Hočemo naprej, a gledamo nazaj. In se spotikamo in padamo. Radi bi ozdravili svoje rane iz preteklosti, radi bi odpustili (sebi, drugim, Bogu), radi bi se osvobodili krame, ki smo si jo, hote ali nehote, naložili na ramena, ko smo doživljali in delali krivico, ko smo nosili križ težkih odnosov, bolezni, trpljenja, nesprejetosti, nerazumevanja ... Poskušamo odkriti vzroke za svoje težave. Radi bi šli naprej, a oči imamo zadaj, oziramo se na preteklost. Takšna hoja je težka.
Bolj zdravo je gledati naprej, v prihodnost. Ni se nam treba oklepati ničesar iz preteklosti, kar nas duši in obtežuje, kajti naša preteklost se zdravi, ko zremo v prihodnost. Pomislimo na odpuščanje: Odpuščanje je prostor Božje prihodnosti za naše življenje. Bog je vedno Prihajajoči. Kakor tisti oče, ki "je zagledal in se usmilil svojega sina; pritekel je, ga objel in poljubil" (ni mi treba navesti, kje v Svetem pismu najdemo to mesto, kajne?). "Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj," je slišati pogosto v teh dneh na hodnikih našega doma duhovnosti pri sv. Jožefu. Tudi iz ust sobrata v sosednji sobi. To usmiljenje Prihajajočega zdravi moje rane. "Po njegovih ranah smo ozdraveli," pravi Božja beseda.
Zelo soglašam z vsem zapisani in se trudim tudi sama gledati 'naprej', a vendarle ne tako redko rada in moram 'pogledati tudi nazaj', tja , kjer je On, Stvarnik, pustil svoj 'zapis' v mojem srcu … in me prav z njim podpira, opogumlja in mi tolikokrat s temi svojimi Besedami pomaga 'naprej'… Na primer:
OdgovoriIzbriši - Preden si se rodil, so moje oči zrle vate. Poznam te do obisti, natanko
vem, kako si ustvarjen/a. Čudovit/a si! (prim. Ps 139, 12-16)
- Pred stvarjenjem sveta sem te izvolil, v ljubezni sem te vnaprej določil, da
boš moj ljubi sin/moja ljuba hči. (prim Ef 1,4-5)
- Tudi če mati pozabi svojega otroka, te jaz ne bom nikoli pozabil. (prim.
Iz 49,15)
- Glej, na obe dlani sem te napisal, moj/a si! (prim. Iz 49,16)
- Dajem ti večno življenje; nihče te ne bo iztrgal iz moje roke. (prim.
Jn 10,28)