Dobre ali gnile?

      Nekoč so prišli puščavniki iz Sketis (slavnega puščavniškega naselja) k puščavnici materi Sari. Prinesla jim je košarico. Pustili so dobre stvari in pojedli gnile. Rekla jim je: »Resnično ste iz Sketis.« 

     Puščavniki iz Sketis so veljali za goreče askete, prave Kristusove atlete. Mati Sara jim je ponudila košarico sadja. Pustili so, kar je bilo dobrega in zdravega, pojedli pa tisto, kar je bilo nagnitega in prezrelega. Mati Sara jih je pohvalila. 

     Na prvi pogled se zdi, da je to malo pretirano, staromodno. Mar si človek ne sme privoščiti nekaj dobrega, zdravega? Mar ni rečeno, naj človek ljubi bližnjega kakor samega sebe? Če ne bo ljubil in lepo ravnal s seboj, kako bo cenil druge? Zdi se, da ti menihi ne marajo sami sebe, da se zaničujejo.

     In vendar, modra mati Sara jih je občudovala in pohvalila. V njihovi potezi je nekaj globoko evangeljskega. Kdo danes dela tako? Kdo daje prednost bližnjemu? Kdo se trudi, da bo bližnjemu boljše? Naša logika je bolj tista vojaška: Ko smo prišli k vojakom (v stari JLA), smo bili v začetku "fazani"; vsi so se spravljali na nas. Molči, delaj, trpi! A ravno takrat bi potrebovali največ pomoči in sočutja starejših vojakov. Ko smo potem mi postajali "stare kosti", smo se seveda znašali nad "fazani" - tega smo se dobro naučili. 

     Ko sem bil rektor jezuitskega semenišča v Rimu, se je našim bogoslovcem godilo nekaj podobnega. Ko so prišli v semenišče (iz raznih koncev sveta), so dobili najslabše sobe, potem pa so si do konca bivanje v Rimu "izborili" kaj boljšega. Novinci, ki jim je bilo že tako težko zaradi vsega novega (jezik, kultura ...), pa so dobili najslabše. Moralo bi biti ravno obratno! V začetku dobiš najboljšo sobo, pozneje, ko si že malo udomačen, pa jo odstopiš tistemu, ki pride na novo. Vendar je bila logika še vedno precej "vojaška". 

     Z njo se srečujemo vsak dan, vsepovsod. V politiki, ekonomiji, medsebojnih odnosih, Cerkvi ... Kaj bi nam rekla mati Sara?