Ko se zaljubim

Poročen moški, ki živi v miru z ženo in otroci, se zaljubi v drugo osebo. Ali duhovnik v zrelih letih pade v zaljubljenost. Razlogi so lahko različni. Kako naprej? Vsi vemo, če se prepustimo takšni zaljubljenosti, se to ne bo končalo dobro. A hkrati se ji ne moremo odpovedati tako preprosto. Če jo skušam zavrniti in jo na nek način izkoreniniti, se bom sicer izognil oviri, a bom lahko ostal žalosten, zagrenjen. Nekdo mi nečesa ne dovoli, za nekaj sem prikrajšan itn. In to žalost, to zagrenjenost, bodo plačali ljudje okrog mene. Če pa ravnam po tem, kar doživljam, če sledim zaljubljenosti in se ji prepuščam, ne ravnam odgovorno, kar zopet pelje v žalost, nezadovoljstvo, bolečino.

Zdi se, da imam samo dve možnosti. A to ni res. Možna je še ena smer: stvar, ki jo doživljam ali se mi dogaja, lahko sprejmem kot del načrta Božje previdnosti zame. Bog mi daje to preizkušnjo in jaz moram čakati. Medtem pa skušam v miru delati dobro na tisoče načinov, ki mi jih ponujajo vloge, ki jih živim (kot mož, oče, duhovnik ...). Pomembno je, da se zavedam sebe in sprejemam stvari v ponižnosti: Če se mi je "zgodila" zaljubljenost, verujem, da ima tudi to prostor v skrivnosti Božje previdnosti zame. Učim se sprejemati to skrivnost. 

p. Elia