Dobre ali gnile?

      Nekoč so prišli puščavniki iz Sketis (slavnega puščavniškega naselja) k puščavnici materi Sari. Prinesla jim je košarico. Pustili so dobre stvari in pojedli gnile. Rekla jim je: »Resnično ste iz Sketis.« 

     Puščavniki iz Sketis so veljali za goreče askete, prave Kristusove atlete. Mati Sara jim je ponudila košarico sadja. Pustili so, kar je bilo dobrega in zdravega, pojedli pa tisto, kar je bilo nagnitega in prezrelega. Mati Sara jih je pohvalila. 

     Na prvi pogled se zdi, da je to malo pretirano, staromodno. Mar si človek ne sme privoščiti nekaj dobrega, zdravega? Mar ni rečeno, naj človek ljubi bližnjega kakor samega sebe? Če ne bo ljubil in lepo ravnal s seboj, kako bo cenil druge? Zdi se, da ti menihi ne marajo sami sebe, da se zaničujejo.

     In vendar, modra mati Sara jih je občudovala in pohvalila. V njihovi potezi je nekaj globoko evangeljskega. Kdo danes dela tako? Kdo daje prednost bližnjemu? Kdo se trudi, da bo bližnjemu boljše? Naša logika je bolj tista vojaška: Ko smo prišli k vojakom (v stari JLA), smo bili v začetku "fazani"; vsi so se spravljali na nas. Molči, delaj, trpi! A ravno takrat bi potrebovali največ pomoči in sočutja starejših vojakov. Ko smo potem mi postajali "stare kosti", smo se seveda znašali nad "fazani" - tega smo se dobro naučili. 

     Ko sem bil rektor jezuitskega semenišča v Rimu, se je našim bogoslovcem godilo nekaj podobnega. Ko so prišli v semenišče (iz raznih koncev sveta), so dobili najslabše sobe, potem pa so si do konca bivanje v Rimu "izborili" kaj boljšega. Novinci, ki jim je bilo že tako težko zaradi vsega novega (jezik, kultura ...), pa so dobili najslabše. Moralo bi biti ravno obratno! V začetku dobiš najboljšo sobo, pozneje, ko si že malo udomačen, pa jo odstopiš tistemu, ki pride na novo. Vendar je bila logika še vedno precej "vojaška". 

     Z njo se srečujemo vsak dan, vsepovsod. V politiki, ekonomiji, medsebojnih odnosih, Cerkvi ... Kaj bi nam rekla mati Sara?

"Kaj hočeš od tega sleparja?"

      Neka ženska je imela v prsih bolezen, ki se imenuje rak, in ko je slišala o puščavniku očetu Longinu, je poskušala priti do njega. Takrat je živel v Enatonu, to je devet milj zahodno od Aleksandrije. Ko ga je ženska iskala, je naneslo, da je ta blaženi ob morju nabiral les, in ko je naletela nanj, mu je rekla: »Oče, kje se mudi oče Longin, Božji služabnik?« Ni namreč vedela, da je to on. On pa ji je rekel: »Kaj hočeš od tega sleparja? Ne hodi k njemu, kajti slepar je! Sicer pa, kaj je to, kar imaš?« Ženska mu je pokazala bolezen. Naredil je križ nad tem mestom in jo odpustil z besedami: »Pojdi in Bog te bo ozdravil! Kajti Longin ti ne more nič koristiti.« Ženska je odšla z zaupanjem v te besede in je v trenutku ozdravela. Pozneje je pripovedovala nekaterim o dogodku, in ko je navedla starčeve značilnosti, je izvedela, da je bil tisti starec sam oče Longin.

      Oče Longin, Božji mož, se je zavedal skušnjave častihlepnosti, to je nevarnosti, da bi ga ljudje slavili zaradi tega, kar je Bog delal po njem. Tudi Jezus v evangelijih je imel takšne skušnjave. Ko je npr. ozdravljal in so ljudje hoteli, da ostane pri njih, ali ko je nasitil množico v puščavi, pa so prišli, da bi ga postavili za kralja. A Jezus se je umaknil. Nikoli ni iskal slave zase. Vedno je pokazal na Očeta, ni hotel biti on v središču.

