Z osli v nebesa

Jutri bomo imeli jezuiti takoimenovano "teološko refleksijo", razmislek in pogovor o neki teološki temi. Tokrat se bomo srečali in pogovarjali o našem odnosu do živali. Kot izhodišče nam bo v pomoč esej o živalih, ki ga je v svoji knjigi O nekaterih drugih napisal Gorazd Kocijančič. Na koncu tega eseja najdemo lepo molitev francoskega pesnika Francisa Jammesa (1868-1938), ki jo priporočam v branje in - zakaj pa ne - tudi v molitev.

         Molitev, da bi šel z osli v raj
 

Moj Bog, ko bo treba iti k Tebi,

naj se to zgodi na praznik, ko podeželje polno je prahu.

Želim, kot vedno sem počel tu spodaj,

sam izbrati pot, da odidem, kakor mi je všeč,

v Raj, kjer sredi belega so dneva zvezde.

Vzel bom svojo palico, šel na širno cesto
in rekel oslom, svojim prijateljem:

Francis Jammes sem in grem v Raj,
kajti v deželi ljubega Boga ni pekla.

Rekel jim bom: »Pridite, sladki prijatelji sinjega neba,
uboge ljube živali, ki z naglim gibom uhlja
odganjate konjske muhe, udarce in čebele.«

Gospod, naj pred Tabo se pojavim sredi teh bitij,
ki imam tako jih rad, ker ljubko povešajo glavo,
in ko obstanejo, kratke nožiče skupaj stisnejo
tako prikupno, da se ti zasmilijo.

Ko prišel bom k Tebi, mi bo sledilo na tisoče njih uhljev,

za mano bodo tisti, ki na boku nosijo jerbase,

tisti, ki vozove akrobatov vlečejo

ali kočije s pernato kramo in pločevino,

tisti, ki na hrbtu imajo zverižene kangle,

in oslice, šepajoče, polne kot mehovi,

osli, ki jih s krpami pokrivajo

zaradi modrih mezečih ran, ob katerih

trmaste se muhe zbirajo v roje.

Moj Bog, naj pridem k Tebi s temi osli.

Naj v miru angeli nas vodijo

proti potokom z bujnimi bregovi, kjer trepetajo češnje,

gladke kot smejoče se meso deklet,

in naj bom, v tem prebivališču duš sklonjen

nad Tvojimi božanskimi vodami, podoben oslom,

ki bodo kot v zrcalu gledali svoje ponižno in sladko uboštvo

v bistrini večne ljubezni.