Tudi jaz sem kriv

     Oče Pafnucij je rekel: »Ko sem bil na poti, se je zgodilo, da sem zaradi megle zašel in se znašel v bližini neke vasi; tam sem videl nekaj ljudi, ki so občevali med seboj. Vstal sem in molil za odpuščanje svojih grehov. In glej, prišel je angel z mečem in mi rekel: 'Pafnucij, vsi, ki obsojajo svoje brate, bodo s tem mečem pokončani. Ker pa ti nisi obsodil, ampak si se pred Božjim obličjem ponižal, kot da si sam grešil, zato je tvoje ime vpisano v knjigo živih.'« 

 

     Koliko ljubezni in modrosti je v zgornjem "izreku" iz puščave! Oče Pafnucij je videl greh bližnjega, a ni sodil in obsojal, temveč ga je zlo, ki ga je videl, spomnilo na njegov lastni greh. Videl je greh drugega in se razjokal nad lastnim. Še več. Ko je videl greh drugega, je razumel, da je ta greh tudi njegov. Tudi on je kriv, odgovoren. Ni se sebično ločil od drugega človeka, temveč se je počutil zelo povezanega z njim, solidarnega z njim. "Njih krivdo je vzel nase," beremo nekje v Svetem pismu. In: "On, ki ni imel greha, je za nas postal greh."

     Naj nam sveti oče Pafnucij izprosi milost takšen ljubezni in modrosti!