Na sedlu

          Nekajkrat na leto grem maševat na Šmarno goro. Ponavadi v nedeljah. Tudi danes sem šel. Na goro se povzpnem iz Zavrha, mimo domačije Jakoba Aljaža (lažja, bolj položna pot - za nas, osivele). Počasno vzpenjanje me vedno napolni z blago, tiho radostjo, ki je tudi običajne misli na skorajšnjo pridigo ne zmotijo.
          Neko posebno razpoloženje pa se prebudi v mojem srcu, ko že pošteno zadihan in oznojen pridem na šmarnogorsko sedlo (slika spodaj). Belomakadamska cesta mi prebudi spomine na mojo domačo vas, na čas bosonogega in kratkohlačnega otroštva, ko smo otroci tekali po takšni beli cesti, med rumenimi kmečkimi hišami, brezskrbni, ko je bilo še vse življenje pred nami, ko je bilo še vse mogoče ... O, kako rad bi se kdaj vrnil v tisti dragoceni, nikdar pozabljeni čas! Da bi spet videl razposajene obraze naše vaške tovarišije, da bi znova vonjal in okušal prelesti tistega raja pod kamniškimi planinami ... Spomini, tolažba, nostalgija ...
          Potem pa na vrhu, v Marijinem svetišču, Spomin nad spomini: "Vzemite in jejte ..."