petek, 26. junij 2015

Ljubezen in spoštovanje

     "... Obljubim, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja," si rečeta mladoporočenca. Ta "spoštoval" bi lahko kar izpustila, kajne? Saj je vendar dovolj ljubezen! A ljubezen (pre)pogosto enačimo s čustvi. Ko pridejo težave in se čustva ohladijo, ljubezni ni več. Kaj pa zdaj? Tu prav pride spoštovanje, ki ni odvisno od naših čustev, temveč od naše volje. Tega smo vsi sposobni, tudi če ne čutimo ljubezni. Minimalno (in verjetno ne tako nepomembno) pri tem spoštovanju je, da ne govorimo slabo o drugem. Če lahko rečemo kaj dobrega o drugem, toliko bolje. 
     Sv. Izak Sirski, menih iz 8. stoletja, je napisal tole pomenljivo misel: "Naj te ne skrbi, da bi ljubil bližnjega. Prizadevaj si, da ga boš spoštoval mnogo bolj, kot si zasluži, in odkril boš, da tvoje srce živi ljubezen." Kako modri so tile stari bogonosci!



četrtek, 25. junij 2015

Kakšen Bog!!!

     Neverjetno! Ali je bilo že kdaj slišati kaj takšnega o božanstvu, kar sem danes bral v sveti knjigi o našem Bogu, ki svoje služabnike posadi za mizo  in jim streže?! "Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar našel ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel" (Lk 12,37).


     In še to. Ta isti Bog se popolnoma poistoveti s slabotnimi, krhkimi, nezaščitenimi, brezpravnimi: "Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme ..." (Mr 9,37). 
     Kakšen Bog!!!

sreda, 24. junij 2015

Shujševalna kura

     "Vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič (ali: v meni nima nič), vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče" (Jn 14,30-31).

     Vladar tega sveta, princ teme, hudi duh, sovražnik človeške narave (tako ga imenuje Ignacij Lojolski), skušnjavec ... Jezusu ne more nič oz. v njem nima nič, kar pomeni, da v njem ne najde ničesar svojega, na kar bi se lahko obesil. Ne najde v njem ničesar sebi podobnega. Nobene sebičnosti, častihlepja, oblastiželjnosti ... Ničesar. Vladar tega sveta je kot parazit na rastlini, ki se hrani s tem, kar najde. Če ne najde ničesar, začne hirati. Seveda je vladar tega sveta napadel Jezusa, organiziral zlo tako, da je bil umorjen na križu, a v njem ni našel ničesar užitnega zase. In ker v Jezusu ni našel ničesar svojega, bolj je bilo njegovo delovanje uničujoče, bolj je zasijalo to, kar je Jezus imel, to je Očetova ljubezen. Jezus je bil namreč ves v Očetu, v njegovi ljubezni, v čaščenju Očeta.
     Če smo tam, kjer je Jezus, se pravi v Očetovi ljubezni, vladar tega sveta tudi v nas ne bo našel ničesar svojega, ničesar, kar bi bilo zanj užitnega, česar bi se lahko oprijel. Če ostajamo v Njegovi ljubezni, ga puščamo stradati. Privoščimo mu dobro shujševalno kuro! 



    

torek, 23. junij 2015

Užaljen?

     Nekdo me je užalil. Ne vem, zakaj. Morda sem ga s čim razjezil, morda nisem bil dovolj pozoren do njega. Kakorkoli, v užaljenosti mojega jaza se prebuja obramba, hočem svojo pravico, dokazati svoj prav. Kaj se zgodi, ko branim in zahtevam svojo pravico? Najprej ostajava sama, ni nekoga tretjega, v katerem bi živela najin odnos. Drugič, če jaz iščem svojo pravico, se ločim od tistega, ki me je užalil. Tretjič, tudi če uspem v svoji obrambi in zahtevi po pravici, ljubezen drugega ne bo več takšna, kot je bila prej. Pojavi se nezaupanje, ranjena občutljivost (pri njem in pri meni) postane še bolj občutljiva za nove rane; življenje postane tako zelo naporno.
     Lahko pa v veri razmišljam takole: On me je užalil. To je storil zato, ker je bil že sam prej ranjen, ker je že sam prej doživel napad hudega. In zdaj naj bom še jaz proti njemu!? Torej bom rajši sprejel žalitev, da ne bi izgubil ljubezni, da ne bi izgubil prostora, v katerem sije Božja ljubezen do nas vseh. Ta ljubezen me varuje, zato nimam potrebe, da bi zahteval svojo pravico. Tako postajam tudi bolj preudaren, saj se zavedam prave resničnosti, ki je v tem, da če me nekdo žali, je on že pod oblastjo sovražnika (hudega). Če se torej borim proti tistemu, ki je že žrtev napada sovražnika, sem tudi sam hudoben. On doživlja svojo slabost in strah, jaz pa tega ne opazim. Evangeljska logika mi pomaga opaziti to resničnost, ki jo običajno prezremo.

