Imate radi ananasov kompot?

 

          V enajsti knjigi romana Bratje Karamazovi, v poglavju z naslovom Hudiček, je Dostojevski opisal zadnje srečanje med Aljošem, najmlajšim izmed bratov Karamazovih, in Lizo, štirinajstletnim dekletom; druži ju mladostna ljubezen, zaupljivost in preizkušenost (Liza boleha za otroško paralizo). Proti koncu srečanja Liza spregovori o križanem dečku:

        »Imam neko knjigo, v kateri sem brala o nekem sodišču, ne vem več, kje, češ da je neki Žid štiriletnemu dečku najprej porezal vse prstke na ročicah in ga nato razpel na steno, pribil ga je z žeblji in razpel. Pozneje je na sodišču rekel, da je deček umrl hitro, že po štirih urah. Res hitro, ni kaj! Menda je stokal in stokal, Žid je pa stal zraven in se naslajal ob pogledu nanj. To je dobro!« 
        »Dobro?«
         »Dobro. Včasih mislim, da sem ga sama razpela. Visi in stoka, jaz se pa usedem nasproti in jem ananasov kompot. Zelo rada imam ananasov kompot. Ga imate vi radi?«
         Aljoša jo je molče gledal. Bledorumeni obraz se ji je nenadoma spačil in oči so ji zagorele.

          »Veste, ko sem prebrala o tem Židu, sem se potem vso noč kar tresla od solz. Zamišljam si, kako otročiček kriči in stoka (štiriletni dečki že nekaj razumejo), mene pa ne zapušča ta misel na kompot. ...«

        V podobi dečka zlahka vidimo križanega Kristusa. "Neka knjiga", ki jo ima Liza, je evangelij, opis mučenja dečka je podoben križanju na Golgoti, kjer so se ljudje naslajali ob pogledu na Križanega.
        Prizor o križanem dečku in ananasovem kompotu nas pretrese, zgrozi nas človekovo grozodejstvo. In hudiček Liza. A prav tu je pomembno slišati Lizine besede: "Včasih mislim, da sem ga sama razpela. Visi in stoka, jaz se pa usedem nasproti in jem ananasov kompot." Mar se ne prepoznamo v teh besedah tudi mi? Slišimo in beremo o raznih grozodejstvih, povzročamo jih tudi sami in ... in uživamo ob ananasovem kompotu.