torek, 28. avgust 2018

Solze ob slovesu

   
    
     Na današnji dan,  pred štiridesetimi leti, sem odšel k vojakom. Brat Dane me je peljal s tovornjakom. Dane je delal pri špediciji, pa je imel ravno tisti dan vožnjo v smeri Postojne, kamor so me poslali za petnajst mesecev.
     Bil je ponedeljek, ob petih zjutraj, ko sva odšla. Prejšnji večer smo s fanti malo povasovali, kot se ob takšnih priložnostih pač spodobi. Dve, tri podoknice smo zapeli dekletom, ena mi je vrgla rdeč nagelj, ki sem ga posušenega skrbno čuval ves čas vojske.
     Slovo je bilo ganljivo. Vedel sem - pred menoj so šli k vojakom že moji trije starejši bratje - da se ob slovesu objame in joka. To je bilo del obreda, nekaj svečanega, svetega. Objem in solze. Kot dež sem jokal, ko sem tisto jutro objel očeta in mater (drugi so še spali). Morda sem v srcu slutil, da je to moje dokončno slovo od doma (en teden po končani vojski sem namreč odšel k jezuitom). Nič narejenega ali umetnege ni bilo v solzah, ki so kar same polzele po licih. Verjetno sem prvič v življenju zares jokal. Tudi starša sta jokala. Z blagoslovom njunih ljubečih solz sem odšel od doma.

 

Ni komentarjev:

Objava komentarja