Kadar srce čuti, da potrebuje Boga, je pripravljeno sprejeti to, kar zastonj prihaja od njega, njegovo usmiljeno ljubezen in odpuščanje. Če torej sprejmemo ta dar od Gospoda, ne bomo imeli več nobenih zahtev do drugih ali do Boga. Sprejeta ljubezen nas bo naredila bolj blage, nezahtevne, neobsojajoče, ponižne.
Hvala!
OdgovoriIzbrišiOb tem branju tega razmišljanja sem se nehote spomnila nekaterih misli indijskega nobelovca, Rabindranatha Tagora.
OdgovoriIzbriši" Zvezde se ne bojijo, da bi bile videti kot kresnice..." "Korenine ne zahtevajo nobenega plačila za sadeže, ki jih rodijo veje..."
"Bog se naveliča kraljestev, a nikoli majhnih cvetlic..."
"Bog ljubi človekovo lučko bolj kot lastne velike zvezde..."
in
"Bog pričakuje, da dobi lastno cvetje za darilo iz človeških rok..."
in
kar sama od sebe je privrela iz srca prošnja k Njemu za ponižnost, preprostost in velikodušnost srca..., da bi zmogla iskreno sprejeti njegov Dar - Ljubezen.