ponedeljek, 30. julij 2018

Podoba Nevidnega




     Tromostovje. Vse je prešerno. Že nekaj večerov je prišla, okrog osmih. Na stopnice pod Prešerna se je usedla, si snela veliko torbo iz blaga in jo položila na svojo desno. Vtis je bil, da ji je trg pred frančiškani precej domač. Noge ji niso segale do tal, zato so ji ves čas in brez posebnega ritma igrivo zvonile. Od časa do časa je segla v torbo po svojem rdečem mobilniku, ga odprla, šla parkrat s prstom po ekranu in ga znova vrnila v torbo. Segla je tudi po plastenki z vodo in naredila kakšen požirek. Njen pogled se je obračal na vse strani, blago in nežno, a bežno in nezvedavo. Množica mimoidočih, vsemogočih narodov, jezikov, barv, oblek, ji ni prebujala kakšnega posebnega zanimanja. V tistih petnajstih, dvajsetih minutah, kolikor je obsedela, se je njen nežni obraz nekajkrat razveselil. Bogve kaj je privabilo nasmeh na njena lica? Morda tisti harmonikar v narodni noši, ki neutrudno igra - tudi malce mimo - slovensko glasbo? Ali kakšna posebna, nenavadna, nevsakdanja noša iz pisane promenade? Ali pa spomin na kaj lepega, svetlega? Bog ve, kaj se sveti v srcu tega dekleta z downom.
     Morda spet pride nocoj. Vesel je bom - te lepe, ljubljene podobe Nevidnega.













Ni komentarjev:

Objava komentarja