V
razmisleku o tem, kako je Jezus razumel in živel prijateljstvo,
moramo biti pozorni, da ne zaidemo v neke vrste intimizem ali
sentimentalizem, v katerem bi človek ostajal zaprt v svojem
površinskem čustvovanju ali bi takšno čustvovanje pripisoval
Jezusu. Tudi sam izraz prijateljstvo je danes pogosto izrabljen ali
celo zlorabljen, zato se je dobro podati k viru, kjer se nam bo
prijateljstvo razodelo v pravi luči, to je k evangeliju.
Prijatelj
cestninarjev in grešnikov
Jezus
je bil prijatelj cestninarjev in grešnikov. Jedel in pil je z njimi,
okušal njihovo gostoljubnost. Gostoljubnost ponižanih, ponižanih
od njihovih lastnih grehov in obsojajočih pogledov tistih, ki so se
imeli za pravične. Grešniki so bili Jezusu blizu, ker so niso imeli
za vredne njegove družbe. Bili so na zadnjem mestu, kakor tisti iz
prilike (Lk 14,7-11): »Kadar
si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto.«
Izbrati zadnje mesto pomeni, da se človek ne primerja z drugimi,
temveč je – in v tem je bistvo prilike – preprosto presenečen
in vesel, ker je tudi on povabljen na gostijo. Ne more verjeti, da se
mu je zgodila ta milost, tega si ni zaslužil. Kdor si je izbral
zadnje mesto, je zelo blizu tistemu, ki ga je povabil. Sposoben je
živeti zaupljiv, intimen, prijateljski odnos z gostiteljem. In v tem
lahko še raste, saj sliši vabilo tistega, ki ga je povabil:
»Prijatelj,
pomakni se više!«
Pridi bliže, da boš še bolj okušal to, kar si tvoje srce resnično
želi, to je mojo bližino in ljubezen.
Imenoval
sem vas prijatelje
Jezusov
pogled na prijateljstvo se morda najgloblje razodeva v Janezovem
evangeliju, v poglavjih o zadnji večerji (Jn 13-17). Takrat je
Jezus svojim, ki jih je vzljubil, izkazal ljubezen do konca. V
intimnem ozračju velikonočnega obeda je učencem popolnoma odprl
svoje srce. Razodel jim je tisto skrivnost, ki jo je vedno nosil v
srcu, namreč skrivnost Očetove ljubezni do ljudi. V ljubezen, ki jo
je Jezus okušal v odnosu z Očetom, je povabil tudi učence. Ničesar
ni hotel skriti ali zadržati zase: »Vi
ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas
več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas
sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od
svojega Očeta«
(Jn 15,14-15). Prijateljstvo se torej rodi, ko nam drugi razodenejo,
kar imajo najbolj dragocenega v svojem srcu.
Kaj
je vsebina tega, kar je Jezus razodel svojim učencem- prijateljem,
in razodeva danes tudi nam? Najprej
nam kaže, da smo dragoceni in ljubljeni. Spominja nas, da smo sinovi
in hčere Kralja. Stari so govorili, da je največje zlo prav pozaba
tega dostojanstva, ki smo ga deležni. Dostojanstva, ki ga je ob
srečanju z Jezusom odkrila Samarijanka, ko je spoznala svojo
resnično žejo. Dostojanstva Zaheja, ki je imel priložnost
pogostiti Božjega Sina, dostojanstva kánaanske
žene
ali stotnika, ki sta se v hudi stiski močno zaupala Jezusu, in
nenazadnje, dostojanstva desnega hudodelca na križu, ki je vse svoje
upanje stavil v umirajočega Odrešenika. In ne pozabimo na Juda
Iškarijota. Še celo v trenutku izdajstva mu je Jezus skušal
razodeti, da je ljubljen in dragocen: »Prijatelj,
čemu si prišel?«
(Mt 26,50),
Pot
izpraznitve
Jezus
nam odkriva držo, ki pelje do zadovoljitve človekovih najglobljih
želja in hrepenenj. To je kenoza
