Skrivnost evangeljske zapovedi

Zapovedi, zakoni, predpisi ..., nič kaj prijetne zadeve, kajne? Zastarela stvar. Srednjeveško. Starozavezno. (In vendar se nezadržno množijo. Kar poglejte delo v parlamentu!) Jezus je v govoru na gori vztrajal pri izpolnjevanju zapovedi, tudi najmanjših: "Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu" (Mt 5,19). Zdi se, da tu Jezus malo pretirava. Da je treba izpolnjevati velike, glavne, pomembne zapovedi, to se razume. Toda vse, tudi najmanjše? Ne bodimo no dlakocepski, ozki!

In vendar so Jezusove besede veselo oznanilo. V čem je skrivnost evangeljske zapovedi? (Mimogrede, cerkveni očetje so vsem Jezusovim besedam v evangeliju dali ime "zapovedi" ali "Gospodove zapovedi".) V zapovedih so skrite Božje želje, v njih je hrepenenje Boga, da bi bil z nami, da bi nas srečal, da bi vstopil v naše srce. Zapovedi so načini, kako se lahko Gospod približa in vstopi v naše srce. Ko se trudimo izpolniti neko zapoved, se naše želje srečajo z željami Gospoda. Gre za objem Božje in moje želje. Kot pri fantu in dekletu, ki se dobita na zmenku. Srečanje dvojih želja. Če je torej zapoved pot k bližini, intimnosti, domačnosti z Gospodom, so pomembne vse zapovedi, tudi najmanjše, saj se po vseh lahko srečamo z Gospodom in okušamo njegovo bližino. Čisto majhno, preprosto služenje (pometanje sobe, pomivanje posode ...) je priložnost za takšno okušanje.

Ko me Gospod prosi neko stvar, ko me spodbuja k tej ali oni kreposti, ne pričakuje, da bom jaz to uresničil v polnosti. Vabi me npr. k potrpežljivosti, jaz pa sem zelo in hitro razburljiv. Malo se trudim, pa mi ne uspeva - nasprotno, še slabše je - in sem razočaran, jezen nase, vržem puško v koruzo. A to ni prava pot. Ko mi Gospod da neko zapoved, me prosi, da mu zaupam in da rastem v bližini z njim, saj je namen zapovedi, da sem bolj z njim, ne toliko v tem, da bi uresničil neko krepost, neko vrlino (kar mi v glavnem tako in tako ne uspeva!). Pomembno je torej živeti to zaupanje v Gospoda, da če on prosi neko stvar, je to zato, da bi lahko okušali njegovo družbo. Gospod nam ne zapoveduje, ker bi bili mi sposobni izpolniti zapoved, temveč ker smo lahko prek nje v zaupljivem odnosu z njim.

V tuj luči so Gospodove zapovedi bolj privlačne. Kaj menite?