Sterilnost žrtve

     "Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve" (Mt 9,13). Tako je Jezus odgovoril farizejem, ki so se pohujševali nad njim, ker je jedel s cestninarji in grešniki. O tem, kaj pomenijo te besede, naj bi se poučili tudi mi, kajti niso kar tako samoumevne. 
     Gre za to, da naše žrtve (daritve, dobra dela, odpovedi, geste ljubezni ...) niso nujno rodovitne in všeč Bogu. Lahko nas puščajo same, zagrenjene, razočarane. Pomislimo na starše, ki so se žrtvovali za svoje otroke, se zanje razdajali, potem pa niso prejeli tiste hvaležnosti, ki so jo pričakovali - in so razočarani. Ali hčerka, ki se je vsa posvetila svojim staršem, se zaradi njih morda tudi ni poročila, da bi jim bila bolj na razpolago, potem pa je v starosti lahko trpka, jezna, zagrenjena. Ali oseba v posvečenem življenju, ki po dolgih letih askeze, odpovedi in služenja ne kaže nobenega veselja. Hotela je biti popolna, a je ostala sterilna. Žrtev, ki gre v smeri naše popolnosti in lepe predstave (za občinstvo), je nekoristna. Še več, nevarna in škodljiva je. Bog ne mara takšne žrtve, ker bomo na koncu celo jezni nanj, češ toliko smo se žrtvovali, zdaj pa mu ni mar za nas! 
     Usmiljenja hočem in ne žrtve. Zakaj Bog hoče usmiljenja? Ker je samo usmiljenje znamenje njegove navzočnosti, lepota njegove milosti. Žrtev, ki ne govori o njegovem usmiljenju in ga ne razodeva, ni všeč Bogu. Ko storimo neko dobro delo, naj bi se v nas in v drugih na koncu rodil takšen ali podoben vzklik: "Gospod, kako si velik, kako si dober!" Mož in žena naj bi se po strastni noči zahvaljevala: "O Bog, kako si strasten - in nežen!" In strežnica po prečuti noči ob bolniku: "Gospod, tvoje usmiljenje je neizmerno!"
     Gospod, uči nas usmiljenja!