Ostati v ljubezni

»Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas. Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9).

Kaj pomeni »ostati« v ljubezni? Pomeni, da smo v stiku z notranjimi viri ljubezni, iz katerih lahko nenehno zajemamo. »Ostati« govori o počitku, ki nas prenavlja, o domačnosti, ki daje rodovitnost. Notranji viri so povezani s temeljnim občutjem, s temeljno gotovostjo, da smo vredni, da smo dragoceni. Vsi imamo globoko potrebo po tem občutju, da smo dragoceni, da nekaj veljamo. V Stalkerju, filmu Andreja Tarkovskega, se eden izmed protagonistov sprašuje: “Briga me človeštvo. V vsem človeštvu me zanima ena sama oseba: jaz. Ali kaj veljam ali pa sem taka ničla, kot vsi ostali?”

Do te temeljne gotovosti o lastni vrednosti ne moremo priti, če izhajamo samo iz sebe. Za to potrebujemo nek »ti«. Ob nekom drugem se razvija zavest, da smo dragoceni. A kaj, če so naše izkušnje na človeški ravni samo negativne? Naše srce ni odvisno od človeškega »ti«. Gotovo, Bog nam vedno pošilja ljudi, ob katerih spoznavamo, da smo dragoceni. A je hkrati tudi res, da nam drugi človek nikoli ne more do konca izpolniti globoke potrebe po ljubljenosti, sprejetosti. Če mislimo, da je to mogoče, nas to drago stane. Le Gospod je tisti, ki lahko na najgloblji ravni poteši našo žejo po ljubezni. Zato nas vabi: »Ostanite v moji ljubezni.«

Nostalgija

Ta konec tedna se nas je v Ignacijevem domu v Ljubljani sedem "nostalgikov" zbralo ob Nostalgiji, filmu velikega ruskega režiserja Andreja Tarkovskega. Glasba, podobe, osebe iz filma so nas počasi uvajali v glavne teme tega umetniškega dela: hrepenenje, vera, luč, molitev, spreobrnjenje, žrtvovanje, človekovo poslanstvo. Film nas je močno nagovoril.

Kaj je Tarkovski želel povedati z naslovom Nostalgija? Kako je razumel to besedo? Odgovor nam ponujajo delci iz njegovih intervjujev:

»Nostalgija je neko celostno čustvo. Lahko jo čutimo, kadar ostajamo v svoji domovini in blizu ljudem, ki so nam dragi … preprosto zato, ker čutimo, da je naša duša omejena, da se ne more razširiti, kakor bi se želela. Nostalgija je občutek nemoči pred svetom, bolečina, ker ne moremo posredovati svoje duhovnosti drugim. To je zlo, ki muči glavnega junaka filma … Kadar mislim o sodobnem človeku, si ga predstavljam kot zborovskega pevca, ki odpira usta, a ne daje nobenega glasu. Pojejo vsi drugi. On samo odpira usta in si domišlja, da je dovolj, da pojejo drugi. To se dogaja zato, ker on sam ne verjame v smisel tega, kar počne. Sodobni človek živi brez upanja, brez zaupanja, da bi lahko s svojim delovanjem vplival na družbo, v kateri živi … Nostalgija je tesnoba, ki jo čutimo zaradi časa, ki je minil zaman, ker nismo bili sposobni uporabiti svojih duhovnih moči, nismo jih znali urediti in spolniti svoje dolžnosti.« 

Znova vsako uro

  

      Aba Mojzes je vprašal aba Silvana: "Ali lahko človek začne vsak dan znova?" Starec je rekel: "Če je garač, lahko začne znova celo vsako uro."

