Krivice voljno trpeti

Kako ravnati, da se krivičniku ne bodo zaprla vrata milosti

Ko je nekoč oče Janez Pritlikavec sedel pred cerkvijo, so se okrog njega zbrali bratje in ga spraševali o svojih mislih. To je videl eden od starcev, padel v skušnjavo zavisti in mu je rekel: »Janez, tvoj kozarec je poln strupa!« Janez je odgovoril: »Tako je, oče! In to si rekel, ko vidiš samo zunanjost. Kaj bi lahko šele rekel, če bi videl še notranjost!«

Priložnost za pričevanje preganjalcem

Krivice voljno trpeti je eno izmed sedmih duhovnih del usmiljenja. Utemeljeno je v Svetem pismu in v Jezusovem zgledu. Najprej nam pride na misel Jezusova beseda iz govora na gori: »Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve« (Mt 5,39-41). Težka, zahtevna beseda, ki pa je ne smemo vzeti dobesedno. Ko je bil namreč Jezus pred sodnim zborom in ga je nekdo udaril po enem licu, mu ni nastavil drugega, temveč je dejal: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,23). To lahko razumemo tako: Če te kdo udari, ne izgubi svojega miru, ne izgubi svoje ljubezni. Poskusi ostati v odnosu z drugim, ne da bi se oddaljil od njega. Tako je delal Jezus. On ni odgovoril z držo tistega, ki ga je udaril. Ostal je v miru in ljubezni. Nastaviti drugo lice pomeni na krivico odgovoriti tako, da bo dobro za tistega, ki je krivico storil. Tudi za krivičnika je še možnost rešitve, tudi njemu se lahko še razodene ljubezen. Glavno vprašanje je torej: Kako odgovoriti na krivico, da se krivičniku ne bodo zaprla vrata milosti? Jezus je učencem napovedal, da jim bodo preganjanja in krivice priložnost za pričevanje. Za pričevanje česa? Za pričevanje Božje ljubezni, ki jih je osvojila in za katero želijo, da bi osvojila tudi preganjalce.

Nujni pogoj – ker smo ljubljeni

Da bi mogli krivice voljno trpeti, je pri tem izrednega in odločilnega pomena temelj, ki ga najdemo v pismu Filipljanom: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 25-8). Jezus je mogel prenašati krivice in sramotenja v moči svojega dostojanstva, svoje podobe Boga. V zavesti, da je ljubljeni Božji Sin, se je mogel izprazniti in pustiti poteptati, pribiti na križ. Močno ljubljen od Očeta je želel to ljubezen razodeti in podariti vsem, tudi mučiteljem. Odpovedal se je svojim pravicam, da je ljudem ohranjal možnost občestva, rešitve, spreobrnjenja. Tudi Judežu, hudodelcema na križu, mučiteljem. Krivice lahko rodovitno trpi le tisti, ki je ljubljen, ki se je ukoreninil in utemeljil v ljubezni.

To še posebej velja za mučence. Mučenec je tisti, ki umira z molitvijo za krvnike. Tako je delal sv. Štefan, tako mnogi mučenci, vse do danes. Mučenec, ki moli za mučitelje, hoče reči tole: Jaz sem tako močno ljubljen, da želim to ljubezen tudi tebi, ki me mučiš. Vem, da ta ljubezen lahko osvoji tudi tebe. Brez te molitve bi bili preganjani kristjani zgolj heroji, ti pa ne zanimajo nikogar. Cerkev ne časti herojev, temveč mučence. Njim podobni so bili tudi nekateri puščavniki, npr. oče Zaharija, ki je vrgel svojo kapo na tla, jo poteptal z nogami in dejal, da biti menih pomeni pustiti se poteptati kot tista kapa. Odlično! Nekdo hodi po tebi, ti pa ostajaš miren in se ne jeziš. Znova ne pozabimo: To je lahko rekel le nekdo, ki se je zavedal svojega dostojanstva Božjega otroka. Samo v moči tega dostojanstva se je možno pustiti poteptati. Sicer bi šlo za herojstvo, mazohizem ali kaj podobno sterilnega. Žrtvovanje iz naše, zgolj človeške velikodušnosti, nujno vodi v zagrenjenost, razočaranje, obtoževanje in zahteve do drugih. Zato je nevarno in škodljivo, če skušamo prenašati krivice zgolj iz lastnih močeh. Nevarno in škodljivo, za nas in za druge.

Odgovor ni en sam

Ne moremo mimo popolnega veselja svetega asiškega ubožca. Saj poznate zgodbo o popolnem veselje, kajne? Tvoj redovni sobrat (minorit ali frančiškan) te zmerja in pretepe, ti pa to potrpežljivo prenašaš, ponižno misleč celo, da te pretepa po Božjem naročilu – to je popolno veselje! Frančišek je v tem videl največjo podobnost s Kristusom, ki je sam sebe izpraznil in sprejel sramotno smrt na križu. Kakor je Kristus s to držo vse pritegnil k sebi, kakor je tako zbral razkropljene ovce v eno čredo, je tudi Frančišek zbiral brate in ohranjal skupnost tako, da se je odpovedal svojim pravicam. Odpovedal se je temu, kar mu je pripadalo, da bi v občestvu ohranil tistega brata, ki ga je (naj bi ga) sramotil in pretepal. In to je mogel storiti le nekdo, ki je bil zelo, zelo ljubljen, ki ga je prevzela Kristusova ljubezen. Nobena žalitev, nobena krivica, mu ni mogla vzeti tega dostojanstva, te vrednosti, ki jo je imel v Bogu.

In mi? Vabljeni smo, da krivice voljno trpimo. K temu nas spodbuja papež Frančišek, posebej je to poudarjal v jubilejnem letu usmiljenja. Tudi za nas je pomembno, da se najprej ukoreninimo in utemeljimo v Božji ljubezni. To je temelj. Brez zavesti, da smo dragoceni Božji otroci, ljubljeni in blagoslovljeni, ne bo šlo. Očetova ljubezen, ki jo doživljamo, pripada tudi tistim, ki nam storijo krivico. Če mi je nekdo nasproten in se borim za svojo pravico, ali pričujem za Očetovo ljubezen in veličino? Če ne vključim drugega v delitev te ljubezni, ali sem Gospodova priča? Gotovo ne. In ne gre samo za to, da nekaj naredim za drugega, temveč za način, da bi se drugi čutil dragocenega, deležnega istega dostojanstva kot jaz, da bi v svobodi odkril Božjo ljubezen, ki jo okušam tudi jaz. Drugi ne potrebuje moje ljubezni, temveč da po meni odkrije veličino Božje ljubezni. Kako konkretno odgovoriti na krivico, ki jo doživimo, pa mora biti podvrženo razločevanju, to je razsodnemu odločanju glede tega, kaj bo zares pomagalo krivičniku, da se mu razodene Očetova ljubezen. Enkrat bo odgovor drugo lice, drugič meja, ki jo bomo postavili, tretjič udarec (ljubeč, seveda), četrtič v hudomušnem slogu očeta Janeza Pritlikavca …

- Besedilo je bilo objavljeno v Božjem okolju (2108/4)