- pot izpraznitve, izničenja, ponižanja, ki jo čudovito izrazi
pismo Filipljanom: »Čeprav
je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti
z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo
služabnika in postal podoben ljudem ...«
(Flp 2,6-11). Pavel govori o tem, kako se je Bog v svoji dobroti in
človekoljubnosti spustil na zemljo do nas, kako se nam je ponižno
približal. Samo takšna pot navzdol, na zemljo, ki je podoba
ponižnosti, nas more usposobiti za okušanje polnosti življenja,
bližine, intimnosti, se pravi prijateljstva, tako z Bogom kot z
ljudmi. Če se povzdigujemo, če hočemo biti veliki pred drugo
osebo, ne bomo nikoli zaživeli zaupljivega odnosa s to osebo. Tisti,
ki si izbirajo prve sedeže, se pravi tisti, ki želijo gospodovati
nad drugimi, ki se povzdigujejo v svojih mislih in hočejo imeti
vedno, za vsako ceno prav, niso sposobni bližine z drugimi. To velja
za odnose med moškimi in ženskami, za poročene, za redovne
skupnosti, za vse. Bližina, ki jo želimo in po njej hrepenimo,
pride iz kenoze, iz izpraznitve, iz ponižnosti. Vse Jezusove besede,
ki so pogosto zahtevne in se zdijo celo trde, ker vabijo v izničenje,
v celoti in popolnoma odgovarjajo željam našega srca. Tako smo
ustvarjeni. Če se jim ne izročimo, če jim ne zaupamo, bomo zaman
hrepeneli po lepih odnosih, po globokih prijateljstvih, po osrečujoči
tolažbi in miru. Živeti mimo evangelija pomeni hraniti se z
rogljiči, kakor je to želel izgubljeni sin v Jezusovi priliki.
Nikogar ni imel, ki bi mu jih dal. Bil je sam, brez prijateljev.
Boleča
radost
Nadalje
nas Jezus uči, kako osvoboditi moči našega srca. Naše srce je
namreč nabito z močjo, energijo, ki pa je zaradi greha vklenjena,
zaprta, kot ohromela. Zato nas Gospod vabi na pot spreobrnjenja.
Gotovo si vsi želimo ljubezni. A ljubezen ne more vzcveteti, če za
to ni potrebnih pogojev. Eden od glavnih pogojev za rast ljubezni je
skesanost. Vztrajno in ponižno ponavljajoča molitev »Gospod Jezus
Kristus, Božji Sin, usmili se me, grešnika!« je zelo na mestu, če
bi radi okušali bližino in zaupljiv odnos z Bogom in ljudmi.
Skesanost ali boleča radost (gr. harmolupe),
kakor so jo imenovali grški cerkveni očetje, je bolečina ob
zavesti lastne grešnosti in istočasna radost, ker nam je odpuščeno.
Globlja je ta radostna bolečina, bolj postajamo krotki, blagohotni
in naklonjeni svojim bližnjim, to pa je pogoj za lepo prijateljstvo.
Dar pristne skesanosti osvobaja energije našega srca.
Ostanite
v meni
Beseda
o vinski trti in mladikah – tudi to najdemo v Jezusovem govoru
učencem pri zadnji večerji – je še ena čudovita prispodoba, s
katero nam Jezus razodeva, v čem je skrivnost prijateljstva.
»Ostanite
v meni in jaz v vas … kajti brez mene ne morete storiti ničesar «
(Jn 15,4-5). Ostanite v meni in jaz v vas - v vseh okoliščinah, v
dobrih ali slabih, ko prejemate nežnost ali udarce, ko vas
spoštujejo ali zaničujejo. Brez mene ne morete ničesar storiti –
to pomeni, da lahko rastemo v občestvu z Gospodom, v zaupljivem
odnosu z njim in v njem, v vseh okoliščinah, ugodnih ali neugodnih.
Jezus ne govori o kakršnem koli prijateljstvu, temveč o rodovitnem.
Govori o tako močnem in globokem občestvu z njim, da lahko on sam
živi in deluje po prijateljih, v katerih prebiva.
- Objavljeno v reviji Božje okolje (2018)