Od zveri do hišnih ljubljenčkov

Od zveri do hišnih ljubljenčkov

Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,1-4).

Čemu skušnjave?

V začetku evangeljskega odlomka o Jezusovih skušnjavah je rečeno, da je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Tale veznik da nas verjetno čudi. Sveti Duh naj bi odvedel Jezusa v puščavo z namenom, da bi bil Jezus skušan? In da tako ravna tudi z nami? To nam je težko razumeti ali sprejeti. In vendar, prav to razodeva Božja beseda. Bog v svoji previdnosti želi, da se soočimo s skušnjavami. Očitno se mu zdi, da je to dobro za nas, dobro za našo rast v Duhu. Čemu torej skušnjave? Kakšen je njihov namen? Kako naj se borimo z njimi, da bo naš duhovni boj koristen, rodoviten? Kako jih lahko obrnemo sebi v prid?

Na preizkušnji je naša istovetnost, dostojanstvo

Jezus je šel v puščavo takoj po svojem krstu. V njem so še odzvanjale besede Očeta: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Te besede izražajo Jezusovo istovetnost, dostojanstvo, njegovo dragocenost v Očetovih očeh. V puščavi skuša hudič v Jezusu omajati to njegovo zavest, da je ljubljen in dragocen. Želi mu nekako vsiliti dvom o njegovi istovetnosti, o tem, kar on v resnici je. Skušnjavec namreč začenja: »Če si Božji Sin ...« Kot bi hotel reči: Vidiš, kakšen je tvoj oče! Nič ne poskrbi zate, ničesar mu ne pomeniš. Še umrl boš od lakote! Glej, jaz ti bom pomagal. Naredi iz teh kamnov kruh.

Jezus se brani tako, da navaja Božjo besedo, ki jo je premišljeval v puščavi. Ne pogovarja se s skušnjavo, kakor je storila Eva v raju, ko je padla v pogovor s kačo. Eva se je ustrašila, sprva branila Boga, nato pa počasi sprejela misel skušnjavca in začela dvomiti v Božjo dobroto in naklonjenost. Misel, ki jo je skušala, je Evo vso prevzela in potegnila vase. Kar zlepila se je s skušnjavo, se z njo poistovetila. Jezus pa ni storil tega. Skušnjave se ni ustrašil in ni padel v pogovor z njo. Preprosto je nanjo odgovoril tako, da je izrekel vrstico iz Svetega pisma. Branil se je z Božjo besedo. Zvita misel skušnjavca ga ni potegnila noter, ni se ga dotaknila, ni se zlepil z njo. Ohranil je »varno razdaljo«, primerno distanco. S pomočjo Božje besede je ohranjal svoje dostojanstvo, ki mu ga je hudič hotel omajati.

»Kdo si in odkod?«

Podobno se je pred skušnjavami branil tudi eden prvih in največjih puščavnikov, sv. Anton. Predvsem se skušnjav ni bal. Kadar so prišle, je preprosto naredil znamenje križa in so zbežale. Včasih jih je spravil v slabo voljo, ko jim je odgovarjal s humorjem. Nekoč so ga skušnjave napadle v podobah različnih divjih zveri. »Joj, če bi imele kakšno moč, bi bila dovolj ena, da bi me požrla. Zakaj vas je prišlo toliko?« V svojem znamenitem govoru menihom je glede skušnjav med drugim dejal tole: »Da boste brez strahu, imejte proti njim (prikaznim) tudi tole zanesljivo znamenje. Ko se pojavi kakšna prikazen, naj se nihče ne zgrudi od groze, temveč naj jo, kakršnakoli že je, najprej pogumno vpraša: 'Kdo si in odkod?' In če gre za videnje svetih, te bodo popolnoma prepričali ter tvoj strah spremenili v radost. Če pa je prikazen hudičeva, bo ob pogledu na utrjenega duha takoj ob svojo moč. Že samo vprašanje, 'Kdo si in odkod,' je namreč znamenje mirnosti« (Sv. Atanazij Aleksandrijski, O življenju blaženega Antona Velikega, št. 43). Skušnjave je torej treba vprašati, kdo so in odkod prihajajo, se pravi iz katerega tabora prihajajo, iz našega ali iz sovražnikovega, in nam bodo povedale. Že samo dejstvo, da jim postavimo to vprašanje, je znamenje, da se jih ne bojimo, da ostajamo mirni in nas ne potegnejo v pogovor, nas ne vsrkajo vase.

Nisem grešil!

Naj navedem še en lep primer iz puščave, ki mi je zelo všeč. Nek brat (puščavnik) je šel k reki po vodo, tam srečal žensko, ki je prala perilo in z njo grešil. Po grehu je zajel vodo in se napotil proti svoji celici. Toda demoni so ga napadli in mučili s temi mislimi: »In zdaj, kam greš? Ni več rešitve zate! Čemu bi še bil v nadlego svetu?« Brat je razumel, da ga misli hočejo pripeljati v obup. Rekel je svojim mislim: »Od kod prihajate, da me hočete tako mučiti in privesti v obup? Nisem grešil! Še enkrat vam rečem, nisem grešil!« Vrnil se je v svojo celico in živel v samoti kot prej. Gospod pa je razodel nekemu starcu, ki je živel tam blizu, da je ta brat zmagal, potem ko je padel. Starec je torej šel k njemu in mu rekel: »Kako si?« - »Dobro, oče,« mu odgovori. In starec: »Te ni nekaj mučilo v teh dneh?« - »Nič,« odgovori. - »Bog mi je razodel, da si zmagal, potem ko si padel,« nadaljuje starec. Tedaj brat pove, kaj se mu je pripetilo in starec mu reče: »Resnično, brat, tvoja razsodnost je zlomila sovražnikovo moč.«