         Kadar človek pade, (z)greši, izkuša svojo krhkost in nepopolnost, se ga pogosto lotijo misli razočaranja, obupa. Kar vse bi pustil in se umaknil. To se dogaja zaradi tega, ker smo nagnjeni k merjenju svojega duhovnega življenja. Koliko smo že zrasli, se sprašujemo in ponavadi primerjamo z drugimi. To pelje v žalost, naveličanost. Zato so stari menihi spodbujali, naj človek začne vsak dan znova. O svetem Antonu puščavniku so govorili, da je vsak dan začenjal znova. Ni gledal na dosežke, ki so mu uspeli v preteklosti, saj bi ga to vodilo v ošabnost. Tudi ni gledal na napake in slabosti, ki jih je doživljal pri sebi, saj bi ga to peljalo v obup. Raje je vsak dan govoril "danes". 

       Kakor da je danes moj prvi dan. Gospod mi daje nov dan, novo možnost, novo milost. To mi pomaga, da so stvari, ki jih delam in živim, sveže, nove, dragocene. Ali pa kakor da je danes moj zadnji dan. Tako postane vse bolj pomembno, bolj sem pozoren na ljudi, ki jih srečujem, na delo, ki ga opravljam itd. Moj prvi in zadnji dan. Blažena mati Terezija iz Kalkute je naročila sestram, naj v svojih hišah, v zakristiji, kjer se duhovnik pripravlja na sv. mašo, obesijo tale napis: "Spoštovani mašnik, sv. mašo daruj tako, kakor da je to tvoja prva, zadnja in edina maša."

        Človek torej lahko začne vsak dan znova. Pa ne samo vsak dan, celo vsako uro!

Dostojevski

Na današnji dan, 9. februarja 1881, je umrl ruski pisatelj Fjodor M. Dostojevski. V sobi, kjer je ležal na parah, sta bili na steni dve podobi Božje Matere Marije, ki ju je imel Dostojevski zelo rad in sta bili vedno v njegovi sobi. Ena je bila ruska ikona Bogorodice Priprošnjice, druga pa Raffaellova Madonna Sistina (glej sliko).

Svojevrstno je Dostojevski upodobil Božjo Mater Marijo v opisu Sonje, v romanu Zločin in kazen. Proti koncu romana je Sonja obiskovala kaznjence v Sibiriji, med katerimi je bil tudi Raskolnikov. Dostojevski opiše Sonjo takole:

Še nekega vprašanja (Raskolnikov) ni mogel rešiti: zakaj so vsi tako vzljubili Sonjo? Prilizovala se jim ni; srečevali so jo poredko, samo včasih na delu, kadar je prišla za trenutek, da ga vidi. Vendar so jo že vsi poznali in tudi vedeli, da je prišla za njim; vedeli so, kako živi in kje. Denarja jim ni dajala, kakih posebnih uslug jim ni izkazovala. Samo enkrat, o božiču, je prinesla dar za vso kaznilnico: piroge in pogače. Toda polagoma so se vzpostavili med njimi in Sonjo nekateri tesnejši stiki: pisala jim je pisma za domače in jih oddajala na pošto. Njihovi sorodniki in sorodnice, ki so prihajali v mesto, so po njihovem naročilu izročali Sonji stvari in celo denar zanje. Njihove žene in ljubice so jo poznale in hodile k njej. In kadar je prišla k Raskolnikovu na delovišče in je srečala skupino kaznjencev, ki so šli na delo, so vsi snemali kape in jo pozdravljali: »Matuška Sofja Semjonovna, mati ti naša nežna, ljubeča!« so pravili ti grobi, žigosani katoržniki temu majcenemu in suhljatemu bitju. Sonja se je smehljala in ozdravljala in vsem je bilo všeč, kadar se jim je smehljala. Všeč jim je bila celo njena hoja, obračali so se za njo, da so videli, kako hodi, in jo hvalili; hvalili so jo celo zato, ker je bila tako majhna, in jo hvalili kar tako, ne da bi vedeli zakaj. K njej so se hodili celo zdravit.

Gledamo obraz drugega

          V molitvi postajamo osebe, bitja občestva, skupnosti. Iz posameznikov, obrnjenih samo vase, ko se "hrbet vsakega drži drugega hrbta", kakor beremo v spodnji zgodbi iz puščave, v molitvi postajamo osebe, ki "gledajo obraz drugega".

