Zadostuje mi, da te samo vidim

Doma na kavču ležim, prebiram Cankarja in se oziram na blago obličje naše mami, ki s tresočo, ljubečo roko pripravlja kosilo. Naprošen sem bil, naj napišem nekaj o svetnikih danes, naj navedem kakšen primer sodobnega svetnika in omenim nekaj znakov svetosti v našem času. Kaj pa, če bi se ustavil kar ob naši mami? Zdi se mi, da v čudovitih, globokih gubah maminega zagorelega obraza vidim znamenja svetosti. Kot zorana njiva so njene gube, kot dozorelo klasje, sveže pečeni kruh. O čem govorijo? Kakšni so sadovi njenega polnega, preizkušenega, premoljenega življenja?

Ljubljena

Ko sem bil majhen, sem jo nekoč vprašal, koliko bi dobila zame, če bi me prodala. Le kaj ti pride na misel? je smeje odgovorila. Pa vendar, koliko bi dobila, enega jurja, dva ali tri? Kaj sprašuješ, saj veš, da te ne bi prodala. Kaj pa en koš zlata? sem vztrajal. Tudi ona je vztrajala, še vedno smehljaje: Ti Janko ti, kaj ti hodi po glavi, saj veš, da ni cene za človeka. Razumel sem, kako dragoceni smo ljudje, kakšne neprecenljive vrednosti. Te vrednosti se zaveda tudi naša mami. Čuti se ljubljeno in vredno ljubezni. Zaveda se, da si ljubezni ni zaslužila, temveč da jo je le ta dosegla in osvojila. Iz zavesti dragocenosti se rodi čut dostojanstva, istovetnosti. Seveda je grešnica – tega ne pozablja – a ljubljena. Ne išče potrditve svoje vrednosti pri ljudeh, nima pričakovanj in zahtev, kakšni bi morali biti drugi. Tudi si ne domišlja, kaj vse ji pripada in se ne pritožuje, če se ji kdaj zgodi kakšna krivica. Zaveda se, da njena vrednost ni odvisna od tega, kaj si o njej mislijo drugi. Gotovo ji ni vseeno, ker na primer njeni potomci ne živimo vedno po njenih naukih in zgledih; to jo boli, vendar ničesar ne zahteva in ne goji neke užaljenosti ali grenkobe. Samo moli, v dolgih nočnih urah, ko ne more spati. Moli in kliče blagoslova na vse nas, nehvaležne. Prav iz molitve je v teh dolgih devetdesetih letih zrasla njena gotovost, da je ljubljena. V družini smo običajno ob večerih molili kleče. Naš atek, krojač, je odložil svoje delo, pokleknil in vodil molitev. Tudi otroci smo klečali (in v utrujenosti preizkušali še vsakršne druge molitvene položaje), a mami je vedno molila stoje, ob likanju. In prepričan sem, da je med vsemi molila najbolj zbrano. Delo je prepletala z molitvijo, bila je Marta in Marija v enem.

Spokojna

Naša mami blago in dobrohotno sprejema vse, kar živi in se ji dogaja, sebe, ljudi, dogodke. To je sad sprave, odpuščanja, usmiljenja, ki ga je okušala v življenju. Spravljena je s preteklostjo, s seboj in z drugimi. Koliko preizkušenj je imela v svojem življenju: revščina otroštva, ko je izkusila tudi grenki kruh dekel in hlapcev, grozote druge svetovne vojne, skrb in žrtvovanje za družino osmih otrok z njihovimi različnimi življenjskimi potmi, zgodnja ovdovelost … Njeno žrtvovanje je ni vodilo v grenkobo in razočaranje, kakor se pogosto dogaja, temveč je dozorelo v spokojnost, ki jo je čutiti na njenem obrazu. V miru je, z vsem in vsemi. Počasi je rasla v zavedanju, da svet vodi in uravnava neka nevidna Previdnost, v luči katere ima vse svoj pomen in smisel. Ona ne obsoja in ne sodi. Podobna je tistemu svetniku Makariju, ki je postal kakor Bog na zemlji; kajti tako kot Bog varuje in ščiti svet, tako je Makarij pokrival slabosti, ki jih je videl, kot da ne bi videl, in ki je o njih slišal, kot da ne bi slišal. Seveda se naša mami tudi jezi – v teh dneh so razlog za njeno jezo politiki, ki sestavljajo novo vlado – a v srcu ostaja mirna, spokojna. Življenje jo je naredilo ponižno, a ne tako, da bi hodila naokoli (zdaj resda že težko hodi) s sklonjeno glavo, temveč tako, da drugim ni treba sklanjati glave pred njo. Imeti druge za boljše od sebe - v tem je prava ponižnost.

Nežna

Ker se zaveda svoje vrednosti, ker živi v miru in spravi, je sposobna živeti bližino, se pravi živeti zaupljiv odnos z Bogom in ljudmi. Sposobnost bližine je dragoceni sad prave duhovne rasti. Sposobnost zaupljivega, domačega, nežnega odnosa z Bogom, brez samo-opravičevanja, brez bolestnega obsojanja sebe in drugih, brez zapiranja v lastne občutke krivde. Bližina pomeni nežnost. Ne bojte se nežnosti, je vzklikal in vabil novoizvoljeni papež Frančišek. Bodite blizu ljudem, posebej ubogim, tistim na obrobju. Spominjam se, kako smo se kot otroci včasih norčevali iz kakega vaškega posebneža, ki je čudno govoril; norčevali smo se iz njegovega govorjenja in ga oponašali. No, nikar, ni lepo delati se norca iz takšnega človeka, nas je opozarjala mami. Nežnost ima moč, da ohranja dostojanstvo druge osebe in varuje njeno lepoto. Zato ne opravlja in ne obrekuje. Varovati lepoto druge osebe pomeni tudi graditi in ohranjati vez, občestvo z njo. Otroci smo se v družini čutili vedno sprejete in dobrodošle; nihče ni bil izključen, četudi se je kdaj morda sam oddaljil in šel svojo pot. Sposobnost živeti bližino, biti blizu, je predvsem vir pristnega veselja in radosti. Naša mami je polna nekega tihega veselja, ki se ne kaže toliko navzven, temveč ga je čutiti ob srečanju z njo. Zanjo v veliki meri veljajo besede meniha, ki je več let obiskoval svetega Antona Puščavnika, pa ga ni nikoli nič vprašal. Ko se je Anton enkrat zanimal, zakaj ga ničesar ne vpraša, mu je menih odgovoril: Zadostuje mi, da te samo vidim, oče. Brat Roger iz Taizíja, Jean Vanier, pater Špidlík, mati Terezija iz Kalkute, naša mami, to je nekaj oseb, ki sem jih v življenju sreč(ev)al in bi jim lahko rekel: Zadostuje mi, da te samo vidim ... Svetniki danes. 

- Objavljeno v reviji Cerkev danes (5/2018).