Duhovnost desnega razbojnika

           V središču kalvarijskega dogodka (o tem beremo na praznika Kristusa, Kralja vesoljstva) sta dva hudodelca, ki pred Križanim zavzameta dve možni drži, ’brezbožno’ in ’pobožno’ (bogaboječo, bogovdano); eden razburjen, drugi v miru, eden obupan in žaljiv, drugi dobrohoten in zaupljiv. Prvi je preklinjal Jezusa in govoril podobno kot voditelji naroda: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« V resnici ne verjame, da ima Jezus kakšno moč. V tonu njegovega glasu lahko slišimo opravičevanje sebe in obtožbo drugih: Godi se mi krivica, drugi so krivi, da sem se znašel na križu. Imel sem slabo družino, težko otroštvo, okoliščine so me prisilile v hudodelstvo … Levi razbojnik se je postavil v vlogo žrtve, v njem je polno zahtev in pričakovanj. Ostaja na površini, ne gre v svoje srce.
           Drugačna je drža ’desnega razbojnika’. V njegovem odgovoru soobsojencu najprej vidimo, da ga je prevzel božji strah: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi?« Te strahospoštljive besede kažejo na to, da se zaveda pomembnosti položaja in čuti - morda prvič v življenju -, da je življenje resno in dragoceno. Bližina smrti ga pretrese, zaveda se, da je zanj prišla ura resnice. Nadaljnje besede kažejo na to, da se je tudi spravil s preteklostjo: »In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila.« Desni razbojnik je razumel, da imajo slaba dejanja slabe posledice. To dejstvo je sprejel, nič se ne izgovarja, nikogar ne obsoja, nikogar ne žali. Pomirjen je s tem, kar ga je doletelo. Takšen mir v pogledu na preteklost je zanj velika milost, kar velja tudi za nas. Kadar v miru sprejmemo posledice svojih dejanj, je to začetek naše skesanosti. Spomnimo se Jožefovih bratov, ki so prišli v Egipt po žito in jih je Jožef začel preizkušati; govorili so med seboj: »Resnično, pregrešili smo se nad svojim bratom … zato je prišla ta stiska nad nas« (1 Mz 42,21).
           »Ta pa ni storil nič hudega,« je še dodal desni razbojnik. Opazoval je Jezusa, kako je prenašal trpljenje in molil za tiste, ki so ga križali. Iz tega je sklepal, da mora ta človek biti nedolžen. Morda ga je presunil tudi sijaj Jezusovega obličja, ki ga je lahko opazoval od blizu. Vsekakor je ob zrenju trpljenja »Jagnjeta, ki je bilo žrtvovano«, spoznal svojo revščino in bedo, hkrati pa se je v njegovem srcu vnelo upanje: Ta nedolžni, ki tako krotko sprejema vse žalitve in zasramovanje, me lahko reši. Rešitve si nisem z ničemer zaslužil, a lahko ga prosim. Z veliko zaupljivostjo se je torej obrnil k Jezusu in mu rekel: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« V vseh evangelijih je edino ta hudodelec naslovil Jezusa le z njegovim imenom, kar je znamenje velikega zaupanja. In Jezus ne more, da ga ne bi uslišal. Takšna drža, ki je prosta kakršnih koli zahtev, privlači Božjo milost. To je drža vere, ki jo je Jezus občudoval že pri stotniku, ki je prosil, da Jezus ozdravi njegovega služabnika, ali pri kánaanski ženi, ki je prosila za svojo obsedeno hčer. Ti ljudje so vedeli, da si ne zaslužijo, da bi se Jezus ozrl nanje, a bili so v veliki stiski in so z zaupanjem prišli k Jezusu. Čisto srce, svobodno od kakršnih koli zahtev ali domišljavosti, privlači Božjo milost.
           Na nekaterih starodavnih freskah v Italiji vidimo vrata v nebesa, pri vhodu pa ne stoji sv. Peter, temveč desni razbojnik. On najbolje razume, kaj pomeni dar odrešenja, kaj pomeni Božje usmiljenje in odpuščanje. Njegova predsmrtna drža je vstopnica v nebesa.

Objavljeno v Magnificat 2019/11