V začetku je bil dar

     "Spominjaj se! Ne pozabi!" je pogosta prošnja v Svetem pismu, s katero Bog skoraj roti Izraelce, da ostanejo v zavezi z Njim, da ostanejo v odnosu, v občestvu, v ljubezni. Česa naj se spominja svetopisemski človek, česa naj ne pozabi? Daru. V življenje in v zavezo z Bogom je vstopil zastonj, po milosti, po daru. Bil je presenečen, čudil se je: Kako? Name si se ozrl? S čim sem si to zaslužil? Počutim se obdarjenega, počaščenega.
     Spominjaj se! V tem je skrivnost vztrajanja v vsakršnem odnosu in ljubezni. V začetku je bil dar. Druga oseba me je opazila in mi dala začutiti, da sem ji dragocen. Ni se ustrašila mojih slabosti in grešnosti, še več, s svojo ljubeznijo mi je pomagala, da se lažje sprejemam in spoštujem v svoji krhkosti. Kar težko sem dojemal in sprejemal njeno ljubezen, ki ni postavljala pogojev. "Kako me moreš imeti rada, mene, takšno nulo?!" sem jo vprašal včasih. Čutil sem, da si njene ljubezni nisem zaslužil. Bila je dar, milost. 
     In zdaj me spomin na ta dar ohranja in varuje v ljubečem odnosu. Spomin, ki je tudi sedanjost. Še vedno se čudim in čutim nevrednega ljubezni. Zavedam se lastne grešnosti in slabotnosti (vedno bolj!), a sem poln hvaležnosti za prvotni dar, ki ga lahko okušam znova in znova.
       Ne pozabi! Pozaba je huda stvar. Duhovna skleroza. Ko pozabljam, začenjam gojiti pričakovanja in zahteve (do sebe, drugih, dogodkov, Boga), začenjam iskati in se boriti za svoje pravice, za to, kar mi pripada itd. Tako počasi ostajam sam, odnos pa umira. 
     Gospod, ohranjaj v nas spomin na dar!