"Kaj hočeš od tega sleparja?"

      Neka ženska je imela v prsih bolezen, ki se imenuje rak, in ko je slišala o puščavniku očetu Longinu, je poskušala priti do njega. Takrat je živel v Enatonu, to je devet milj zahodno od Aleksandrije. Ko ga je ženska iskala, je naneslo, da je ta blaženi ob morju nabiral les, in ko je naletela nanj, mu je rekla: »Oče, kje se mudi oče Longin, Božji služabnik?« Ni namreč vedela, da je to on. On pa ji je rekel: »Kaj hočeš od tega sleparja? Ne hodi k njemu, kajti slepar je! Sicer pa, kaj je to, kar imaš?« Ženska mu je pokazala bolezen. Naredil je križ nad tem mestom in jo odpustil z besedami: »Pojdi in Bog te bo ozdravil! Kajti Longin ti ne more nič koristiti.« Ženska je odšla z zaupanjem v te besede in je v trenutku ozdravela. Pozneje je pripovedovala nekaterim o dogodku, in ko je navedla starčeve značilnosti, je izvedela, da je bil tisti starec sam oče Longin.

      Oče Longin, Božji mož, se je zavedal skušnjave častihlepnosti, to je nevarnosti, da bi ga ljudje slavili zaradi tega, kar je Bog delal po njem. Tudi Jezus v evangelijih je imel takšne skušnjave. Ko je npr. ozdravljal in so ljudje hoteli, da ostane pri njih, ali ko je nasitil množico v puščavi, pa so prišli, da bi ga postavili za kralja. A Jezus se je umaknil. Nikoli ni iskal slave zase. Vedno je pokazal na Očeta, ni hotel biti on v središču.

     Slava in čast, ki gre vedno le Bogu, se tako hitro prilepi na človeka! Pričakujemo priznanje, pohvalo, hvaležnost ... Ali pa se bojimo kritike, graje, prezrtosti ... Tako smo vedno odvisni od tega, kakšni so drugi do nas. Na vseh področjih življenja se nam to dogaja, tudi v cerkvenih službah. Jezuit se npr. v času apostolske vitalnosti počuti kot tisti osliček, ki je nesel Jezusa v Jeruzalem; misli si, da ljudje ploskajo in pojejo hozano tudi njemu. Pozneje ga bodo postavili v stajo in nihče se ne bo več zmenil zanj.

     "Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 5,16), beremo v Jezusovem govoru na gori. Da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta. Vašega Očeta, ne vas! Ljudje ne potrebujejo naših dobrih del, ne potrebujejo naše ljubezni. Pogosto jim je celo nadležna ali se požvižgajo nanjo. "Joj, pa toliko dobrega bi radi naredili, a ljudje tega niti ne opazijo," morda kdaj potožimo. Ljudje bodo sprejeli našo ljubezen samo takrat, ko jim bo ta ljubezen govorila o neki drugi, večji ljubezni, samo takrat, ko jim bo razodela Božjo ljubezen. Ko bodo zaradi naših dobrih del lahko slavili našega Očeta, ki je v nebesih.