V čem je bila ta bratova razsodnost? Videli smo, da so ga po grehu napadle misli, ki so ga obtoževale in skušale pripeljati do obupa. Napadli so ga občutki krivde, kakor se ponavadi zgodi po grehu. Brat se je uprl tem sovražnim mislim tako, da jih je povsem razorožil: »Nisem grešil!« To je moralo presenetiti skušnjavca! Ni mu uspelo, da bi puščavnika pritegnil v pogovor z mislimi, ki mu jih je polagal v dušo. Brat se jih ni ustrašil, niso ga potegnile vase, temveč jim je postregel z najbolj nenavadnim odgovorom. Sovražnik je bil gotov. Potem pa je brat odšel v svojo celico in nadaljeval z delom in s svojo običajno molitvijo: Gospod, usmili se mene, grešnika!

Koliko modrosti je v tej bratovi razsodnosti! K njemu bi morali v šolo.

Ni tako divje zveri na svetu

Poglejmo še Ignacija Lojolskega. V knjižici Duhovne vaje, v sklopu Pravil za razločevanje, najdemo tale izrek (naj vas ne moti, da je Ignacij uporabil podobo ženske): Sovražnik (tj. skušnjavec, hudi duh) se vede kakor ženska: slab je pred močnim, močan pa pred popustljivim. Kakor je namreč lastno za ženo, da v prepiru z možem izgubi pogum in zbeži, ko se ji mož odločno postavi po robu; a nasprotno, če možu upade pogum in začne bežati, v ženi zraste jeza, maščevalnost in okrutnost čez mero; prav tako je značilno za sovražnika, da oslabi in zgubi pogum in njegove skušnjave pobegnejo, kadar jim tisti, ki se vadi v duhovnih stvareh, neustrašno pokaže odločnost in dela prav nasprotno. Toda če se oseba, ki se vadi, zboji in izgubi pogum v skušnjavah, ni tako divje zveri na svetu, kakor je sovražnik človeške narave, ko si s tako zlobnostjo prizadeva, da bi dosegel svoje hudobne namene (Dv 325).

Znova lepo vidimo, kako smrtonosen je strah pred skušnjavo. Treba je neustrašno pokazati odločnost in delati prav nasprotno, pravi Ignacij. Kakor Jezus v puščavi, kakor Anton, kakor tisti brat, ki je grešil ob vodi. S pomočjo Božje besede, s humorjem, z znamenjem križa … Skušnjave ne smemo vzeti resno, sicer nas bo potegnila noter.

Ohranjati notranjo svobodo

Truditi se moramo torej za razdaljo, za nek prostor notranje svobode, v katerem ohranjamo zavest, da smo dragoceni v Božjih očeh. Prostor, v katerem moremo ne samo ohranjati svoje dostojanstvo, temveč celo rasti v zavesti, da smo izvoljeni, sveti in ljubljeni, ustvarjeni po Božji podobi, blagoslovljeni, udje skrivnostnega Kristusovega telesa. Bolj ko ohranjamo in gojimo to zavest, manj moči bodo imele skušnjave. Prostor notranje svobode lahko ohranjamo tako, da se na nek način razdelimo v dve osebi. Na eni strani sem resnični jaz, človek dostojanstva, dragocen v Božjih očeh, na drugi strani pa sem jaz, ki doživljam različne stvari (skušnjave vseh vrst, grešna nagnjenja, strahove, občutke krivde, doživljanje tesnobe, obsojanje drugih, potrtost …). Resnični jaz lahko nagovori onega drugega, kakor je storil psalmist: »Zakaj si potrta moja duša, in se vznemirjaš v meni? Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga« (Ps 42,6.12; 43,5).

Udomačiti zveri

Podobno kot sv. Anton pogosto doživljamo skušnjave kot divje zveri (tudi sv. Ignacij govori o sovražniku kot o divji zveri). Ko nas napadejo, se jih ustrašimo in običajno kar otrpnemo, še pobegniti ne moremo. Kakor otrpne in počepi kokoš, če jo napade lisica, tako tudi mi postanemo lahek plen sovražniku. Zato je potrebno te zveri udomačiti. Ponavadi se trudimo, da bi jih pregnali, da bi se jih izognili, da bi jih izkoreninili. A to ni prava pot. Treba jih je udomačiti, izgubiti strah pred njimi. Tako nam bodo postale celo zaveznice. Najprej jim lahko damo imena. Za vsako izberemo neko ljubkovalno ime, ki nam je všeč, npr. jeza je lahko sestra Vihravka, sram mala Rdečka, požrešnost bratec Želodček in podobno (bodimo ustvarjalni!). Ko nas potem napadejo, jih pokličemo po imenu, jih pozdravimo, jih sprejmimo s kakšno šalo – počasi se bodo udomačile. Smejo biti, a niso nevarne. Medtem pa – in to je zelo pomembno! – v trenutku notranje svobode, obnovimo zavest o svojem dostojanstvu, tako da npr. izrečemo kratko molitev, nekajkrat ponovimo Božjo besedo, ki nam je blizu, se zavemo Gospodove navzočnosti itd. Tako nam bodo skušnjave pomagale, da bomo molili in rasli v zaupnosti z Gospodom. Postale bodo naše zaveznice.

Postni čas je lepa priložnost, da se vadimo. Skušnjave, divje zveri, bodo sčasoma postale prijazne hišne ljubljenke, prijateljice. Z Bogom, seveda!