V bogati zapuščini puščavniške duhovnosti iz časov prve Cerkve najdemo zgornji izrek starca Alonija. Kako ga lahko razumemo? Naj podam samo dve misli:
Ljudje se v glavnem primerjamo med seboj, naj se tega zavedamo ali ne. Kdo je večji, kdo pametnejši, kdo bogatejši, pomembnejši, lepši in še in še? Iz primerjanja prihaja veliko nemira, strahu, žalosti, razočaranja ... Kako že pravi Jezus o farizeju in cestninarju, ki sta šla v tempelj molit? Farizej je pri sebi molil takole: "Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ..." Cestninar pa je tam zadaj stal in se trkal na prsi: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!" Prvi se primerja z drugimi, drugi pa ne gleda na druge, temveč je sam pred Bogom. In ta je šel domov v miru, njegova molitev je bila sprejeta. Farizej pa je še naprej ostal v svojem primerjanju, poln strahu, če pride kdo, ki je boljši, bolj pobožen in kreposten od njega. Njemu je namenjen izrek očeta Alonija.
Lahko pa modrostni izrek iz puščave razumemo tudi v smislu, da se človek čuti tako povezanega z vsem človeštvom, da ko se pojavi pred Bogom, z njim pridejo tja vsi. Človek, ki se čuti zelo povezanega z ljudmi, ki njihove radosti čuti za svoje, ki njihovo trpljenje doživlja kot svoje, lahko reče kot Alonij: Samo jaz in Bog sva na svetu. Podobno je pisal Evagrij Pontski v svojih mislih o molitvi: "Puščavnik je, kdor je ločen od vseh/vsega in zedinjen z vsem/vsemi. ... Puščavnik je, kdor se ima za enega z vsemi, saj je prepričan, da v vsakem neprestano vidi samega sebe" (O molitvi, št. 124, 125).
Ni komentarjev:
Objavite komentar