Znova vsako uro

  

      Aba Mojzes je vprašal aba Silvana: "Ali lahko človek začne vsak dan znova?" Starec je rekel: "Če je garač, lahko začne znova celo vsako uro."

         Kadar človek pade, (z)greši, izkuša svojo krhkost in nepopolnost, se ga pogosto lotijo misli razočaranja, obupa. Kar vse bi pustil in se umaknil. To se dogaja zaradi tega, ker smo nagnjeni k merjenju svojega duhovnega življenja. Koliko smo že zrasli, se sprašujemo in ponavadi primerjamo z drugimi. To pelje v žalost, naveličanost. Zato so stari menihi spodbujali, naj človek začne vsak dan znova. O svetem Antonu puščavniku so govorili, da je vsak dan začenjal znova. Ni gledal na dosežke, ki so mu uspeli v preteklosti, saj bi ga to vodilo v ošabnost. Tudi ni gledal na napake in slabosti, ki jih je doživljal pri sebi, saj bi ga to peljalo v obup. Raje je vsak dan govoril "danes". 

       Kakor da je danes moj prvi dan. Gospod mi daje nov dan, novo možnost, novo milost. To mi pomaga, da so stvari, ki jih delam in živim, sveže, nove, dragocene. Ali pa kakor da je danes moj zadnji dan. Tako postane vse bolj pomembno, bolj sem pozoren na ljudi, ki jih srečujem, na delo, ki ga opravljam itd. Moj prvi in zadnji dan. Blažena mati Terezija iz Kalkute je naročila sestram, naj v svojih hišah, v zakristiji, kjer se duhovnik pripravlja na sv. mašo, obesijo tale napis: "Spoštovani mašnik, sv. mašo daruj tako, kakor da je to tvoja prva, zadnja in edina maša."

        Človek torej lahko začne vsak dan znova. Pa ne samo vsak dan, celo vsako uro!