Bil
je samotar, človek
velikega razločevanja,
ki bi rad prebival v nekem samotarskem naselju, pa ni našel
celice. Ko je neki drugi starec, ki je imel na razpolago eno prazno
celico, zvedel, kaj želi
samotar, ga je prosil, naj pride in se nastani v njej, dokler ne bo
našel
druge. Samotar je prišel
in se vselil. Menihi so ga začeli
obiskovati, kakor bi bil gost, in mu prinašati,
kar je kdo mogel. On jih je sprejemal in gostil.
Toda starca, ki mu
je dal celico, je začela
mučiti
nevoščljivost
in je začel
govoriti slabo o njem: "Toliko let sem živel
tu in gojil težko
askezo, toda nihče
ni prihajal k meni, ta slepar pa je tu par dni in vse hodi k njemu!"
Reče
svojemu učencu:
"Pojdi in mu reci: 'Pojdi odtod, ker potrebujem celico.'"
Toda
učenec
je šel
k samotarju in mu rekel: "Moj oče
sprašuje,
kako si."
Odgovori mu: "Reci mu, naj moli zame, ker me boli
želodec."
Učenec
se vrne k njemu, ki ga je poslal in pravi: "Samotar je rekel:
'Odkril sem drugo celico in bom odšel.'"
Po dveh dneh spet reče
učencu:
"Pojdi in mu povej, da če
ne odide, pridem jaz in ga naženem
s palico."
Učenec
se vrne k samotarju in mu reče:
"Moj oče
je zvedel, da si bolan; to ga je potrlo, zato me je poslal, da te
obiščem."
Ta mu je odgovoril: "Povej mu, da se zavoljo njegovih molitev že
počutim
dobro."
Učenec
se vrne k starcu in mu pravi: "Dejal je: 'Počakaj
do nedelje in če
Bog da, bom odšel.'"
Pride
nedelja in samotar je še
vedno v celici. Starec torej vzame palico in gre z namenom, da ga
premlati in vrže
ven. Ko se odpravlja, mu reče
učenec:
"Grem pred teboj, če
slučajno
niso tam bratje, da se ne pohujšajo."
Starec mu dovoli.
Učenec
teče
naprej in reče
samotarju: "Moj oče
prihaja, da te obišče
in pogosti v svoji celici."
Ko samotar vidi ljubezen starca, mu
gre naproti, od daleč
naredi metanio (globok priklon) in pravi: "Prihajam
k tvoji svetosti, oče.
Nikar se ne trudi."
Bog,
ki je videl delo učenca,
je tedaj dal starcu skesanost v srce. Vrgel je palico stran in
stekel, da bi samotarja objel. Ko ga objame, ga pelje v svojo celico,
kot da se ni nič
zgodilo. Pozneje reče
učencu:
"Ali mu nisi rekel ničesar
od tega, kar sem ti naročil?"
Odgovoril je: "Ne."
Ob tej besedi se je starec močno
razveselil in razumel, da je nevoščljivost
prihajala od sovražnika.
Padel je učencu
k nogam in mu dejal: "Odslej si ti moj oče
in jaz tvoj učenec.
S tem, kar si storil, si rešil
najini duši."
Pri tujcu se nam zdi dišava močnejša. (madagaskarski pregovor)
OdgovoriIzbrišiČe bi nevoščljivost gorela, bi ne bilo treba drv. (slovenski pregovor)
"Nevoščljivost je bolj nespravljiva, kot sovraštvo." (Francois de La Rochefoucauld)
HOČEM BITI SKODELICA (Anton Rotzetter)
Hočem biti skodelica
za miroljubne misli.
Skodelica za tebe, Sveti Duh!
Hočem iztezati svoji prazni roki
odprti za polnost življenja.
Prazni roki za tebe, Sveti Duh!
Hočem odpreti svoje srce
za moč ljubezni.
Srce za tebe, Sveti Duh!
Hočem biti rodovitna zemlja
razrahljana za seme pravičnosti.
Rodovitna zemlja za tebe, Sveti Duh!
Hočem biti struga
za pretok dobrote.
Struga za tebe, Sveti Duh!
"Pri Bogu ni popolnih ljudi. Niti ne morejo biti. So samo tisti, ki so spoznali, kaj jih pri tem, da bi dosegli Boga in samega sebe, ovira. Samo tisti, ki so bili sposobni biti do sebe brezkompromisni. Samo tisti, ki so spoznali, da ukleščeni v ponos, v nevoščljivost, v zapoved uspeha, v zlo, nimajo prihodnosti. Samo tisti, ki so si upali vse stvari, ki so jih delale za sužnja, odtrgati – pa čeprav so jim govorili, da delajo napako. Pa čeprav so si to govorili tudi sami.
OdgovoriIzbrišiTo so ljudje, ki tega niso naredili samo zaradi sebe in svoje sreče, ampak tudi zaradi »malih«, pred katerimi stojijo. Ki so zmogli premagati samega sebe in narediti to, kar so vedeli, da je treba narediti, da ne bi pohujšali katerega teh malih, ki še ne vedo, kaj je v življenju pomembno in kaj ne.
Naša odgovornost je velika. Naši cilji so njihove ceste za življenje. Če mi ne znamo videti bolezni, napake, kako jo bodo znali oni?
Odrežimo čimprej. Čas je kratek..."
Kaplan Marko, Besede za srce, Dohtar pod mus! 26. september 2009