sobota, 19. september 2015

Dati zavetje bolečini

"Nikar ne bruhaj svoje mržnje in sovraštva, ki hoče maščevanje, na nemške matere, ki morajo zdaj, v tem trenutku, zaradi svojih sinov, ki so padli in umorjeni, prenašati bolečino, ki je enaka tvoji. Tej bolečini moraš pustiti ves prostor, ki je na voljo v tebi sami, in ji dati tisto zavetje, ki ji je določeno. Mogoče se bo na ta način bolečina v svetu zmanjšala, če bomo vsi odkrito, vdano in odgovorno prenašali to, kar nam je dodeljeno. Če pa bolečini ne daš primernega zavetja, temveč pustiš več prostora sovraštvu in načrtom maščevanja - iz česar se rodi še več bolečine za druge - ja, tako ne bo nikoli konec bolečine na tem svetu, temveč bo samo še rasla. Kadar boš bolečini podelila mesto in prostor, ki ji po njenem plemenitem izvoru pripada, takrat boš mogla reči: življenje je tako lepo in bogato! Tako zelo lepo in bogato, da boš mogla verovati v Boga." 

 Te besede je 28. marca 1942 v svojem dnevniku sebi namenila Etty Hillesum, nizozemska Judinja, ki je septembra 1943 zgorela v Auschwitzu. 


 
Avtor ob

3 komentarji:

  1. KARMEN19. september 2015 ob 07:46

    Etty Hillesum ima res globoke, duhovne misli, ki se lahko rodijo le v trpljenju. Njen dnevnik v knjigi Pretrgano življenje je lahko v veliko oporo vsem, ki so v veliki stiski. http://www.modrijan.si/.../Poteze-zbirka/Pretrgano-zivljenje

    OdgovoriIzbriši
  2. Nelka23. september 2015 ob 14:24

    Dati v sebi zavetje bolečini, ki jo srečaš, je predpogoj za to, da zmoremo izpolnjevati največjo zapoved…, kajne? Ne eno ne drugo ni preprosto in enostavno osvojljivo. Vsaj meni ne. Praktično je to življenjski projekt: vaja ki jo ponavljamo in dograjujemo vse življenje in le naš Veliki Režiser je edini ki ve, kako daleč smo kot posamezniki na tej Poti. In v katero smer smo obrnjeni. Samo On ve in vliva (po)moči za 'gradnjo' takega zavetja v sebi.
    Knjigo, iz katere je naveden odlomek, je vredno vzeti v roke. V prebiranje, manj v branje. Vsaj mene je nagovorila tako. In me še bogati. Hvala zanjo in za opozorilo, da bi jo spet vzela s police…, da bi nas spomnila in opogumila v teh tudi napornih in zmedenih časih, da bolečini ne moreš uteči, jo pa lahko 'pretvoriš' v ljubezen, če ji v sebi narediš primeren prostor in jo sprejmeš… kot Boga, kot bližnjega … z Ljubeznijo.
    "To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje" (Jn 15,12-13).

    OdgovoriIzbriši
  3. Anonimni24. september 2015 ob 06:29

    Hvala, p. Janez, za objavo.

    OdgovoriIzbriši

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)