S škarjami odrezal sebe

     Veliki petek je. Iz Njegove prebodene strani sta pritekli kri in voda. Ljubezen. Vzljubil nas je, ko smo bili še grešniki. A kako težko je včasih sprejeti to ljubezen! Ker je dar, ki se ne vsiljuje ...
     V romanu Zločin in kazen (Dostojevski) je Raskolnikov tisti, ki ne sprejme daru, ki odkloni, odvrže milost. Zgodilo se je nekaj dni po tistem, ko je umoril staro oderuhinjo in njeno mlajšo sestro.
 

     V trenutku, ko je Raskolnikov stal pri ograji in še kar naprej neumno in zlovoljno gledal za odhajajočo se kočijo in si drgnil hrbet, je na lepem začutil, da mu nekdo tišči denar v roko. Pogledal je: bila je priletna trgovka v čepcu in čevljih iz kozlovine, z njo pa deklica s klobučkom in zelenim sončnikom, najbrž hči. "Vzemi, ljuba duša, v Kristusovem imenu." Vzel je in šli sta naprej. Dobil je dvajset kopejk. Glede na njegovo obleko in videz sta ga čisto lahko imeli za berača, za pravega nabiralca novčičev za pol kopejke; da pa sta mu dali kar dvajset kopejk, se je imel gotovo zahvaliti udarcu z bičem, ki je vzbudil njuno sočutje.
     Stisnil je kovanec v pest, naredil kakih deset korakov in se obrnil z obrazom proti Nevi, v smeri Zimskega dvorca. Na nebu ni bilo niti oblačka, voda pa skoraj temno modra, in takšna je Neva le malokrat. Kupola stolnice, ki se od nikoder ne očrtuje lepše, kakor če jo gledaš od tod, z mostu, kakih dvajset korakov pred kapelo, je kar žarela in skozi čisto ozračje je bilo mogoče razločno videti celo vsak okras na njej. Bolečina od švrka z bičem je ponehala in Raskolnikov je na udarec že pozabil; zdaj ga je izjemno zaposlovala ena sam nemirna in ne povsem jasna misel. Stal je in gledal v daljavo dolgo in napeto; ta kraj mu je bil še posebej znan. Ko je hodil na univerzo, se mu je navadno - mogoče najmanj stokrat - zlasti domov grede dogajalo, da se je ustavil ravno na tem mestu, se zastrmel prav v ta zares čudoviti razgled in se vsakikrat skoraj čudil nekemu svojemu nejasnemu in nerazumljivemu vtisu. Ta čudoviti razgled ga je zmerom navdal z nerazložljivim hladom; ta slikovita podoba je bila zanj polna nemega in gluhega duha... Vsakikrat se je čudil svojemu mračnemu in nedoumnemu vtisu in v nezaupanju do sebe odlagal rešitev te uganke na prihodnost. Zdaj se je nenadoma živo spomnil teh svojih nekdanjih vprašanj in zadreg in zazdelo se mu je, da se jih zdaj ni spomnil po naključju. Že zgolj to se mu je zdelo neznansko čudno, da se je ustavil na istem nekdanjem kraju, kakor da je v resnici pomislil, da lahko premišljuje o istih stvareh kakor nekoč in se posveča istim temam in podobam, kakršnim se je posvečal še... pred kratkim. Kar smešno se mu je zazdelo, hkrati pa ga je boleče stisnilo v prsih. V nekakšni globini, spodaj, nekje komaj vidno pod nogami, se mu je zdaj pokazalo vse, nekdanja preteklost, nekdanje misli, nekdanje naloge, téme in vtisi in ves ta razgled, on sam in vse, vse... Zdelo se mu je, da leti nekam navzgor in da vse izginja spred njegovih oči... Ko je nehote premaknil roko, ja mahoma začutil kovanec za dvajset kopejk, ki ga je stiskal v pesti. Odprl je roko, srepo pogledal novčič, zamahnil in ga zalučal v vodo; nato se je obrnil in odšel domov. Zazdelo se mu je, kakor da je v tem trenutku samega sebe s škarjami odrezal od vseh in vsega.

     V trenutku potrtosti, ko se je po umoru v srcu morilca začela "kazen", je Raskolnikov nepričakovano dobil dar. "Vzemi, ljuba duša, v Kristusovem imenu," mu je rekla priletna trgovka. Pomenljive so besede "v Kristusovem imenu" - zaradi Kristusa. Kristus ti pošilja dar, daje ti svojo ljubezen, odpuščanje, sprejmi ga. On pa je zamahnil in novčič zalučal v vodo. Zavrnil, odklonil je milost. S škarjami je odrezal samega sebe od vseh in vsega, kakor se mu je zazdelo. Podobno se je Juda Iškarjot po izdajstvo ločil od vseh: od Jezusa, od učencev in od judovskih voditeljev. Odrezati se, ločiti se od vseh in vsega, to je greh napuha. Gospod, usmili se nas, kadar tudi mi režemo sami sebe od drugih!

F. Dostojevski, Zločin in kazen, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005; prevedel Marjan Poljanec