sobota, 19. september 2015

Dati zavetje bolečini

"Nikar ne bruhaj svoje mržnje in sovraštva, ki hoče maščevanje, na nemške matere, ki morajo zdaj, v tem trenutku, zaradi svojih sinov, ki so padli in umorjeni, prenašati bolečino, ki je enaka tvoji. Tej bolečini moraš pustiti ves prostor, ki je na voljo v tebi sami, in ji dati tisto zavetje, ki ji je določeno. Mogoče se bo na ta način bolečina v svetu zmanjšala, če bomo vsi odkrito, vdano in odgovorno prenašali to, kar nam je dodeljeno. Če pa bolečini ne daš primernega zavetja, temveč pustiš več prostora sovraštvu in načrtom maščevanja - iz česar se rodi še več bolečine za druge - ja, tako ne bo nikoli konec bolečine na tem svetu, temveč bo samo še rasla. Kadar boš bolečini podelila mesto in prostor, ki ji po njenem plemenitem izvoru pripada, takrat boš mogla reči: življenje je tako lepo in bogato! Tako zelo lepo in bogato, da boš mogla verovati v Boga." 

Te besede je 28. marca 1942 v svojem dnevniku sebi namenila Etty Hillesum, nizozemska Judinja, ki je septembra 1943 zgorela v Auschwitzu.