         Puščavnik oče Makarij je rekel: »Nekoč sem hodil naokrog po puščavi in sem našel lobanjo mrtveca, vrženo na tla. Sunil sem jo s palmovo vejo in lobanja mi je spregovorila. Rekel sem ji: 'Kdo si?' Lobanja je odgovorila: 'Bila sem svečenik malikov in poganskih Grkov na tem kraju. Ti pa si Makarij, duhonosec. Ob uri, ko se usmiliš teh, ki trpijo kazen, in moliš zanje, čutijo malo olajšanja.' Starec ji je rekel: 'Kolikšno je olajšanje in kakšna je kazen?' Reče mu: 'Kolikor je oddaljeno nebo od zemlje, tolikšen je ogenj pod nami, od nog do glave smo postavljeni na sredo ognja in ne gledamo z obrazom proti obrazu, temveč se hrbet vsakega drži drugega hrbta. Ko torej moliš za nas, lahko delno gledamo obraz drugega. To je olajšanje.' ...«

Nevoščljivost

     Bil je samotar, človek velikega razločevanja, ki bi rad prebival v nekem samotarskem naselju, pa ni našel celice. Ko je neki drugi starec, ki je imel na razpolago eno prazno celico, zvedel, kaj želi samotar, ga je prosil, naj pride in se nastani v njej, dokler ne bo našel druge. Samotar je prišel in se vselil. Menihi so ga začeli obiskovati, kakor bi bil gost, in mu prinašati, kar je kdo mogel. On jih je sprejemal in gostil. 

    Toda starca, ki mu je dal celico, je začela mučiti nevoščljivost in je začel govoriti slabo o njem: "Toliko let sem živel tu in gojil težko askezo, toda nihče ni prihajal k meni, ta slepar pa je tu par dni in vse hodi k njemu!" Reče svojemu učencu: "Pojdi in mu reci: 'Pojdi odtod, ker potrebujem celico.'"

     Toda učenec je šel k samotarju in mu rekel: "Moj oče sprašuje, kako si."          

     Odgovori mu: "Reci mu, naj moli zame, ker me boli želodec." 

     Učenec se vrne k njemu, ki ga je poslal in pravi: "Samotar je rekel: 'Odkril sem drugo celico in bom odšel.'" 

     Po dveh dneh spet reče učencu: "Pojdi in mu povej, da če ne odide, pridem jaz in ga naženem s palico." 

     Učenec se vrne k samotarju in mu reče: "Moj oče je zvedel, da si bolan; to ga je potrlo, zato me je poslal, da te obiščem." 

    Ta mu je odgovoril: "Povej mu, da se zavoljo njegovih molitev že počutim dobro." 

     Učenec se vrne k starcu in mu pravi: "Dejal je: 'Počakaj do nedelje in če Bog da, bom odšel.'"

     Pride nedelja in samotar je še vedno v celici. Starec torej vzame palico in gre z namenom, da ga premlati in vrže ven. Ko se odpravlja, mu reče učenec: "Grem pred teboj, če slučajno niso tam bratje, da se ne pohujšajo." Starec mu dovoli.     

     Učenec teče naprej in reče samotarju: "Moj oče prihaja, da te obišče in pogosti v svoji celici." 

     Ko samotar vidi ljubezen starca, mu gre naproti, od daleč naredi metanio (globok priklon) in pravi: "Prihajam k tvoji svetosti, oče. Nikar se ne trudi."

     Bog, ki je videl delo učenca, je tedaj dal starcu skesanost v srce. Vrgel je palico stran in stekel, da bi samotarja objel. Ko ga objame, ga pelje v svojo celico, kot da se ni nič zgodilo. Pozneje reče učencu: "Ali mu nisi rekel ničesar od tega, kar sem ti naročil?" 

     Odgovoril je: "Ne." 

     Ob tej besedi se je starec močno razveselil in razumel, da je nevoščljivost prihajala od sovražnika. Padel je učencu k nogam in mu dejal: "Odslej si ti moj oče in jaz tvoj učenec. S tem, kar si storil, si rešil najini duši."