     Slava in čast, ki gre vedno le Bogu, se tako hitro prilepi na človeka! Pričakujemo priznanje, pohvalo, hvaležnost ... Ali pa se bojimo kritike, graje, prezrtosti ... Tako smo vedno odvisni od tega, kakšni so drugi do nas. Na vseh področjih življenja se nam to dogaja, tudi v cerkvenih službah. Jezuit se npr. v času apostolske vitalnosti počuti kot tisti osliček, ki je nesel Jezusa v Jeruzalem; misli si, da ljudje ploskajo in pojejo hozano tudi njemu. Pozneje ga bodo postavili v stajo in nihče se ne bo več zmenil zanj.

     "Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 5,16), beremo v Jezusovem govoru na gori. Da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta. Vašega Očeta, ne vas! Ljudje ne potrebujejo naših dobrih del, ne potrebujejo naše ljubezni. Pogosto jim je celo nadležna ali se požvižgajo nanjo. "Joj, pa toliko dobrega bi radi naredili, a ljudje tega niti ne opazijo," morda kdaj potožimo. Ljudje bodo sprejeli našo ljubezen samo takrat, ko jim bo ta ljubezen govorila o neki drugi, večji ljubezni, samo takrat, ko jim bo razodela Božjo ljubezen. Ko bodo zaradi naših dobrih del lahko slavili našega Očeta, ki je v nebesih. 

Bodimo skromni

      Neki menih je prišel k puščavniku očetu Matoesu in mu rekel: »Kako da so puščavniki iz Sketis naredili več, kot je (zapovedano) v Svetem pismu, da so namreč ljubili sovražnike bolj kot sebe?« Oče Matoes mu je rekel: »Jaz za zdaj še tistega, ki mene ljubi, ne ljubim kot samega sebe.« 

     V Svetem pismu je rečeno: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." In še: "Ljubite svoje sovražnike." Menih, ki je prišel k očetu Matoesu, se je čudil, kako to, da puščavniki v Sketis naredijo še več, kot je zapovedano v Božji besedi. Čeprav je v teh besedah videti občudovanje, ki ga ima menih do omenjenih puščavnikov, pa je morda v tonu njegovega glasu čutiti rahlo nezadovoljstvo s seboj, ker on ni sposoben česa takšnega. Morda se zelo trudi, a mu ne uspeva ljubiti svojih bližnjih, kaj šele sovražnikov. In je žalosten. Zato je odgovor modrega očeta Matoesa lahko zelo tolažilen in opogumljajoč: "Jaz za zdaj še tistega, ki mene ljubi, ne ljubim kot samega sebe." Matoes je skromen, zaveda se svojih slabosti, zaveda se, da ljubiti ni nekaj lahkega, cenenega, površinskega. Ljubiti ni v njegovi moči. Še do tistih, ki so dobri do njega, ne more biti dober, kaj šele do sovražnikov. 

     Ali ni v tem tolažba tudi za nas? Pogosto imamo visoke ideale in predstave o tem, kako bi morali ljubiti druge, kako bi morali biti potrpežljivi z njimi, kako bi morali dati življenje zanje, v resnici pa ne moremo potrpežljivo sprejemati niti najbližjega, ki mu teče iz nosa, smrdi iz ust ali kaj podobnega. Visoki ideali, realizacija pa majhna. In smo nezadovoljni, živčni ... Bolje je malo znižati svoje ideale ter narediti to, kar zmoremo, pa bomo bolj zadovoljni in v miru.

     Načelo postopnosti: Ne moreš sprejemati in ljubiti vseh ljudi? Nikar se ne trudi, da bi ljubil vse, se boš pretegnil! Poskušaj živeti v miru s tistimi, ki jih lahko sprejemaš, morda ti bo Gospod dal milost, da boš sprejel še koga drugega. Kaj pa, če sploh ne moreš ljubiti ljudi? (Nekateri s(m)o ljudomrzneži.) Potem pa bodi prijazen do živali, do kašnega mucka ali kužka. Če pa še to ne gre, ljubi kakšno rastlino, prijazno jo zalivaj, kdaj pobožaj. Ta se pa heca, boste rekli. Ne. Pomembno je, da smo zelo, zelo iskreni pred Bogom. Pred njim niso pomembni naši dosežki in uspehi, temveč iskrenost srca. "Gospod, toliko zmorem, nič več. Če mi boš dal milost, bom naredil še kaj več." In smo v miru. Bodimo skromni!