Vi ste moji prijatelji

V razmisleku o tem, kako je Jezus razumel in živel prijateljstvo, moramo biti pozorni, da ne zaidemo v neke vrste intimizem ali sentimentalizem, v katerem bi človek ostajal zaprt v svojem površinskem čustvovanju ali bi takšno čustvovanje pripisoval Jezusu. Tudi sam izraz prijateljstvo je danes pogosto izrabljen ali celo zlorabljen, zato se je dobro podati k viru, kjer se nam bo prijateljstvo razodelo v pravi luči, to je k evangeliju.

Prijatelj cestninarjev in grešnikov

Jezus je bil prijatelj cestninarjev in grešnikov. Jedel in pil je z njimi, okušal njihovo gostoljubnost. Gostoljubnost ponižanih, ponižanih od njihovih lastnih grehov in obsojajočih pogledov tistih, ki so se imeli za pravične. Grešniki so bili Jezusu blizu, ker so niso imeli za vredne njegove družbe. Bili so na zadnjem mestu, kakor tisti iz prilike (Lk 14,7-11): »Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto.« Izbrati zadnje mesto pomeni, da se človek ne primerja z drugimi, temveč je – in v tem je bistvo prilike – preprosto presenečen in vesel, ker je tudi on povabljen na gostijo. Ne more verjeti, da se mu je zgodila ta milost, tega si ni zaslužil. Kdor si je izbral zadnje mesto, je zelo blizu tistemu, ki ga je povabil. Sposoben je živeti zaupljiv, intimen, prijateljski odnos z gostiteljem. In v tem lahko še raste, saj sliši vabilo tistega, ki ga je povabil: »Prijatelj, pomakni se više!« Pridi bliže, da boš še bolj okušal to, kar si tvoje srce resnično želi, to je mojo bližino in ljubezen.

Imenoval sem vas prijatelje

Jezusov pogled na prijateljstvo se morda najgloblje razodeva v Janezovem evangeliju, v poglavjih o zadnji večerji (Jn 13-17). Takrat je Jezus svojim, ki jih je vzljubil, izkazal ljubezen do konca. V intimnem ozračju velikonočnega obeda je učencem popolnoma odprl svoje srce. Razodel jim je tisto skrivnost, ki jo je vedno nosil v srcu, namreč skrivnost Očetove ljubezni do ljudi. V ljubezen, ki jo je Jezus okušal v odnosu z Očetom, je povabil tudi učence. Ničesar ni hotel skriti ali zadržati zase: »Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,14-15). Prijateljstvo se torej rodi, ko nam drugi razodenejo, kar imajo najbolj dragocenega v svojem srcu.

Kaj je vsebina tega, kar je Jezus razodel svojim učencem- prijateljem, in razodeva danes tudi nam? Najprej nam kaže, da smo dragoceni in ljubljeni. Spominja nas, da smo sinovi in hčere Kralja. Stari so govorili, da je največje zlo prav pozaba tega dostojanstva, ki smo ga deležni. Dostojanstva, ki ga je ob srečanju z Jezusom odkrila Samarijanka, ko je spoznala svojo resnično žejo. Dostojanstva Zaheja, ki je imel priložnost pogostiti Božjega Sina, dostojanstva kánaanske žene ali stotnika, ki sta se v hudi stiski močno zaupala Jezusu, in nenazadnje, dostojanstva desnega hudodelca na križu, ki je vse svoje upanje stavil v umirajočega Odrešenika. In ne pozabimo na Juda Iškarijota. Še celo v trenutku izdajstva mu je Jezus skušal razodeti, da je ljubljen in dragocen: »Prijatelj, čemu si prišel?« (Mt 26,50),

Pot izpraznitve

Jezus nam odkriva držo, ki pelje do zadovoljitve človekovih najglobljih želja in hrepenenj. To je kenoza - pot izpraznitve, izničenja, ponižanja, ki jo čudovito izrazi pismo Filipljanom: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem ...« (Flp 2,6-11). Pavel govori o tem, kako se je Bog v svoji dobroti in človekoljubnosti spustil na zemljo do nas, kako se nam je ponižno približal. Samo takšna pot navzdol, na zemljo, ki je podoba ponižnosti, nas more usposobiti za okušanje polnosti življenja, bližine, intimnosti, se pravi prijateljstva, tako z Bogom kot z ljudmi. Če se povzdigujemo, če hočemo biti veliki pred drugo osebo, ne bomo nikoli zaživeli zaupljivega odnosa s to osebo. Tisti, ki si izbirajo prve sedeže, se pravi tisti, ki želijo gospodovati nad drugimi, ki se povzdigujejo v svojih mislih in hočejo imeti vedno, za vsako ceno prav, niso sposobni bližine z drugimi. To velja za odnose med moškimi in ženskami, za poročene, za redovne skupnosti, za vse. Bližina, ki jo želimo in po njej hrepenimo, pride iz kenoze, iz izpraznitve, iz ponižnosti. Vse Jezusove besede, ki so pogosto zahtevne in se zdijo celo trde, ker vabijo v izničenje, v celoti in popolnoma odgovarjajo željam našega srca. Tako smo ustvarjeni. Če se jim ne izročimo, če jim ne zaupamo, bomo zaman hrepeneli po lepih odnosih, po globokih prijateljstvih, po osrečujoči tolažbi in miru. Živeti mimo evangelija pomeni hraniti se z rogljiči, kakor je to želel izgubljeni sin v Jezusovi priliki. Nikogar ni imel, ki bi mu jih dal. Bil je sam, brez prijateljev.

Boleča radost

Nadalje nas Jezus uči, kako osvoboditi moči našega srca. Naše srce je namreč nabito z močjo, energijo, ki pa je zaradi greha vklenjena, zaprta, kot ohromela. Zato nas Gospod vabi na pot spreobrnjenja. Gotovo si vsi želimo ljubezni. A ljubezen ne more vzcveteti, če za to ni potrebnih pogojev. Eden od glavnih pogojev za rast ljubezni je skesanost. Vztrajno in ponižno ponavljajoča molitev »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me, grešnika!« je zelo na mestu, če bi radi okušali bližino in zaupljiv odnos z Bogom in ljudmi. Skesanost ali boleča radost (gr. harmolupe), kakor so jo imenovali grški cerkveni očetje, je bolečina ob zavesti lastne grešnosti in istočasna radost, ker nam je odpuščeno. Globlja je ta radostna bolečina, bolj postajamo krotki, blagohotni in naklonjeni svojim bližnjim, to pa je pogoj za lepo prijateljstvo. Dar pristne skesanosti osvobaja energije našega srca.

Ostanite v meni

Beseda o vinski trti in mladikah – tudi to najdemo v Jezusovem govoru učencem pri zadnji večerji – je še ena čudovita prispodoba, s katero nam Jezus razodeva, v čem je skrivnost prijateljstva. »Ostanite v meni in jaz v vas … kajti brez mene ne morete storiti ničesar « (Jn 15,4-5). Ostanite v meni in jaz v vas - v vseh okoliščinah, v dobrih ali slabih, ko prejemate nežnost ali udarce, ko vas spoštujejo ali zaničujejo. Brez mene ne morete ničesar storiti – to pomeni, da lahko rastemo v občestvu z Gospodom, v zaupljivem odnosu z njim in v njem, v vseh okoliščinah, ugodnih ali neugodnih. Jezus ne govori o kakršnem koli prijateljstvu, temveč o rodovitnem. Govori o tako močnem in globokem občestvu z njim, da lahko on sam živi in deluje po prijateljih, v katerih prebiva.

- Objavljeno v reviji Božje okolje (2018)