     Naša mami praznuje danes 88 let. Vse najboljše, mami!
 

ponedeljek, 22. junij 2015

Otročiči

     Prav tisto uro se je Jezus razveselil v Svetem Duhu in rekel: "Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem" (Lk 10,21).

     Kaj je "to", kar je Oče razodel otročičem? Očetova ljubezen do vseh ljudi. Do vseh! Ne le ljubezen do Jezusovih učencev, do izbrancev, do pripadnikov določene skupine. Do vseh ljudi. No, saj je vendar jasno, da Bog ljubi vse ljudi, mar ne? V teoriji da, a v našem konkretnem duhovnem prizadevanju težko pridemo do tega prepričanja in naše čutenje se le počasi navadi na takšen pogled. Radi bi začutili, da nas Bog ljubi, molimo in prosimo za ta dar, a ne opazimo, da smo morda v glavnem osredotočeni nase, na svoje doživljanje, na svoje strahove in bolečine, na svoje želje in hrepenenja, na svoj napor, da bi bili krepostni in bi nas tako/zato imel Bog rad. Mi smo v središču. Toda Božja ljubezen je za vse ljudi. Ko jo gledam in sprejemam pod tem vidikom, jo lahko tudi jaz okušam v polnosti. 
     Takšna je drža "otročičev", o katerih govori Jezus. Otročiči, imenovani tudi "mali", so tisti, ki nenehno dajejo prednost Božjim mislim pred svojimi mislimi, Božjemu čutenju pred svojim čutenjem in doživljanjem, ki služijo Božji ljubezni do vseh ljudi. To je naš krščanski poklic: Pomagati, da bodo ljudje spoznali lepoto Božje dobrohotnosti in ljubezni do njih. Bolj bodo to lepoto okušali drugi, več je bomo deležni tudi mi. In hkrati bomo razbremenjeni utrudljivega napora, ko skušamo ugajati Bogu s svojim nikoli dovolj krepostnim življenjem, ki verjetno tudi Bogu ni kaj dosti zanimivo. 
    Tudi Jezus živi to držo otročičev. Veseli se, ker je Oče razodel skrivnost ljubezni drugim, ne njemu. On samo pomaga Očetu pri tem delu. To rojeva veselje.



nedelja, 21. junij 2015

Sterilnost žrtve

     "Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve" (Mt 9,13). Tako je Jezus odgovoril farizejem, ki so se pohujševali nad njim, ker je jedel s cestninarji in grešniki. O tem, kaj pomenijo te besede, naj bi se poučili tudi mi, kajti niso kar tako samoumevne. 
     Gre za to, da naše žrtve (daritve, dobra dela, odpovedi, geste ljubezni ...) niso nujno rodovitne in všeč Bogu. Lahko nas puščajo same, zagrenjene, razočarane. Pomislimo na starše, ki so se žrtvovali za svoje otroke, se zanje razdajali, potem pa niso prejeli tiste hvaležnosti, ki so jo pričakovali - in so razočarani. Ali hčerka, ki se je vsa posvetila svojim staršem, se zaradi njih morda tudi ni poročila, da bi jim bila bolj na razpolago, potem pa je v starosti lahko trpka, jezna, zagrenjena. Ali oseba v posvečenem življenju, ki po dolgih letih askeze, odpovedi in služenja ne kaže nobenega veselja. Hotela je biti popolna, a je ostala sterilna. Žrtev, ki gre v smeri naše popolnosti in lepe predstave (za občinstvo), je nekoristna. Še več, nevarna in škodljiva je. Bog ne mara takšne žrtve, ker bomo na koncu celo jezni nanj, češ toliko smo se žrtvovali, zdaj pa mu ni mar za nas! 
     Usmiljenja hočem in ne žrtve. Zakaj Bog hoče usmiljenja? Ker je samo usmiljenje znamenje njegove navzočnosti, lepota njegove milosti. Žrtev, ki ne govori o njegovem usmiljenju in ga ne razodeva, ni všeč Bogu. Ko storimo neko dobro delo, naj bi se v nas in v drugih na koncu rodil takšen ali podoben vzklik: "Gospod, kako si velik, kako si dober!" Mož in žena naj bi se po strastni noči zahvaljevala: "O Bog, kako si strasten - in nežen!" In strežnica po prečuti noči ob bolniku: "Gospod, tvoje usmiljenje je neizmerno!"
     Gospod, uči nas usmiljenja!



