Lepo je biti Janez

    

     "Janez je njegovo ime," je dejal oče Zaharija ob rojstvu svojega sina Janeza Krstnika, čigar rojstvo praznujemo danes. Ker je bilo ob mojem rojstvu rečeno nekaj podobnega, mi je seveda odlomek o rojstvu Jezusovega predhodnika posebej všeč (Lk 1,57-66). V Lukovem opisu dogodka prevladuje veselje, posebno pozornost pa zaslužita dva izraza čustev, ki sta se rodila med sorodniki in sosedi, navzočimi v tem prizoru. To sta čudenje in strah. 
     Čudenje in strah (ne gre za strah, ki človeka hromi, temveč za neke vrste strahospoštovanje, ko se zgodi nekaj skrivnostnega, ko človek zasluti, da je na delu skrivnostna Božja roka; vedno, ko se v Svetem pismu razodene skrivnostni in sveti Bog, človeka prevzame takšen strah ...). Čudenje in strah je ozračje, ki naj bi nas prevzelo vedno, kadar se posvetimo Božji besedi. Mar ne pravi Bog po preroku Izaiju: "Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu in se trese pred mojo besedo" (Iz 66,2)? Če se ob poslušanju Božje besede v nas ne rodi nekaj čudenja in strahu, smo lahko prepričani, da Beseda ni prišla do srca, temveč ostala le v glavi, nerodovitna.
     Ime Janez pomeni: Bog je razodel svojo dobroto, svojo ljubezen in zvestobo. In dobri, ljubeči, zvesti Bog je Bog, ki preseneča, ki spravlja v čudenje in v duši prebuja strahospoštovanje. Zato je lepo biti Janez! Vsi smo malo Janezi ...