Vlačuga postane devica

     "Jaz sem, jaz sem tisti, ki izbrisujem tvoje prestopke zaradi sebe in se ne spominjam tvojih grehov" (Iz 43,25), pravi Bog po preroku Izraelcem, ki so bili v babilonski sužnosti. Težko verjamemo, da bi se Bog ne spominjal naših grehov, ker ponavadi izhajamo iz svoje izkušnje. Nekdo me je prizadel. Odpustil sem mu. Znova me je prizadel in ob tem sem se spomnil prve žalitve, nisem je pozabil. Odpustil sem, a ne pozabil. Prerok pa pravi, da se Bog ne spominja naših grehov. Ali je to sploh mogoče?
     Ko Bog odpušča, dela nekaj novega. "Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite?" (Iz 43,19). To lepo vidimo pri preroku Ozeju, ki govori o zavezi med Bogom in izraelskim ljudstvom. Bog je mož, Izrael pa nezvesta žena, ki se je vdala prešuštvu z drugimi moškimi. V svoji nori ljubezni Bog znova sprejme k sebi svojo ženo vlačugo in to z izrazi čisto nove, sveže ljubezni: "Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce" (Oz 3,16). Vlačugo spremeni v devico! To je delo Božjega odpuščanja.
     Bog se ne spominja naših grehov. K takšnemu pozabljanju vabi tudi nas: "Ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči" (Iz 43,18). Nagnjeni smo k temu, da seštevamo svoje grehe. Četudi gremo k spovedi, nas še vedno bremenijo grehi preteklosti. Bog pa ne sešteva naših grehov. Izbrisuje jih in se jih več ne spominja. Kakšno razodetje Boga je v tem! Kako težko nam je sprejeti takšno podobo Boga! Po grehu se običajno borimo z občutki krivde, kar je znamenje, da je v nas še vedno podoba Boga, ki se jezi in nam zameri, mi pa ne vemo, kako bi ga pomirili in spravili v dobro voljo. On pa v resnici dela nekaj novega in mi tega ne opazimo.