sobota, 20. junij 2015

Vlačuga postane devica

     "Jaz sem, jaz sem tisti, ki izbrisujem tvoje prestopke zaradi sebe in se ne spominjam tvojih grehov" (Iz 43,25), pravi Bog po preroku Izraelcem, ki so bili v babilonski sužnosti. Težko verjamemo, da bi se Bog ne spominjal naših grehov, ker ponavadi izhajamo iz svoje izkušnje. Nekdo me je prizadel. Odpustil sem mu. Znova me je prizadel in ob tem sem se spomnil prve žalitve, nisem je pozabil. Odpustil sem, a ne pozabil. Prerok pa pravi, da se Bog ne spominja naših grehov. Ali je to sploh mogoče?
     Ko Bog odpušča, dela nekaj novega. "Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite?" (Iz 43,19). To lepo vidimo pri preroku Ozeju, ki govori o zavezi med Bogom in izraelskim ljudstvom. Bog je mož, Izrael pa nezvesta žena, ki se je vdala prešuštvu z drugimi moškimi. V svoji nori ljubezni Bog znova sprejme k sebi svojo ženo vlačugo in to z izrazi čisto nove, sveže ljubezni: "Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce" (Oz 3,16). Vlačugo spremeni v devico! To je delo Božjega odpuščanja.
     Bog se ne spominja naših grehov. K takšnemu pozabljanju vabi tudi nas: "Ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči" (Iz 43,18). Nagnjeni smo k temu, da seštevamo svoje grehe. Četudi gremo k spovedi, nas še vedno bremenijo grehi preteklosti. Bog pa ne sešteva naših grehov. Izbrisuje jih in se jih več ne spominja. Kakšno razodetje Boga je v tem! Kako težko nam je sprejeti takšno podobo Boga! Po grehu se običajno borimo z občutki krivde, kar je znamenje, da je v nas še vedno podoba Boga, ki se jezi in nam zameri, mi pa ne vemo, kako bi ga pomirili in spravili v dobro voljo. On pa v resnici dela nekaj novega in mi tega ne opazimo.

petek, 19. junij 2015

V začetku je bil dar

     "Spominjaj se! Ne pozabi!" je pogosta prošnja v Svetem pismu, s katero Bog skoraj roti Izraelce, da ostanejo v zavezi z Njim, da ostanejo v odnosu, v občestvu, v ljubezni. Česa naj se spominja svetopisemski človek, česa naj ne pozabi? Daru. V življenje in v zavezo z Bogom je vstopil zastonj, po milosti, po daru. Bil je presenečen, čudil se je: Kako? Name si se ozrl? S čim sem si to zaslužil? Počutim se obdarjenega, počaščenega.
     Spominjaj se! V tem je skrivnost vztrajanja v vsakršnem odnosu in ljubezni. V začetku je bil dar. Druga oseba me je opazila in mi dala začutiti, da sem ji dragocen. Ni se ustrašila mojih slabosti in grešnosti, še več, s svojo ljubeznijo mi je pomagala, da se lažje sprejemam in spoštujem v svoji krhkosti. Kar težko sem dojemal in sprejemal njeno ljubezen, ki ni postavljala pogojev. "Kako me moreš imeti rada, mene, takšno nulo?!" sem jo vprašal včasih. Čutil sem, da si njene ljubezni nisem zaslužil. Bila je dar, milost. 
     In zdaj me spomin na ta dar ohranja in varuje v ljubečem odnosu. Spomin, ki je tudi sedanjost. Še vedno se čudim in čutim nevrednega ljubezni. Zavedam se lastne grešnosti in slabotnosti (vedno bolj!), a sem poln hvaležnosti za prvotni dar, ki ga lahko okušam znova in znova.
       Ne pozabi! Pozaba je huda stvar. Duhovna skleroza. Ko pozabljam, začenjam gojiti pričakovanja in zahteve (do sebe, drugih, dogodkov, Boga), začenjam iskati in se boriti za svoje pravice, za to, kar mi pripada itd. Tako počasi ostajam sam, odnos pa umira. 
     Gospod, ohranjaj v nas spomin na dar! 



nedelja, 7. junij 2015

Tudi jaz sem kriv

     Oče Pafnucij je rekel: »Ko sem bil na poti, se je zgodilo, da sem zaradi megle zašel in se znašel v bližini neke vasi; tam sem videl nekaj ljudi, ki so občevali med seboj. Vstal sem in molil za odpuščanje svojih grehov. In glej, prišel je angel z mečem in mi rekel: 'Pafnucij, vsi, ki obsojajo svoje brate, bodo s tem mečem pokončani. Ker pa ti nisi obsodil, ampak si se pred Božjim obličjem ponižal, kot da si sam grešil, zato je tvoje ime vpisano v knjigo živih.'« 
 


     Koliko ljubezni in modrosti je v zgornjem "izreku" iz puščave! Oče Pafnucij je videl greh bližnjega, a ni sodil in obsojal, temveč ga je zlo, ki ga je videl, spomnilo na njegov lastni greh. Videl je greh drugega in se razjokal nad lastnim. Še več. Ko je videl greh drugega, je razumel, da je ta greh tudi njegov. Tudi on je kriv, odgovoren. Ni se sebično ločil od drugega človeka, temveč se je počutil zelo povezanega z njim, solidarnega z njim. "Njih krivdo je vzel nase," beremo nekje v Svetem pismu. In: "On, ki ni imel greha, je za nas postal greh."
     Naj nam sveti oče Pafnucij izprosi milost takšen ljubezni in modrosti!